Jedro

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik v vseh vabilih za ustne obravnave, razpisane za 15. 6., 11. 7., 17. 8. (ogled) in 10. 10. 2011, opozorjen na možnost pisne izjave, kot to določa drugi odstavek 63. člena ZGO-1. Tožnik je svoj izostanek zaradi zdravstvenih razlogov opravičil za 11. 7. (obravnava ni bila opravljena, pred tem tudi ne 15. 6.) in za 10. 10. 2011, ko je upravni organ kljub temu glavno obravnavo opravil ter istega dne tožniku poslal zapisnik s pozivom, da se v zadevi izjavi. Tožnik je svoje pripombe glede načrtovane gradnje podal v vlogah z dne 17. 8. in 27. 10. 2011, v vlogi z dne 24. 9. 2011 pa je zapisal pripombe glede opravljenega ogleda, saj mu je upravni organ tudi o tem poslal zapisnik. Navedeni potek postopka kaže, da je imel tožnik kot stranski udeleženec v postopku vse možnosti za zavarovanje svojih pravic in pravnih interesov, kar je tudi izkoristil. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se odloča o dopustnosti gradnje na podlagi prikaza v PGD in ne z ogledom. To velja tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko gre za t. i. legalizacijo objekta, zgrajenega pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) legalizirala rekonstrukcijo in dozidavo obstoječe stanovanjske stavbe in gradnjo nadstreška na zemljišču parc. št. 173/5 k.o. ... Rekonstrukcija se nanaša na povečanje okna na SV fasadi v panoramsko okno za dostop na teraso in na preureditev okna na JZ fasadi v stranski vhod in okno, dozidana pa je terasa na SV strani stavbe na nivoju pritličja, zunanje stopnišče do terase, vhodni podest na JZ fasadi na nivoju pritličja in stopnice do podesta. Poleg ostalih obveznih sestavin izreka gradbenega dovoljenja so v njem določeni tudi minimalni odmiki, pri čemer znaša odmik terase od zemljišča parc. št. 173/1 k.o. ... na JV strani 0,8 m, odmik vhodnega podesta in nadstreška od iste parcele ter na isti strani pa 3,45. V skladu s 5. točko izreka se gradnja izvede v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 13/10, oktober 2010, čistopis marec 2011 in dopolnitev št. 1 iz septembra 2011, izdelovalec ... d.o.o..

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da zemljišče posega leži izven ureditvenega območja naselij in je po namenski rabi večji del stavbno zemljišče za stanovanja, preostanek (okoli 40 m2) pa najboljše kmetijsko zemljišče. V obravnavanem primeru so za gradnjo na stavbnem zemljišču izven ureditvenega območja naselja izpolnjeni pogoji iz 4. in 5. člena Odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v Občini Nova Gorica (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, št. 9/87 in naslednji, ter Uradne objave v časopisu Oko, št. 20/2002 in naslednji, v nadaljevanju PUP), ki velja tudi za Občino Renče-Vogrsko. V postopku je tožnik, ki je lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 173/1 k.o. ..., sodeloval kot stranski udeleženec.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da upravni organ izda gradbeno dovoljenje na podlagi PGD (66. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1) in ne na podlagi dejanskega stanja. Tako so bile pri odločanju pravilno upoštevane meje, prikazane v projektu, saj pritožnik nasprotnih dokazov ni predložil, šele pritožbi priloženo mnenje o odmikih novega prizidka od parcelne meje pa je nedovoljena pritožbena novota. Ne drži, da tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izdaja izpodbijane odločbe, preden se je bil zmožen udeležiti ustne obravnave, ne pomeni kršitve pravil postopka (63. člen ZGO-1). Neutemeljen je tudi ugovor, za katerega sicer ni predložil nikakršnih dokazov, da bo gradnja vplivala na vrednost njegove nepremičnine. Navedeno je namreč mogoče upoštevati le v okviru, kot ga določa PUP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bivalna terasa postavljena 0,55 m od meje z njegovim zemljiščem. Odločba je bila izdana na podlagi PGD, v katerem je parcelna meja premaknjena za okoli 3 m v njegovo zemljišče, čeprav je bila dokončna meja ugotovljena že na mejni obravnavi 26. 10. 2010. Upravni organ pa investitorja ni pozval k popravi vodilne mape. Gradnja zato ogroža možnosti dolgoročnega prostorskega razvoja določenega naselja, to je ustrezne gradnje na njegovem zemljišču parc. št. 173/1 k.o. ... Pojasnjuje, da tudi sam pridobiva dokumentacijo za stanovanjsko gradnjo na svojem zemljišču, vendar gradbenega dovoljenja ne bo mogel dobiti za gradnjo objekta na enaki razdalji (0,55 m) kot investitor. Terasa tudi oblikovno ni v skladu z značilnostmi stavbne dediščine na tem območju, saj uvaja za to območje neobičajen način strnjene gradnje med nepremičninami, kar vse je v nasprotju s 4. in 5. členom PUP. Gradnja znižuje vrednost njegove nepremičnine. Legalizacija investitorjeve gradnje zato pomeni poseg v njegove pravice in kršitev pravice do enakosti pred zakonom. V projektu ni naveden niti način odvodnjavanja terase, kar pomeni negativen vpliv na njegovo nepremičnino.

Meni, da mu je bila v postopku mu je kršena pravica do izjave, tudi ogled 17. 8. 2011 je bil opravljen brez njegove navzočnosti in brez prisotnosti pooblaščenke, čeprav je dan pred tem obvestila upravni organ, da se ogleda ne bo mogla udeležiti. Na ogledu je upravni organ ugotavljal oddaljenost gradnje od parcelne meje, kar je bistvena okoliščina. Ker je menil, da bo opravljen nov ogled, ni naročil svoje strokovne meritve glede odmikov in je to storil šele po izdaji izpodbijane odločbe, zato ne gre za pritožbeno novoto.

Navaja še, da je imel v postopku resne dvome v objektivnost in nepristranskost uradne osebe B.B., ki je vodila postopek. Kljub temu je bila njegova zahteva za izločitev imenovane zavrnjena. Očiten dvom v nepristranskost je podan tudi glede uradne osebe C.C., ki je sodelovala pri omenjenem ogledu, saj gre za snaho pok. D.C., ki je bila prva sestrična E.A. – investitorjeve žene. Kljub temu na zapisnik ni navedla svoje sorodstvene vezi. Predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, toženki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitor A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke. Glede odmika posegov od tožnikove parcele poudarja, da je bil že na prvi stopnji pridobljen geodetski načrt, izdelan po vzpostaviti dokončne meje med parc. št. 173/5 in 173/1 k.o. ... z grafičnim prikazom lege objekta na zemljišču. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2012, katere vsebine pa sodišče ne povzema, saj v bistvenem delu ponavlja tožbene trditve, medtem ko navedbe glede C.C. za odločitev v zadevi niso relevantne.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Navedeno načelo je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja konkretizirano v prvem odstavku 63. člena ZGO-1, ki določa, da pristojni upravni organ povabi stranke, da se seznanijo z nameravano gradnjo in se o njej izrečejo na obravnavi. V tem vabilu je treba stranke posebej opozoriti na to, da se bo v primeru, če se obravnave ne bi udeležile in izostanka opravičile, štelo, da se z nameravano gradnjo strinjajo. V drugem odstavku istega člena je urejen primer, ko stranka opravičeno izostane z obravnave, saj lahko v tem primeru svojo izjavo poda tudi pisno, vendar samo do konca obravnave. Če stranka opusti tako ravnanje, še šteje, da se z nameravano gradnjo, prikazano v PGD, strinja. Iz navedenih določb izhaja, da se obravnava opravi tudi v primeru neudeležbe stranskega udeleženca, ki pa ima v primeru opravičenega izostanka možnost podati pravno upoštevno izjavo o načrtovani gradnji v pisni obliki.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bil tožnik v vseh vabilih za ustne obravnave, razpisane za 15. 6., 11. 7., 17. 8. (ogled) in 10. 10. 2011, opozorjen na možnost pisne izjave, kot to določa omenjeni drugi odstavek 63. člena ZGO-1. Tožnik je svoj izostanek zaradi zdravstvenih razlogov opravičil za 11. 7. (obravnava ni bila opravljena, pred tem tudi ne 15. 6.) in za 10. 10. 2011, ko je upravni organ kljub temu glavno obravnavo opravil ter istega dne tožniku poslal zapisnik s pozivom, da se v zadevi izjavi. Enak poziv mu je bil poslan ponovno še 21. 10. 2011 in določen 8-dnevni rok. Iz upravnih spisov je tudi razvidno, da je tožnik prek svojih pooblaščenk vpogledal v listine spisa in PGD 25. 7., 27. 9. in 5. 10. 2011, pri čemer je bil kopiran PGD (tudi z dopolnitvijo iz septembra 2011, ki med drugim vsebuje geodetski načrt po vzpostaviti dokončne meje med parcelama 173/1 in 173/5 k.o. ... ter grafični prikaz lege objekta na zemljišču na podlagi vnosa dokončne meje). Tožnik je svoje pripombe glede načrtovane gradnje podal v vlogah z dne 17. 8. in 27. 10. 2011, v vlogi z dne 24. 9. 2011 pa je zapisal pripombe glede opravljenega ogleda, saj mu je upravni organ tudi o tem poslal zapisnik.

Navedeni potek postopka kaže, da je imel tožnik kot stranski udeleženec v postopku vse možnosti za zavarovanje svojih pravic in pravnih interesov, kar je tudi izkoristil. Zato je nasprotno tožbeno stališče, ki temelji na napačnem razumevanju obsega te procesne pravice stranskega udeleženca, neutemeljeno.

V zvezi z ogledom sodišče dodaja, da se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja odloča o dopustnosti gradnje na podlagi prikaza v PGD (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) in ne z ogledom. To velja tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko gre za t. i. legalizacijo objekta, zgrajenega pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja. ZGO-1 namreč za tak primer nima posebnih določb, kar pomeni, da se tudi za že zgrajeni objekt izda gradbeno dovoljenje pod enakimi pogoji, kot to velja za šele za načrtovani objekt. Glede na navedeno so za odločitev v zadevi pravno nepomembne tožbene navedbe, ki se nanašajo na opravljeni ogled oziroma na njegove ugotovitve, saj je za nadzor nad izvajanjem gradnje in njene skladnosti z izdanim gradbenim dovoljenjem pristojen gradbeni inšpektor.

Posledično so nerelavantne tudi navedbe glede domnevne pristranskosti na ogledu navzoče uradne osebe C.C., ki so poleg tega nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik predlagal le izločitev uradne osebe B.B., ki je vodila postopek, kar pa je bilo s sklepom z dne 10. 11. 2011 pravnomočno zavrnjeno. Glede omenjene odločitve in razlogov zanjo sodišče nima nikakršnih pomislekov, saj tožnik svoje dvome v njeno objektivnost v tožbi utemeljuje z nezadovoljstvom glede vodenja postopka (razpisovanje obravnav kljub njegovim zdravniškim opravičilom, opustitev preverjanja parcelne meje v katastru).

Ne drži tožnikova trditev, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi PGD s parcelno mejo, ki jo je investitor pokazal projektantu. Iz upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ na podlagi tožnikove navedbe v vlogi z dne 17. 8. 2011, in sicer da odmiki rekonstrukcije objekta od meje z njegovim zemljiščem 173/1 k.o. ... ne ustrezajo dejanskemu stanju iz dokumenta o dokončni ureditvi meje, investitorja 26. 8. 2011 pozval, naj PGD dopolni z geodetskim načrtom, izdelanem po vzpostaviti dokončne meje med obema parcelama in grafičnim prikazom lege objektov na zemljišču na podlagi novega geodetskega načrta. To je investitor storil 14. 9. 2011 s predložitvijo dodatka 1 k PGD, september 2011 (sestavni del gradbenega dovoljenja – 5. točka izreka), in v vlogi tudi navedel, da se je zaradi dokončne meje spremenil odmik objekta, ki znaša minimalno 80 cm. Sodišče v zvezi s tem še ugotavlja, da je bil v prvotnem PGD, priloženem zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, naveden odmik od parc. št. 173/1 v razdalji 1,1 m do 5,2 m. Ker je bil tožnik tudi s to dopolnitvijo iz septembra 2011 seznanjen – 27. 9. 2011 je njegova pooblaščenka kopirala dopolnitev PGD –, bi se do vsebine geodetskega načrta lahko opredelil že pred izdajo izpodbijane odločbe in ne šele v pritožbenem postopku s predložitvijo mnenja … d.o.o. z dne 27. 2. 2012. Zato je pritožbeni organ ravnal pravilno, ko v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP, ki določa, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi, tega mnenja ni upošteval. Poleg tega je v septembru 2011 predloženi geodetski načrt obstoječega stanja izdelala za to pooblaščena strokovna oseba – odgovorni geodet, priložen pa je bil tudi certifikat geodetskega načrta, iz katerega je razvidno, da so podatki o parcelnih mejah pridobljeni iz DKN (digitalni katastrski načrt – op. sodišča) GU Nova Gorica. Ker tožnik s tem v zvezi nasprotnih dokazov ni predložil (prvi odstavek 65. člena ZGO-1), tudi ni bilo razloga, da bi upravni organ preverjal pravilnost omenjenega načrta in v njem prikazanega poteka meje.

V zadevi ni sporno, da je zemljišče posega stavbno zemljišče izven ureditvenega območja naselja. Za tak primer je v drugem odstavku 4. člena PUP določeno, da je gradnja stanovanjskih hiš, gospodarskih poslopij, obrtnih delavnic in stavb za oskrbovalne namene na stavbnih zemljiščih izven ureditvenih območij naselij možna le v primerih, ko: so ta zemljišča v neposredni bližini obstoječe zazidave (na razdalji do 50 m) in se nameravana gradnja oblikovno in tehnično priključuje na obstoječe strukture; nameravana posamična gradnja ne bo ogrozila ali zaprla možnosti dolgoročnega prostorskega razvoja določenega naselja; nameravana gradnja ne bo ogrozila ali izničila skladnosti in prijetnosti obstoječe podobe krajine ali naselja, v katerega se bo vključila; nameravana gradnja ne bo povzročila škodljivih vplivov v svojem okolju. Zato si mora investitor v skladu s tretjim odstavkom istega člena poleg soglasja po prvem odstavku 3. člena tega odloka (soglasja vseh tistih organov, organizacij in skupnosti, ki so pristojni za izvajanje določene primarne in sekundarne rabe, oziroma varovanje teh površin) pridobiti tudi soglasje pristojnih zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine. V tretjem odstavku 5. člena je še določeno, da se mora gradnja stavb (in urejanje njihove okolice) po oblikovnem vidiku naslanjati na značilnosti stavbne dediščine tistega predela občine, v katerega se bo vključila, oziroma na značilnosti zazidave v svoji neposredni okolici v primeru, da gre za lokacijo v strnjenem delu nekega naselja.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, ki temeljijo na mnenjih soglasodajalcev in na PGD, ki ga je izdelala za to pooblaščena strokovna oseba, s katerimi je pojasnjeno, da so v obravnavanem primeru izpolnjene omenjene zahteve prostorskega akta (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ne le, da sta pogoja o možnosti dolgoročnega prostorskega razvoja določenega naselja in upoštevanja značilnosti stavbne dediščine določena v PUP v javnem interesu, ki ga tožnik kot stranski udeleženec ne more varovati, tožnikova želja, da bi tudi sam gradil na enaki oddaljenosti od meje, pa tega zaradi sporne gradnje ne bo mogel, predstavlja njegov dejanski interes. Z njim pa v tem postopku, ki se ga udeležuje zaradi varstva pravne, na predpis oprte osebne koristi (prvi in drugi odstavek 43. člena ZUP), ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja.

Gradbeno dovoljenje se v vsakem posamičnem primeru izda na podlagi dejanskega in pravnega stanja, obstoječega v času odločanja na prvi stopnji. Po enakih pravilih bo morala biti obravnavana tudi tožnikova morebitna zahteva za gradbeno dovoljenje. Pri tem noben zakon tožniku ne zagotavlja enakosti v smislu, da bo lahko zgradil enak objekt z enako lego oz. oddaljenostjo od meje kot sosed, če to glede na trenutno dejansko stanje ne bo v skladu s pogoji prostorskega akta. Tožnikova zahteva po tovrstni enakosti je zato neutemeljena.

Način odvodnjavanja terase je določen v 4. točki izreka gradbenega dovoljenja, zato je očitek, da ga ni v projektu, sam zase za odločitev nepomemben. Ker nanjo ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov odgovora na tožbo.