Jedro

Spornega objekta tudi po predpisih, ki so veljali v času njegove gradnje ter kasneje vse do izdaje izpodbijane odločbe, zaradi njegovih dimenzij (8 x 10 m) in etažnosti (pritličje + nadstropje), ni mogoče šteti med enostavnejše objekte.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo gospodarskega objekta na parcelah številka 1185/58 in 115.S, k.o. A., to je gradnjo dvoetažnega objekta maksimalnih približnih tlorisnih dimenzij 8,00 x 10,00 m, na parcelah številka 1185/58 in 115.S, k.o. A. in, v roku 90 dni od prejema odločbe navedeni objekt odstraniti, ter vzpostaviti prejšnje stanje (točka 1. in 2. izreka). V točki 4. izpodbijane odločbe pa je bilo določeno, da so za nelegalno gradnjo opisano v točki 1. in 2. izreka te odločbe, prepovedana vsa za legalne gradnje sicer dovoljena ali predpisana dejanja, zlasti pa: izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, vpis in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njegova uporaba, ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njimi ali z zemljiščem na katerem je, ter sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor dne 15. 2. 2010 opravil ogled objekta, opisanega v točki 1. izreka odločbe. Ob tem je bilo ugotovljeno, da se objekt, ki ga je po lastni izjavi, zgradila tožeča stranka okoli leta 1976, brez ustreznega dovoljenja, uporablja kot shramba. Dejstvo, da za navedeni objekt ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, izhaja tudi iz podatkov Upravne enote Koper. To pa pomeni, da je objekt na parcelah številka 1185/58 in 115.S, k.o. A., nelegalna gradnja, kar izhaja iz točke 12.1, prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, da je nelegalna gradnja tista gradnja, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvedena pa je brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

V prvem odstavku 3. člena ZGO-1 je določeno, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V skladu s prvim odstavkom 3.a člena ZGO-1 pa se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja. Katere objekte se šteje za enostavne objekte pa določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je bila sprejeta v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZGO-1. Ob upoštevanju osnovnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati objekt, da bi se lahko uvrstil med enostavne objekte, ki so določeni v členih 12. do 20. citirane Uredbe, obravnavani objekt tožeče stranke ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Ob upoštevanju vsega navedenega so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi, ter da se že zgrajen objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Ministrstvo za okolje in prostor je ob odločanju o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, z odločbo št. 0612-73/2010/3 z dne 8. 12 .2010, odpravilo 2. in 4. alineo 4. točke izreka izpodbijane odločbe in nadomestilo z novo 2. in 4. alineo 4. točke, ki se glasita: vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi glede zemljišča s parcelno številko 115.S, k.o. A., promet z njo ali z zemljiščem s parcelno številko 115.S, k.o. A., v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo. Ugotovljeno je namreč bilo, da tožeča stranka ni lastnik zemljišča s parcelno številko 1185/58 k.o. A., na delu katerega stoji sporni objekt. Prepovedi iz 158. člena ZGO-1 pa se lahko nanašajo samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je leta 1975 na svojih parcelah 1185/58 in 115.S k.o. A. zgradila enostavni objekt – lopo brez ustreznih dovoljenj. Od takrat pa vse do leta 2010 tej gradnji nihče ni oporekal oziroma kakorkoli ukrepal zoper izvršeno gradnjo. Šele po intervenciji zoper soseda, ki je brez gradbenega dovoljenja ob njeni meji, zgradil objekt, je postala tudi njena gradnja iz leta 1975 sporna. Tako je inšpekcijski organ po 35-ih letih obstoja objekta izdal izpodbijano odločbo za rušenje le tega. Tako ravnanje pa je protizakonito, diskriminatorno in arbitrarno. S tem je tudi kršil njene ustavne pravice o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic. Zaradi vsega navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka za dvoetažni objekt maksimalnih tlorisnih dimenzij 8,00 x 10.00 m, na parcelah številka 1185/58 in 115.S, k.o. A. nima gradbenega dovoljenja oziroma drugih ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo. Nesporno je tudi, da je bil objekt sezidan v letih 1975 oziroma 1976. Navedeno pomeni, da je sporna gradnja pravilno obravnavana kot nelegalna gradnja. Da gre za nelegalno gradnjo izhaja iz 3. člena ZGO-1, ki začetek gradnje izrecno veže na pridobljeno gradbeno dovoljenje, celo na trenutek njegove pravnomočnosti. Prav tako je po presoji sodišča takšno gradnjo kot nelegalno gradnjo treba obravnavati po določbah predpisov veljavnih v letih, ko je bila gradnja izvajana. Tako je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja oziroma lokacijskega dovoljenja izhajala iz Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/1967, 27/72 in 8/78), ki v 17. členu zahteva pridobitev lokacijskega dovoljenja za gradnjo objektov. Navedeni zakon je v 19. členu predvidel izjeme, ko pridobitev lokacijskega dovoljenja ni bila potrebna, je pa bil v takem primeru investitor dolžan nameravano gradnjo priglasiti in pridobiti potrdilo. Prav tako je bila za gradnjo investicijskega objekta, v 5. členu Temeljnega zakona o graditvi objektov (Uradni list SFRJ, št. 20/1967) zahtevana pridobitev dovoljenja za gradnjo, kot tudi v določbah II. poglavja Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja investicijskih objektov (Uradni list RS, št. 10/1968). Prav tako je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja določal Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 42/73, 39/81, 8/75) v določbi 3. člena, ter Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96) v določbi 33. člena. Iz vseh navedenih določb zakonov, ki so veljali v času gradnje, v izreku izpodbijane odločbe, navedenega objekta ter kasneje vse do izdaje izpodbijane odločbe, izhaja, da bi morala tožeča stranka pridobiti tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje objekta, najmanj odločbo o priglasitvi del, če bi bil objekt uvrščen med enostavne objekte. Po presoji sodišča pa spornega objekta tudi po tedaj veljavnih predpisih, zaradi njegovih dimenzij (8 x 10 m) in etažnosti (pritličje + nadstropje), ni mogoče šteti med enostavnejše objekte. Ker tudi po določbah ZGO-1 brez ustrezne upravne odločbe, ni mogoče graditi objekta, tudi če sodi med enostavnejše objekte, je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka tudi nima prav, ko meni, da bi moral biti, zaradi starosti spornega objekta, opuščen inšpekcijski nadzor. Upravni inšpekcijski postopek namreč ne pozna inštituta zastaranja, saj ga ne določata niti ZGO-1, niti Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), kakor tudi ne Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške tega postopka.