Jedro

Toženka bi morala znižanje plačila vrtca za drugega otroka v smislu delne oprostitve plačila uveljavljati pred CSD, ki o tem ne odloča (kot tudi ne vrtec) po uradni dolžnosti, saj je tudi delna oprostitev plačila vrtca vezana na odločbo CSD in je vrtec ne more upoštevati avtomatično.

Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, med njimi tudi pravice do subvencioniranja plačila vrtca, gre za sistemsko ureditev, pri čemer mora biti o pravici oziroma pravnem razmerju glede plačila staršev za vrtec, ki ima sicer podlago v materialnem predpisu, odločeno z odločbo. Da se upravičencu prizna določena pravica, mora biti ta uveljavljena in o njej posledično tudi odločeno.

Pravico je treba uveljavljati pred CSD in posamezniku ne pripada že na podlagi zakona, prav tako je vrtec ne more in je ni dolžan upoštevati na podlagi zakona. Ne v ZUPJS ne v ZVrt ni določeno, da se ta pravica upošteva sama po sebi, temveč jo je treba uveljavljati po za to predpisanem postopku, četudi gre za birokratsko delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožniku 1.941,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenih zneskov in datumov zapadlosti do plačila (ki so podrobneje navedeni v I. točki izreka sodbe) in mu povrne pravdne stroške v višini 165,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Zmotno je stališče sodbe, da morajo starši znižanje plačila vrtca za drugega otroka uveljavljati pri centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in da lahko le na podlagi odločbe CSD vrtec izda račun za nižji znesek. V 32. členu Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt), ki je veljal v spornem obdobju, je bilo določeno, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. To je tožnik tudi upošteval, saj je toženki na podlagi 24. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) obračunal 77 % cene programa. Četrti odstavek 32. člena ZVrt je nadalje določal, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % plačila, ki jim je določeno v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, pri čemer se sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca zagotavljajo iz državnega proračuna. Tega pa tožnik ni upošteval pri obračunu oskrbnine. Tožnik je bil dolžan delno oprostitev plačila za drugega otroka upoštevati ne glede na dejstvo, ali je o navedeni pravici odločal CSD. Iz odločbe VSL I Cp 674/2016 izhaja, da je pravica do delne oprostitve plačila za drugega otroka, kot jo je določal takratni četrti odstavek 32. člena ZVrt, primerljiva s pravico do znižanega plačila v višini 77 % programa vrtca, ki jo upravičenec pridobi na podlagi prvega in drugega odstavka 24. člena ZUPJS, ne glede na obstoj odločbe CSD. Pravica do delne oprostitve plačila vrtca za drugega otroka, podobno kot znižanje plačila v višini 77 %, ni odvisna od socialnega položaja staršev oz. družine. Vrtci pa so tisti, ki vodijo evidenco upravičencev do sofinanciranja plačil staršev za vrtec iz državnega proračuna v skladu s 46a. členom ZVrt. Ta določba v povezavi s Pravilnikom o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen financiranja plačil staršev daje podlago, da vrtci svoje zahtevke do države ne uveljavljajo s predložitvijo odločb CSD. Odločba CSD ni konstitutivna za pridobitev pravice do nižjega plačila za drugega otroka. Tega ne določata niti ZVrt niti ZUPJS. Sodišče zmotno presoja, da ZUPJS ne razlikuje med pravico do znižanja plačila za vrtec in oprostitvijo plačila. V 6. členu ZUPJS je določena le pristojnost za odločanje o znižanju plačila vrtca, ne pa tudi o oprostitvi plačila za nadaljnje otroke. Tudi tretji odstavek 24. člena ZUPJS je mogoče razumeti tako, da ureja le položaj, ko je staršem priznana pravica do znižanega plačila za prvega otroka. Ker ne gre za pravico, ki bi bila odvisna od premoženjskega položaja prosilca, tudi obveznost poročanja o spremembah v 42. členu ZUPJS zanjo ni določena. Določena je le za upravičence do znižanega plačila vrtca.

Ne drži, da ZVrt tudi za delno oprostitev plačila uporablja izraz znižano plačilo. To ne izhaja iz četrtega odstavka 32. člena ZVrt. Oprostitev plačila ne pomeni enako kot znižano plačilo. Zakonodajalec bi lahko uporabil samo en pojem, pa ga ni. ZUPJS v tretjem odstavku 24. člena izrecno ločuje med pojmoma znižano plačilo in oprostitev plačila. Razlikovanje med tema pojmoma izhaja tudi iz 29. člena ZVrt, ki ureja pokritje stroškov vrtca iz državnega proračuna. Če zakonodajalec ne bi ločeval med pojmoma, tudi ne bi v drugem odstavku 29. člena ZVrt posebej uredil vprašanja pokrivanja stroškov v primeru oprostitve plačila, temveč bi to vključil v četrti odstavek 32. člena ZVrt, ki že določa, da plačilo staršev za vrtec v višini znižanega plačila vrtcem zagotavlja državni proračun. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 34. in 35. člen ZUPJS, ki naj bi utemeljevala, da četrti odstavek 32. člena ZVrt ni neposredno uporabljiv, ampak da je treba izvesti upravni postopek pred CSD. Tega omenjeni določbi ne določata. Strinjati se je, da vrtec ne more samostojno odločati o upravičenosti do znižanja plačil in višini znižanih plačil, torej o pravici, ki je odvisna od socialnega položaja prosilca. A v konkretnem primeru ne gre za to, saj toženka uveljavlja pravico, ki ji jo daje sam zakon že na podlagi dejstva, da sta v vrtec vključena dva otroka, ne glede na socialni položaj družine, pri čemer je ta pravica primerljiva s pravico do znižanega plačila za prvega otroka v višini 77 % cene programa vrtca, ki se jo pridobi ne glede na materialni položaj članov družine oziroma obstoj odločbe CSD. Gre za neposredno uporabljivo zakonsko določbo. Smiselno enako bi morali vrtci ravnati tudi v primeru četrtega odstavka 32. člena ZVrt, ki upravičuje starše do oprostitve plačila vrtca, ne glede na njihov materialni položaj. Razlikovanje med obema pravicama je arbitrarno in v nasprotju z namenom teh določb. 3. Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Srž pritožbe je še vedno vprašanje, ali mora tožnik (vrtec) po uradni dolžnosti na podlagi zakona upoštevati, da ima toženka v vrtcu dva otroka in da je zato upravičen do plačila le 30 % za drugega otroka, ali pa je/bi toženka morala predhodno pridobiti odločbo CSD, da lahko tožnik znižanje plačila sploh upošteva.

6. Pritožbeno sodišče šteje kot pravilno v izpodbijani sodbi zavzeto stališče, da bi morala toženka znižanje plačila vrtca za drugega otroka v smislu delne oprostitve plačila uveljavljati pred CSD, ki o tem ne odloča (kot tudi ne vrtec) po uradni dolžnosti, saj je tudi delna oprostitev plačila vrtca vezana na odločbo CSD in je vrtec ne more upoštevati avtomatično. Argumentacija izpodbijane sodbe je materialnopravno pravilna, saj upošteva, da gre pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, med njimi tudi pravice do subvencioniranja plačila vrtca, za sistemsko ureditev, pri čemer mora biti o pravici oziroma pravnem razmerju glede plačila staršev za vrtec, ki ima sicer podlago v materialnem predpisu, odločeno z odločbo. Da se upravičencu prizna določena pravica, mora biti ta uveljavljena in o njej posledično tudi odločeno. Sklicevanje toženke na odločbo VSL I Cp 674/2016, ki zavzema sicer drugačno stališče, po oceni pritožbenega sodišča ne more biti uspešno, ob tem da je v sodni praksi najti tudi odločbo I Cp 3378/2015, ki zavzema podobno stališče kot v izpodbijani sodbi. Praksa na tem področju namreč ni enotna.

7. V spornem času (julij 2020 - avgust 2021) veljavni četrti odstavek 32. člena ZVrt je med drugim določal, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravice iz javnih sredstev in da starši, ki imajo hkrati vključena dva otroka, plačajo za mlajšega otroka 30 % plačila, ki jim je določeno v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca. Omenjeni odstavek navedenega člena hkrati določa tudi, da se sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca zagotavljajo vrtcu iz državnega proračuna. Zakonodajalec na tem mestu, ko gre za vprašanje subvencioniranja oskrbnine, ki je znižana za 70 %, uporablja termin znižanje plačila.

8. Ob hkratnem upoštevanju določbe tretjega odstavka 24. člena ZUPJS (ki se nahaja pod naslovom „znižanje plačila vrtca“), iz katere izhaja, da se z odločbo, s katero CSD odloči o znižanem plačilu vrtca, odloči tudi o oprostitvi plačila vrtca za drugega otroka, če pa se drugi otrok vključi v vrtec po izdaji odločbe pa odloči o tem s posebno odločbo, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je treba o priznanju pravice odločiti z odločbo, za kar je pristojen CSD. Zakon oz. zakonodajalec ne loči striktno med terminoma znižanje plačila vrtca in delna oprostitev plačila vrtca, saj tudi pri omenjanju delne oprostitve plačila vrtca hkrati o njem govori kot znižanju plačila. V obeh primerih gre za znižanje plačila vrtca v širšem pomenu besede. Zakon termina znižanje plačila vrtca ne uporablja izključno le za primere, ko se otroka uvrsti v nižji razred od devetega (torej glede na dohodkovni razred). Pravica do subvencije plačila vrtca za prvega otroka je sicer odvisna od socialnega položaja družine, a je to lahko pomembno tudi pri t. im. delni oprostitvi plačila vrtca, ki je vrsta znižanja plačila vrtca, saj je po zakonu starš dolžan plačati 30 % od zneska, ki mu je določen v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, torej 30 % glede na uvrstitev v dohodkovni razred (prvi odstavek 24. člena ZUPJS).

9. Iz tretjega odstavka 24. člena ZUPJS torej jasno izhaja, da mora biti o pravici odločeno z odločbo. Da se upravičencu ta prizna, pa jo mora uveljavljati. Tudi ZUJPS v 34. členu določa, da CSD odloča o pravicah iz javnih sredstev po zakonu o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. V zakonu za primer znižanja plačila vrtca za drugega otroka v višini 70 % ni določeno drugače. Za uveljavljanje pravice je treba vložiti vlogo (35. člen ZUPJS), organ pa o pravici iz javnih sredstev, kamor sodi tudi subvencioniranje plačila vrtcev kot tako, odloči z odločbo.

10. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, omenjajoč vsebino drugega odstavka 17. člena ZVrt-G (ki je začel sicer veljati s septembrom 2021, po spornem času), je tudi iz njega razvidno, da zakonodajalec za delno oprostitev plačila uporablja tudi termin znižanje plačila (10. in 11. točka izpodbijane sodbe). Staršem, ki so imeli na presečni dan izdano odločbo glede delne oprostitve plačila za drugega otroka (torej so bili upravičeni do plačila 30 %), so po samem zakonu upravičeni do brezplačnega vrtca za drugega otroka. To pa pomeni, da če odločba (še) ni bila izdana, starši do brezplačnega vrtca za drugega otroka (tudi po novem) niso upravičeni po samem zakonu. Tudi po novem, ko je drugi otrok v celoti oproščen plačila vrtca, je treba vložiti (ponovno) vlogo za brezplačen vrtec za drugega otroka. Pred tem pa je bilo treba to storiti tudi za delno oprostitev (znižanje nad 30 %) plačila vrtca.

11. Pritrditi je stališču sodbe, da ob navedenem vrtec ne more samostojno odločati o upravičenosti do znižanja plačil (in v tem okviru delne oprostitve plačila vrtca (po novem popolne oprostitve)) in višini znižanih plačil ter da lahko izda račun za nižji znesek le na podlagi odločbe CSD. Pravico je treba uveljavljati pred CSD in posamezniku ne pripada že na podlagi zakona, prav tako je vrtec ne more in je ni dolžan upoštevati na podlagi zakona. Ne v ZUPJS ne v ZVrt ni določeno, da se ta pravica upošteva sama po sebi, temveč jo je treba uveljavljati po za to predpisanem postopku, četudi gre za birokratsko delo. Tudi 6. člen ZUPJS je treba razumeti tako, da je določena pristojnost za odločanje o vsakršnem znižanju plačila vrtca, kamor sodi tudi delna (po novem popolna) oprostitev plačila, torej znižanje plačila vrtca za 70 %. Izjema, ko lahko vrtec izstavi račun brez odločbe, je izrecno določena v drugem odstavku 24. člena ZUPJS. Ta določa, da staršem, ki ne uveljavljajo znižanja plačila vrtca, vrtec izstavi račun v višini najvišjega dohodkovnega razreda po lestvici iz prvega odstavka. Zakon le v tem primeru ne predvideva izdaje odločbe. Izjeme je treba strogo razlagati. Ni je mogoče širiti na druge primere, kot to stori tožena stranka. Ni je mogoče primerjati s pravico do delne oprostitve plačila za drugega otroka. Pri tem zatrjevana okoliščina, da se tako pri delni oprostitvi kot pri plačilu 77 % (v višini najvišjega dohodkovnega razreda) od cene programa ne ugotavlja premoženjsko stanje članov družine, nima odločilnega pomena. Drži, da vrtci vodijo evidenco upravičencev do sofinanciranja plačil staršev, vendar se mora v skladu s 46.a členom ZVrt po tej evidenci voditi tudi številka in datum veljavne odločbe. Tudi po Pravilniku o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršev je podatek o veljavni odločbi del evidence (3. člen). Slednje tako ne daje podlage, da vrtci svoje zahtevke do države glede razlike plačila za drugega otroka uveljavljajo le na podlagi drugih podatkov, pač pa tudi na podlagi podatka o veljavni odločbi.

12. Zmotno je tako pritožbeno zavzemanje, da bi morali vrtci tudi v primeru četrtega odstavka 32. člena ZVrt smiselno enako ravnati, kot v primeru drugega odstavka 24. člena ZUPJS, torej, da bi že vrtec sam odločal oziroma priznal pravico do znižanja/oprostitve plačila vrtca za drugega otroka. V slednji določbi gre za ureditev izjeme, ki je ni mogoče smiselno uporabljati še v drugem primeru, četudi bi se s tem pristojni organ mogoče/lahko bolj ali manj izognil dodatnim obremenitvam oziroma delu.

13. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati pritožbeno izpostavljanje ureditve kritja stroškov vrtca iz državnega proračuna. Iz določbe (v spornem času) četrtega odstavka 32. člena ZVrt izhaja, da zakonodajalec sicer razlikuje med znižanim plačilom vrtca in oprostitvijo, vendar obe pravici hkrati združi v skupen termin „znižano plačilo“, saj je v tej določbi, ki najprej govori o delni oprostitvi plačila vrtca, torej o znižanju na 30 % za drugega otroka, nato navedeno, da se sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Podoben zapis je tudi v sedaj veljavnem četrtem odstavku 32. člena ZVrt, ki prav tako sledi stavku, ki ureja zgolj oprostitev plačila. Pri obeh pravicah (znižano plačilo vrtca v ožjem pomenu besede in oprostitev plačila) gre za znižano plačilo vrtca (v širšem pomenu besede). V drugem odstavku 29. člena ZVrt gre le za splošno določbo, da se iz državnega proračuna vrtcem zagotavljajo sredstva za sofinanciranje plačil staršev, ki imajo v vrtcu hkrati vključena dva ali več otrok, v zgornjem 32. členu pa dodatno v kakšni višini. Pritožbeno navajanje glede ureditve financiranja kritja stroškov vrtcev iz državnega proračuna tako ne more imeti odločilnega vpliva, saj financiranje stroškov vrtcev, ali iz občinskega ali državnega proračuna, ne nudi podlage za drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje: da je pravica glede drugega otroka (tu delne oprostitve) in ne le prvega otroka vezana na odločbo CSD, in je vrtec ne more upoštevati avtomatično, kot lahko to izjemoma stori v zakonsko določeni izjemi (v drugem odstavku 24. člena ZVrt), ko starši sploh ne vložijo vloge (ali ko je zavrnjena/zavržena), torej ne uveljavljajo subvencije plačila vrtca.

14. V navedeni situaciji (ko toženka ni predložila nobene odločbe CSD) tudi nima odločilnega pomena obveznost poročanja o spremembah po 42. členu ZUPJS, ki pride v poštev tedaj, ko imajo npr. starši že veljavno odločbo za prvega otroka in morajo potem javiti CSD podatek, da se v vrtec vključuje še drugi otrok (glej javno dostopna Navodila za izpolnjevanje vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev), v posledici česar organ odloči o spremembi subvencioniranja vrtca za (oba) otroka. Nenazadnje velja omeniti (tudi v spornem obdobju) veljavno določbo 22. člena ZVrt (uveljavljeno z novelo ZVrt-F; Ur. l. RS, št. 55/2017), ki je omogočala staršem, ki zamudijo z oddajo vloge, da se jim prizna pravica retroaktivno.

15. Tudi v pogodbi o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti staršev in vrtca, je v 9. členu izrecno dogovorjeno, da so starši dolžni vrtcu poravnati mesečno izstavljeni račun v višini plačila, ki ga z odločbo določi pristojni CSD, kar daje podlago za to, da lahko vrtec obračuna plačilo staršev le na podlagi takšne odločbe1; torej je tudi delna oprostitev (ki je vrsta znižanja plačila) vezana na odločbo CSD, izdano na podlagi ustrezne vloge staršev. Če takšne odločbe ni, pa ZVrt kot že rečeno določa, da staršem vrtec izstavi račun v višini najvišjega dohodkovnega razreda po lestvici iz prvega odstavka (tu za oba otroka).

16. Ker v pritožbi uveljavljani očitki niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v zavrnitvi pritožbe.

1 CSD seznani vrtec o njej