Up-562/02 - 9

5. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 22. junija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 109/99 z dne 13. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka. V zvezi z izpodbijano sodbo pritožnik zatrjuje napačno uporabo procesnega prava in kršitev 22. člena Ustave v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Pritožnik meni, da je sodišče postopalo pristransko in nezakonito, ker mu ni omogočilo, da bi se opredelil do odgovora nasprotne stranke (subsidiarnega tožilca).

2.Iz navedb v ustavni pritožbi je še mogoče razbrati, da se pritožnik ne strinja z obsodbo in z večino odločitev, izdanih v kazenskem postopku št. K 172/89, ki je zoper njega tekel pred takratnim Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Kamniku. Po navedbah pritožnika naj bi bile kršitve 14., 21., 22., 23., 27. in 29. člena Ustave storjene s pravnomočno obsodilno sodbo in z odločitvami o izrednih pravnih sredstvih zoper takšno sodbo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kamniku, št. K 172/89 z dne 21. 3. 1991 razveljavi in dovoli obnovo kazenskega postopka.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Kamniku št. K 172/89.

4.Pritožnikovega očitka, da je bilo v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti napačno uporabljeno procesno pravo, Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in

procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.

6.V odločbi št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, "da iz 22. člena Ustave, ki je konkretiziran s 16. členom ZKP, izhaja, da ima obdolženec pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. To mora veljati tudi v postopku za izredno omilitev kazni." V navedenem primeru je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo. Ustavno sodišče je ob obstoju okoliščin konkretnega primera (pritožniku ni bilo omogočeno, da bi sodeloval v postopku, v katerem je sodišče raziskalo, ali so podani pogoji za omilitev kazni, in mu ni bilo omogočeno, da bi se izjavil tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve) ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Pritožnikov primer pa ni tak.

7.Po določbi prvega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) o zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče na seji. Če je zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena ali prepozna, jo Vrhovno sodišče s sklepom zavrže, sicer pa pošlje na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP en izvod zahteve nasprotni stranki, ki nanjo lahko odgovori. Preden se zadeva predloži v odločanje, lahko priskrbi sodnik, ki je določen za poročevalca, po potrebi poročilo o zatrjevanih kršitvah zakona (tretji odstavek 423. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8.Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča je bila izdana v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Slednjo je pritožnik vložil zoper pravnomočni sklep, s katerim je bila iz formalnih razlogov kot nedovoljena zavržena njegova zahteva za obnovo kazenskega postopka (prvi odstavek 413. člena ZKP).

Sodišče je namreč ugotovilo, da ni bilo zakonskih pogojev za obnovo kazenskega postopka, ker predlagana dejstva in dokazi očitno niso bili taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnik, na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v odgovor oškodovancu kot tožilcu (nasprotni stranki iz kazenskega postopka). Slednji je nanjo odgovoril in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

9.Izpodbijano sodno odločbo, s katero so kršene človekove pravice, Ustavno sodišče praviloma razveljavi. Vendar je glede na okoliščine tega primera treba ravnati drugače. Tudi če bi v konkretnem primeru Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila z opustitvijo vročitve odgovora nasprotne stranke pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati), takšna ugotovitev za pritožnika ni mogla imeti pomembnejših posledic. Treba je upoštevati, da bi bila odločitev Vrhovnega sodišča v novem sojenju (odločanju) vsebinsko povsem enaka izpodbijani. Kot je bilo že navedeno, se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti in iz izpodbijane sodbe, je pritožnik izpodbijal le dokazno oceno, ki sta jo glede pritožnikovih dokaznih predlogov za obnovo kazenskega postopka v pravnomočnem sklepu zavzeli prvo in drugostopenjsko sodišče. Izpodbijanje dokazne ocene pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

10.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ne bi bilo pričakovati rešitve pomembnega

ustavnopravnega vprašanja, saj se je Ustavno sodišče do vprašanja zagotavljanja kontradiktornosti v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu že opredelilo.

11.Ustavno sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ustavne pritožbe ne sprejme, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Ker so izpolnjeni navedeni pogoji, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

12.Očitki, da so bile s pravnomočno obsodilno sodbo in z, odločitvami o izrednih pravnih sredstvih, izdanimi zoper njo, kršene določbe 14., 21., 22., 23., 27. in 29. člena Ustave, ne morejo biti predmet presoje v tej ustavni pritožbi. V tem delu je treba pritožniku pojasniti, da je o zatrjevanih kršitvah, ki jih je pritožnik v ustavnih pritožbah že neuspešno uveljavljal, Ustavno sodišče že odločilo. Gre za sklepa št.

Up-15/93 z dne 8. 11. 1994 (OdlUS III, 119) in št. Up-223/97 z dne 19. 12. 1997.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer