Jedro

Sodišče mora pri določitvi odškodnine upoštevati razpon višine odškodnin po sodni praksi v primerjavi med najblažjo in najhujšo možno, že katastrofalno obliko posamezne škode. Ravno v tem razponu je posredno upoštevano tudi splošno gospodarsko in materialno stanje družbe oz. države, v kateri se je škodni dogodek pripetil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki jo je pretrpela dne 17.7.1992, je tožnici prisodilo odškodnino v skupnem znesku 11.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka prvostopne sodbe dalje in ustreznimi pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino znižalo na 7.900.000,00 SIT. Ustrezno temu je spremenilo tudi stroškovni izrek. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji v celoti povzema mnenje izvedenca dr. S. T. in v povezavi z njim meni, da je bilo zmotno uporabljeno določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Glede na vso škodo, ki je bila ugotovljena na podlagi tega izvedenskega mnenja ter drugih dokazov v spisu, bi sodišče druge stopnje moralo zavrniti pritožbo tožene stranke. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo "razveljavi" in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oz. podrejeno, da ugodi reviziji in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje, na podlagi katerega je tožnica uveljavljala odškodnino, med strankama nesporno. Sodišči prve in druge stopnje se razlikujeta le pri presoji, kolikšna je lahko višina odškodnine za pretrpljeno in bodočo nepremoženjsko škodo. Razlikujeta se pri tehtanju interesov, ki jih opredeljuje 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Medtem ko je sodišče prve stopnje pristopilo k presoji višine odškodnine kot satisfakcije predvsem s stališča individualizacije, to je s stališča tožničine osebne prizadetosti, pa je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi druga merila, ki jih ureja 2. odstavek 200. člena ZOR. V tej določbi je namreč posebej poudarjeno, da mora sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gledati ne le na pomen prizadete dobrine, temveč tudi na namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Prav v tej določbi, ki je pravni standard, so zajeta vsa merila, ki jih je sodišče druge stopnje moralo še dodatno upoštevati, medtem ko jih je sodišče prve stopnje premalo.

Zato sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da mora sodišče pri določitvi odškodnine upoštevati razpon višine odškodnin po sodni praksi v primerjavi med najblažjo in najhujšo možno, že katastrofalno obliko posamezne škode. Ravno v tem razponu je posredno upoštevano tudi splošno gospodarsko in materialno stanje družbe oz. države, v kateri se je škodni dogodek pripetil. In prav ta primerjava višine odškodnin po sodni praksi je sodišče druge stopnje pripeljala do pravilne presoje odškodnine za vse postavke tožničine škode. Pri tem je še vedno v zadostni meri upoštevalo tudi individualizacijo, to je težo konkretnih okoliščin, zlasti pa mladost tožnice, dejstvo, da ima tri otroke, da njen poklic zahteva popolno gibalno sposobnost ter v zvezi s tem stopnjo invalidnosti.

Revizijsko sodišče le še dodaja, da je potrebno odškodnino za telesne bolečine in odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v primeru tožnice gledati celostno, saj gre za bolečine, ki so deloma postavka, ki se upošteva v okviru telesnih bolečin, deloma pa tudi vplivajo na splošno življenjsko sposobnost. Odškodnina v znesku 6.400.000,00 SIT (vsota obeh navedenih odškodnin) je dovolj visoka satisfakcija za škodo, ki jo tožnica trpi in jo bo še trpela v bodoče (200. in 203. člen ZOR).

Sodišče druge stopnje je nadalje v zadostni meri upoštevalo tudi okoliščine same nesreče, zaradi katerih je odškodnina za strah odmerjena v takšni višini, da ni mogoče govoriti o zmotni uporabi materialnega prava v tožničino škodo.

Sodišče druge stopnje je končno pravilno upoštevalo tudi duševne bolečine zaradi skaženosti, saj gre, primerjalno gledano, za relativno visoko odškodnino, ki pa je seveda upravičena glede na vidno motnjo, ki je ni mogoče prikriti (šepanje).

Glede na vse navedeno revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in je, potem ko je ugotovilo, da tudi ni bila storjena procesna kršitev, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).