Jedro

Z izobešenjem napisa o najvišji dovoljeni teži pri uporabi dvojnega obroča pred vhodom na kopališko napravo je toženkin zavarovanec v danem primeru izpolnil svojo dolžnost izvajanja ukrepov, ki omogočajo varno kopanje. Opustitev ustnega opozorila tožnici – odrasli uporabnici kopališke naprave – ni predstavljalo kršitve dolžnega ravnanja toženkinega zavarovanca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 4.662 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2007 zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške v višini 224,41 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 147,78 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4.662 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.725 EUR z zahtevanimi obrestmi in toženki naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka, sorazmernih uspehu v pravdi.

2. Toženka je vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zaključek izpodbijane sodbe, da je toženkin zavarovanec krivdno odgovoren za škodni dogodek, ker redar pred vstopom na tobogan tožnice in njenega moža ni opozoril na omejitev v zvezi z maksimalno dovoljeno težo pri uporabi dvojne drče, je zmoten. Njen zavarovanec je primerno poskrbel za varnost obiskovalcev in uporabnikov toboganov z organiziranjem redarske službe, službe reševanja iz vode ter namestitvijo velikih, preglednih tabel z navodili, opozorili in obvestili na vidnem mestu. Tožnica kot odrasla oseba bi morala opozorila videti in jih prebrati. Kot odrasla uporabnica bazena je bila v prvi vrsti sama dolžna poskrbeti zase. Neživljenjsko je pričakovati, da bi redar odrasle ljudi opozarjal in spraševal, ali so prebrali opozorila ali celo, koliko tehtajo. Verjetno bi mnogo ljudi celo štelo za žaljivo, če bi jih redar na bazenu spraševal po telesni teži. V tem kontekstu je treba razumeti izpovedbo priče A, da pač ne gre, da bi vsakogar opozarjal na maksimalno dovoljeno težo pri uporabi dvojne drče. Logično je, da redar opozori na kršitve, če jih zazna, ni pa njegova dolžnost, da vsakogar vpraša po telesni teži oziroma ga opozori na napise na tablah. Tožnica in njen mož na prvi pogled ne izgledata močna. Njuna teža ni taka, da bi redar na pogled opazil prekoračitev dovoljene teže. Skrbnost, ki jo izpodbijana sodba pričakuje od toženkinega zavarovanca, je neživljenjska in bi bila lahko celo moteča. Podrejeno pritožnica trdi, da je tožničin prispevek iz vseh navedenih razlogov ovrednoten prenizko. Vsak povprečen odrasel človek je v prvi vrsti sam dolžan poskrbeti zase, kar pomeni, da spoštuje splošno znana in sprejeta pravila in tudi vsa ostala pravila, s katerimi se seznani na samem kraju. Opozorila na tablah so namenjena prav temu, da jih uporabniki preberejo. Tožnica pa je izpovedala, da opozorilnih tabel sploh ni opazila, kaj šele prebrala, to pa je najmanj malomarno. Ker tožbeni zahtevek ni utemeljen, je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je toženkin zavarovanec kršil obveznosti iz 26. in iz 27. člena Zakona o varstvu pred utopitvami (v nadaljevanju ZVU), ker tožnice ni opozoril na pravilo o maksimalni dovoljeni teži oziroma ker ni preprečil spusta tožnici in njenemu spremljevalcu, ki sta skupno dovoljeno težo presegla. Očitek o zmotnosti navedenega stališča je utemeljen.

6. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji sporno stališče, so naslednje: - da je do škodnega dogodka prišlo 27. 1. 2007 v A. pri spustu tožnice in njenega partnerja z dvojnim obročem, - da je do tožničinega padca z dvojnega obroča in poškodbe prišlo zaradi prevelike skupne teže tožnice in njenega partnerja, - da je bilo na sredini med dvema toboganoma izobešeno opozorilo o maksimalni dovoljeni teži za spust z dvojnim obročem, - da je redar odgovoril na vprašanje tožničinega partnerja, ali je važno, kdo sedi spredaj, ni pa ju opozoril na pravilo o maksimalni dovoljeni teži. 7. V skladu s pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o krivdni odškodninski odgovornosti je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec mora poleg obstoja škode (zatrjevati in) dokazati tudi nedopustno ravnanje povzročitelja škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. V primeru opustitve fizikalne vzročnosti ni. Zato je treba v takšnem primeru vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v konkretnosti pripetil.(1)

8. Iz določb 26. člena in 27. člena ZVU, na kateri se sklicuje izpodbijana sodba, ni neposredno razvidna dolžnost toženkinega zavarovanca, da je dolžan vsakega uporabnika dvojnega obroča ustno opozoriti na pravilo o maksimalni dovoljeni teži ali celo preveriti skupno težo oseb, ki želita uporabiti dvojni obroč, in jima v primeru prekoračitve maksimalne dovoljene teže preprečiti uporabo naprave. Po 26. členu ZVU je lastnik oziroma upravljavec kopališča dolžan zlasti (1) zagotoviti naprave, opremo in sredstva za varno obratovanje kopališča, (2) na vidnem mestu postaviti znake, ki opozarjajo na nevarnosti in ustrezna ravnanja, (3) zagotoviti telefonsko ali radijsko zvezo z zdravstveno službo, centrom za obveščanje ali postajo policije, in (4) zagotoviti opremo in sredstva za reševanje iz vode in za dajanje prve pomoči. V 27. členu ZVU je določena dolžnost lastnika oziroma upravljavca kopališča, da v kopališkem redu določi obratovalni čas kopališča, dejavnosti, ki se lahko opravljajo na vodi in v njej, način uporabe kopaliških objektov in naprav, higienski red na kopališču in druge ukrepe, ki zagotavljajo red, čistočo in varnost kopalcev ter obiskovalcev in da ga skupaj z drugimi obvestili objavi na vidnem mestu v kopališču. 9. Besedilo navedenih zakonskih določb ne daje podlage za sklep o dolžnosti ustnega opozarjanja na spoštovanje izobešenih navodil za varno uporabo posameznih kopaliških naprav. Taka razlaga bi bila preširoka tudi ob sklepanju po podobnosti, ki ga narekuje upoštevanje izraza "zlasti" v 26. členu ZVU. Obveznosti iz prvih dveh alinej se nanašajo na fizične varovalne ukrepe (namestitev varne opreme in opozoril ter navodil za varno uporabo ipd.) in same za sebe ne nudijo podlage za sklep, da je lastnik oziroma upravljavec kopališča dolžan poskrbeti tudi za namestitev oseb, ki v vsakem primeru opozarjajo na pravila kopališkega reda in preverjajo, ali jih uporabniki kopaliških naprav upoštevajo. Obveznosti iz tretje in četrte alineje pa se nanašajo na pomoč po nesrečnih dogodkih in že zato v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev.

10. Pritožbeno stališče, da je njen zavarovanec v danem primeru storil vse potrebno že s tem, da je pred vhodom na tobogan izobesil opozorilo o maksimalni dovoljeni teži za spust z dvojnim obročem, je pravilno. Povprečno skrbnemu odraslemu uporabniku je s tem moglo postati znano, da kršitev navodila pomeni povečano tveganje za nastanek škode. Lastnik oziroma upravljavec kopališča je zato mogel razumno pričakovati, da bodo odrasli uporabniki naprave – ob povprečni skrbi za lastno varnost – upoštevali opozorilo (in da so v primeru neupoštevanja navodila prevzeli tveganje za morebitni nastanek škode). V danem primeru tudi niso bile ugotovljene posebne okoliščine, ki bi narekovale posredovanje redarja (npr. očitno neupoštevanje navodila).

11. Pravilnost pritožbenega stališča utrjujejo določbe ZVU, ki urejajo na eni strani dolžnosti lastnika oziroma upravljavca kopališča v zvezi z navzočnostjo oseb zaradi zagotavljanja kopališkega reda, na drugi strani pa dolžnost uporabnikov kopaliških naprav. Po 28. členu je lastnik oziroma upravljavec kopališča dolžan zagotoviti izvajanje ukrepov, ki omogočajo nemoteno in varno kopanje. V 30. členu je predpisana dolžnost ravnanja v skladu s pravili kopališkega reda in prepovedana uporaba kopaliških naprav v nasprotju s kopališkim redom oziroma tako, da bi pri tem ogrožal druge kopalce ali sebe. Zakon daje s tem izrecno podlago, da upravljavec pri presoji o tem, katere ukrepe mora izvesti za nemoteno in varno kopanje, izhaja iz predpostavke, da bo odrasli uporabnik kopaliških naprav spoštoval na vidnem mestu objavljena pravila kopališkega reda. Napis z označbo najvišje dovoljene teže, izobešen pred vhodom na kopališko napravo, na katero se je pravilo nanašalo, je bil v danem primeru ustrezen in zadosten ukrep za zagotovitev varne uporabe dvojnega obroča. Toženkin zavarovanec je s tem izpolnil svojo dolžnost izvajanja ukrepov, ki omogočajo varno kopanje.

12. Po navedenem tožnica ni dokazala, da bi toženkin zavarovanec z opustitvijo ustnega opozorila o največji dovoljeni teži oziroma s preprečitvijo uporabe dvojnega obroča kršil pravila dolžnega ravnanja. Ker ni dokazana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem mu je bilo z izpodbijano sodbo ugodeno, zavrnilo (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

13. Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je tožnica dolžna toženki povrniti njene stroške postopka. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje znašajo 224,41 EUR.

14. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnica dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Toženka je upravičena do priglašenega stroška za sodno takso za pritožbo v višini 147,87 EUR.

15. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Prim. sodbo in sklep VS RS III Ips 190/2008 z dne 18. 5. 2010 ter sodbi VSL II Cp 778/2010 z dne 26. 5. 2010 in II Cp 2267/2010 z dne 20. 10. 2010.