22. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa Odvetniška družba C. in Č. o. p., d. n. o., V., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 465/2004 z dne 5. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 199/2003 z dne 6. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijanima sklepoma je bilo odločeno, da zagovornik, odvetnik Ivo Kekec, ne more v isti kazenski zadevi hkrati zagovarjati obeh pritožnikov. Pritožnika sta soobdolženca v kazenskem postopku, ki teče zoper njiju zaradi suma storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ).

V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta zmotno uporabo prava, kršitev 22., 23. in prve ter druge alineje 29. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP). Navajata, da jima je kršena pravica do svobodne izbire zagovornika, saj je s tem, ko odvetnik ne more zagovarjati obeh obdolžencev, enemu od njiju onemogočeno, da ga brani zagovornik po njegovi izbiri. Do takšne situacije je po oceni pritožnikov prišlo zgolj zaradi tehnične sestave obtožnega akta, ki pa ne more biti odločujoča okoliščina pri opredelitvi enotnega kazenskega postopka. Pritožnikoma namreč obtožni predlog očita storitev dveh samostojnih kaznivih dejanj, ki naj bi ju vsak posebej storila v sostorilstvu s tretjim soobdolženim. Pritožnika ocenjujeta, da sta kot stranki kazenskega postopka v neenakem položaju do tožilca, ki je z vložitvijo takšnega obtožnega predloga favoriziran in postavljen v privilegiran položaj.

B.

Pritožnika z navedbami v ustavni pritožbi izražata nestrinjanje z odločitvijo sodišč. Menita, da je odločitev sodišč napačna. S tem pa ustavne pritožbe ne moreta utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Očitek pritožnikov je, da je stališče sodišč o nezmožnosti zastopanja dveh soobdolžencev po istem zagovorniku napačno v primeru, ko se soobdolžencema očita storitev dveh samostojnih kaznivih dejanj, sicer obravnavnih v istem kazenskem postopku. Omenjeni očitek lahko Ustavno sodišče preizkusi le z vidika, ali gre pri izpodbijani odločitvi za očitno napačno oziroma arbitrarno stališče, ki bi bilo kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo zato mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Obe sodišči sta svojo odločitev oprli na določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Pri razlagi teh določb sta uporabili pravila razlage, ki so v pravni stroki mogoča. Zato pritožnika z navedbami v ustavni pritožbi kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne izkažeta. Zgolj dejstvo, da pritožnika pravo razumeta drugače od sodišč, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

Pritožnika hkrati zatrjujeta tudi kršitev pravice do svobodne izbire zagovornika, ki izhaja iz druge alineje 29. člena Ustave. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 (OdlUS VII, 208) zavzelo stališče, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne omejujejo interesi drugih obdolžencev. Zato je ustavno dopustna ureditev, ki omejuje pravico do izbire zagovornika zaradi preprečitve kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci.

Pritožnika nista izkazala, da bi sodišči z izpodbijano odločitvijo nedopustno posegli v njuno pravico, da se branita s pomočjo zagovornika po lastni izbiri. Zgolj dejstvo, da sodišče ni dovolilo, da bi pritožnika zastopal isti odvetnik, še ne pomeni, da jima ni bila zagotovljena učinkovita obramba njunih pravic. Pritožnika zatrjujeta le, da je enemu od njiju onemogočeno, da ga brani zagovornik po njegovi izbiri, ne zatrjujeta pa, da bi se jima zaradi izključitve izbranega odvetnika poslabšal položaj in možnosti njune obrambe. Poudariti je namreč treba, da ZKP ne preprečuje, da bi si obdolženec v primeru izključitve skupnega zagovornika sam izbral drugega. Iz navedb v ustavni pritožbi ne izhaja, da pritožnikoma ta možnost ni bila zagotovljena.

Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta še kršitev 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP in 14. člena MPDPP, vendar zatrjevanih kršitev ne utemeljita, zato jih Ustavno sodišče ni moglo presojati.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer