Jedro

Dopustitev spremembe tožbe s povečanjem obstoječega zahtevka glede plačila nadur in razlike v plači ter z uveljavljanjem podrednega zahtevka v obravnavanem primeru ni bistveno zavlekla dokaznega postopka, saj odločitev o spremenjeni tožbi temelji na izvedbi dokazov, ki so bili potrebni tudi za odločitev o zahtevkih, postavljenih že v tožbi.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici uspelo dokazati, da je dejansko na mesec opravila 56 nadur. Toženka bi lahko svoje nasprotne trditve, tj. da tožnica ni opravila nadur, dokazala s predložitvijo evidence o izrabi delovnega časa, ki jo je bila kot delodajalec v skladu z določbo 18. člena ZEPDSV za tožnico dolžna voditi, vendar tega ni storila. Dejstvo, da te evidence ni predložila, pa sicer ne pomeni prevalitve dokaznega bremena na toženko, kot to smiselno uveljavlja pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača odpravnino v višini 377,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2020 dalje (I. točka izreka), sorazmerni del regresa v višini 313,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 dalje (II. točka izreka), nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v višini 232,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2020 dalje (III. točka izreka), plačo za marec 2020 v višini 9,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2020 dalje in plačo za april 2020 v višini 699,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje (IV. točka izreka tožbe) ter nadure v višini 9.521,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnega zneska 317,39 EUR od 20. v mesecu za pretekli mesec dalje (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 185,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2020, zakonskih zamudnih obresti od zneska 377,88 EUR za 14. 5. in 15. 5. 2020, regresa v višini 35,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2020 dalje, zakonskih zamudnih obresti od zneska 313,53 EUR za 1. 7. 2020, nadomestila za neizkoriščen letni dopust v višini 26,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2020, plače za marec 2020 v višini 53,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2020 dalje in plače za april 2020 v višini 132,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje (VI. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, dolžna pa je povrniti tožničine stroške postopka v višini 1.396,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tako, da jih nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (VII. točka izreka), ter da toženka krije strošek sodne takse (VIII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo pooblastilo materialno-procesnega vodstva s tem, ko je tožnico, ki je imela odvetnika, kar dvakrat pozvalo na popravo tožbe, medtem ko je na pomanjkljivosti opozorila že toženka. Dopustitev sprememb tožb ni prispevala k dokončni razrešitvi spora med strankama, sploh pa ni bila v skladu z ekonomičnostjo postopka, saj je postopek zavlekla oziroma podaljšala. Tožnica je popravljala svoje napake pri izračunih posameznih zahtevkov, čeprav je bila z vsemi okoliščinami, ki so ključne za postavitev določnega tožbenega zahtevka, seznanjena že ob vložitvi tožbe. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje glede plačila odpravnine, ker ne bi smelo upoštevati zneska 994,70 EUR, saj to ni znesek osnove, ki se upošteva pri izračunu odpravnine, poleg tega pa je mimo trditvene podlage ugotovilo, da ta znesek predstavlja plačo za mesec marec 2020. Tožnica se ni sklicevala na to, da dopusta ni mogla koristiti zaradi objektivnih okoliščin, tj. zaprtja salona. Imela je možnost izkoristiti letni dopust, vendar ga ni, zato ji nadomestilo ne pripada. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede plačila nadurnega dela. Meni, da je sodišče prve stopnje pavšalno obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi tožnice, da je delo opravljala 9 ur na dan, in ne toženki, ki je izpovedala, da je tožnica delala včasih 9 ur, včasih manj, nikoli pa ni delala več kot 40 ur. Sodišče prve stopnje je spor toženke z eno od tožničinih sodelavk, ki ima zato interes do ugodne rešitve za tožnico, štelo kot nepomembno pri vrednotenju njene izjave. Ni se opredelilo do dejstva, da delovnik ostalih zaposlenih ne pomeni tudi delovnika tožnice. Prav tako ni upoštevalo ugovora toženke, da sta izjavi obeh sodelavk pripravljeni le za potrebe tega postopka, saj sta vsebina in oblika izjav identični, kar zbuja dvom v verodostojnost. Zgrešen je zaključek o neverodostojni izpovedi toženke. Pogodba o zaposlitvi za 54-urni delovnik s tožničino sodelavko je v angleškem jeziku, katere ustreznega sodno overjenega prevoda tožnica ni predložila, zato ne predstavlja dokaza v postopku. Gre za nedopusten dokaz, zato je postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z 226. členom ZPP. Neupravičeno je, da bi zaradi okoliščine, da ni predložila evidenc nadur, trpela škodljive posledice. Na podlagi izračuna po urni postavki za mesec februar 2020 ni mogoče ugoditi zahtevku za plačilo nadurnega dela za vseh 30 mesecev. Kvečjemu, če bi nadurno delo dejansko bilo (pa ni), bi podan izračun utemeljeval le plačilo nadurnega dela za mesec februar 2020. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

6. Glede na to, da je (dvakratno) pozivanje na popravo tožbe potekalo pred vročanjem tožbe v odgovor toženki, je zmotno pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje s pozivoma na popravo tožbe prekoračilo materialno procesno vodstvo, ker naj bi na pomanjkljivosti opozorila že toženka. Dejstvo, da je imela tožnica odvetnika, pri pozivanju na popravo ne igra nobene vloge, saj od odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 20101 dalje v ZPP ni razlikovanja med laičnimi in odvetniškimi vlogami glede njihove poprave ali dopolnitve zaradi formalnih pomanjkljivosti.

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje procesnima odločitvama sodišča prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2022 in na naroku dne 7. 4. 2022 sprejelo sklepa, da se dopustita spremembi tožbe, ki ju je tožnica podala v svojih vlogah z dne 5. 11. 2021 in 30. 3. 2022. Dopustitev spremembe tožbe je pripomogla k dokončni ureditvi spornega razmerja med strankama in preprečila morebitno vložitev nove tožbe. Prav tako dopustitev spremembe tožbe s povečanjem obstoječega zahtevka glede plačila nadur in razlike v plači ter z uveljavljanjem podrednega zahtevka v obravnavanem primeru ni bistveno zavlekla dokaznega postopka, saj odločitev o spremenjeni tožbi temelji na izvedbi dokazov, ki so bili potrebni tudi za odločitev o zahtevkih, postavljenih že v tožbi. Poleg tega je tožnica tožbo prvič spremenila že pred prvim narokom za glavno obravnavo, ko dokazni postopek še ni bil niti začet, zato se dokazni postopek ni podaljšal. Dopustitev spremembe tožbe je bila torej smotrna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje spremembi tožbe pravilno dopustilo, saj so bili za to izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 185. člena ZPP, pritožbena navedba, da je tožnica le popravljala napake tožbe pri izračunih posameznih zahtevkov, pa je neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo tožničine denarne zahtevke iz naslova odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020, nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2020, nadurnega dela in neplačanega dela plače za marec in april 2020. Zahtevkom je delno ugodilo (I., II., III., IV. in V. točka izreka). Toženka se pritožuje zoper celotni ugodilni del sodbe, pri čemer pa obrazloženo izpodbija zgolj odločitev o prisojeni odpravnini, nadomestilu za neizrabljen letni dopust in nadurah.

9. Zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tožnica od toženke zahtevala plačilo odpravnine, in sicer v višini 1/5 povprečne mesečne bruto plače za vsako leto dela pri delodajalcu (994,70 EUR x 1/5 x 2,8333 leta). Ker je v tretji pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2021 pojasnila, da je pri izračunu uporabila plačilne liste, sodišče prve stopnje ni mimo trditvene podlage iz plačilne liste, ki jo je pripravila toženka sama (B1), ugotovilo, da je tožničina plača marca 2020 znašala 994,70 EUR. Pritožbeno vztrajanje na nasprotnem stališču ni utemeljeno.

10. Četudi tožnica ni upoštevala in navedla povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ki jo za izračun odpravnine predvideva prvi odstavek 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami), temveč iz njenega izračuna izhaja le ena mesečna bruto plača v višini 994,70 EUR, to ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je na podlagi 2. člena ZPP sledilo tako postavljenemu zahtevku in zato pravilno upoštevalo ta znesek, kar je nenazadnje celo v korist toženi stranki.

11. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2020 v znesku 232,52 EUR z obrestmi. V skladu s sodno prakso Sodišča EU (C-233/20) je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ne glede na razlog, iz katerega ni mogel izkoristiti tega dopusta. Bistveno je le, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Nerelevantne so zato pritožbene navedbe, da se tožnica ni sklicevala na okoliščine, zaradi katerih ni mogla koristiti dopusta, kot tudi navedbe, da ji nadomestilo ne pripada, ker je imela možnost izkoristiti letni dopust. 12. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede opravljanja nadurnega dela je celovita, prepričljiva, logična ter skladna z določbami ZPP. Sodišče prve stopnje je z ustreznimi argumenti konkretno pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi toženke (15. točka obrazložitve sodbe), zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pavšalno obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi tožnice, da je delo opravljala 9 ur na dan, in ne toženki, ki je izpovedala, da je tožnica delala včasih 9 ur, včasih manj, nikoli pa ni delala več kot 40 ur.

13. Čeprav je bilo z vsakokratno pogodbo o zaposlitvi med strankama določeno, da bo tožnica delo tajske maserke opravljala 40 ur na teden, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil dejanski delovni čas tožnice 9 ur na dan, kar pri 6 delovnih dneh znaša 54 ur na teden. Utemeljeno je sledilo izpovedi tožnice, da ji je toženka ob nastopu dela predstavila, da bo delala 54 ur na teden, pri tem pa ni vedela za določilo v pogodbi o zaposlitvi, ker ne razume slovensko. Njeno izpoved, da je bil odpiralni čas masažnega salona tudi njen delovni čas, potrjuje vsebina pisnih izjav tožničinih sodelavk, da so delale ves odpiralni čas masažnega salona, od 12. do 21. ure med tednom in od 10. do 19. ure ob sobotah. Glede na to ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da se čas odprtja salona ni ujemal z delovnim časom delavk, ker jih je bilo zaposlenih več. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da delovnik ostalih zaposlenih ne pomeni tudi delovnika tožnice. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo tudi do tega in glede na izvedene dokaze prepričljivo zaključilo, da toženka ni dokazala, da so delavke delale v različnih izmenah oziroma, da bi bile na delo razporejene ob različnih urah. V okviru dokazne ocene pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neupoštevanje dejstva, da je tudi ena od tožničinih sodelavk, ki sta podali pisno izjavo, v sporu s toženko. Zgolj vložena tožba sama zase ni razlog za dvom v verodostojnost pisne izjave priče. Pritožba prav tako neutemeljeno vztraja pri navedbi, da sta bili pisni izjavi sodelavk pripravljeni le za potrebe tega postopka, saj gre le za predvidevanje toženke, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo.

14. Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče pogodbo o zaposlitvi s tožničino sodelavko, ki je bila sestavljena v angleškem jeziku, dokazno vrednotilo in s tem postopalo v nasprotju s 226. členom ZPP. Sodišče prve stopnje namreč te pogodbe ni upoštevalo kot listino v tujem jeziku, za katero bi moral biti predložen sodno overjen prevod, temveč je zatrjevano dejstvo, ki izhaja iz neoverjenega slovenskega prevoda te pogodbe (A8), tj. da je toženka z eno izmed tožničinih sodelavk sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovni čas 54 ur na teden, na podlagi 214. člena ZPP štelo za priznano, saj ga toženka ni zanikala. Na podlagi neprerekanega dejstva je tako pravilno in utemeljeno sklepalo, da je tudi tožnica pri toženki dejansko opravljala 54-urni delovnik oziroma delo opravljala 9 ur dnevno, kolikor je obratoval masažni salon. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni življenjsko in logično, da bi zgolj ena od več delavk toženke imela v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen 54-urni delovnik, ostale pa 40-urnega, zlasti glede na dokazano dejstvo, da so vse delavke delale vseh 9 ur odpiralnega časa salona. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici uspelo dokazati, da je dejansko na mesec opravila 56 nadur. Toženka bi lahko svoje nasprotne trditve, tj. da tožnica ni opravila nadur, dokazala s predložitvijo evidence o izrabi delovnega časa, ki jo je bila kot delodajalec v skladu z določbo 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06) za tožnico dolžna voditi, vendar tega ni storila. Dejstvo, da te evidence ni predložila, pa sicer ne pomeni prevalitve dokaznega bremena na toženko, kot to smiselno uveljavlja pritožba.

15. Pritožbene navedbe, s katerimi toženka oporeka izračunu plačila nadurnega dela po urni postavki, preračunani na podlagi tožničine plače za mesec februar 2020, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Toženka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, v postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč izračunu oporekala le z navajanjem, da je pavšalen in nerazdeljen. V pritožbi ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj temu ne zadosti navajanje, da izračuna ni mogla prerekati drugače kot na način, da je trdila, da tožnica ni podala zadostnih trditev, ter da bi zahtevek utemeljevala namesto tožnice, če bi izračun prerekala tako, da bi navedla pravilne izračune za posamezni mesec.

16. Pritožba obrazloženo ne nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo prisojo sorazmernega dela regresa in plač za marec in april 2020, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev v tem delu materialnopravno pravilna.

17. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica svojih stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Razveljavljen drugi odstavek 108. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07 in 45/08).