Jedro

Solastninski delež je računsko določen idealni delež stvari, zato ni pomembno, kateri del nepremičnine je to v naravi oziroma katere prostore obsega. Glede na navedeno so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da je konkretna nepremičnina v naravi razdeljena med solastnike in da med njimi ni spora, kaj v naravi predstavlja solastninski delež vsakega od njih. Vprašanje, kateri del nepremičnine v naravi solastnik dejansko uporablja, bi bilo pravno pomembno v postopku delitve solastnine, ne pa v izvršilnem postopku pri cenitvi (solastninskega deleža) nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka odobrilo cenitev nepremičnin, ki jo je napravil sodni cenilec za gradbeništvo A. A. iz ..., v točki II. izreka je sklenilo, da na podlagi cenitve vrednost dolžnikovega solastninskega deleža do 386/1000 na nepremičnini parcela št. 1 k. o. X znaša 164.050,00 EUR, v točki III. izreka pa je sklenilo, da se nadaljnji izvršilni stroški upnika odmerijo na 325,88 EUR in jih mora dolžnik povrniti upniku v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti sklepu se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje dolžnik in navaja, da ni sporna vrednost celotne nepremičnine parcele št. 1 k. o. X in tudi v pripombah ugotovljeni vrednosti 425.000,00 EUR ni ugovarjal, je pa ugovarjal ovrednotenju njegovega lastniškega deleža, oziroma temu, da je cenilec zgolj izračunal delež te vrednosti glede na njegov solastniški delež, ni pa upošteval, da je dolžnik dejansko lastnik mansarde in podstrešja poslovne stavbe, zato ne bi smel zgolj izračunati deleža od celotne vrednosti, ampak bi moral izračunati, koliko znaša vrednost konkretnih prostorov, ki so v lasti dolžnika. Pojasnjuje, da je stvar v naravi razdeljena med solastnike in da med njimi ni spora, kaj v naravi predstavlja solastninski delež vsakega od njih. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013 in II Ips 83/2009 ter zaključuje, da bi moralo sodišče njegove pripombe na cenitev upoštevati oziroma jih poslati cenilcu v izjasnitev z navodilom, naj svojo cenitev popravi. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. Po določbi drugega odstavka 178. člena ZIZ in prvega odstavka 179. člena ZIZ sodišče s sklepom ugotovi vrednost nepremičnine na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve. V konkretnem primeru je bila vrednost dolžnikovega solastninskega deleža 386/1000 na nepremičnini parceli št. 1 k. o. X ugotovljena na podlagi cenitvenega poročila sodnega cenilca za gradbeništvo A. A. z dne 11. 2. 2015 (red. št. 12).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da dolžnik ne v pripombah z dne 17. 3. 2015 ne v obravnavani pritožbi ne nasprotuje ugotovljeni vrednosti celotne nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, ki je bila ocenjena na 425.000,00 EUR. Pritožbo utemeljuje s tem, da cenilec ne bi smel izračunati deleža od celotne vrednosti, ampak bi moral izračunati, koliko znaša vrednost konkretnih prostorov, ki so v lasti dolžnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je predmet izvršbe dolžnikov solastninski delež do 386/1000 na nepremičnini parceli št. 1 k. o. X in da vse dokler ni vzpostavljena in v zemljiško knjigo vpisana etažna lastnina, je predmet prodaje v izvršilnem postopku solastninski delež te nepremičnine. Solastninski delež pa je računsko določen idealni delež stvari, zato ni pomembno, kateri del nepremičnine je to v naravi oziroma katere prostore obsega. Glede na navedeno so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da je konkretna nepremičnina v naravi razdeljena med solastnike in da med njimi ni spora, kaj v naravi predstavlja solastninski delež vsakega od njih. Vprašanje, kateri del nepremičnine v naravi solastnik dejansko uporablja, bi bilo pravno pomembno v postopku delitve solastnine(1), ne pa v izvršilnem postopku pri cenitvi (solastninskega deleža) nepremičnine.

7. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na argumentacijo Vrhovnega sodišča v odločbah II Ips 390/2009 in II Ips 83/2009 pritožbeno sodišče odgovarja, da sta bili omenjeni odločbi sprejeti na podlagi bistveno drugačnega dejanskega stanja in tudi ne v postopku ugotavljanja vrednosti solastninskega deleža na nepremičnini zaradi prodaje v izvršilnem postopku, zato jih v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti.

8. Dolžnik ugotovljeni vrednosti nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, ki je bila ocenjena na 425.000,00 EUR, ne ugovarja, prav tako ni sporno, da njegov solastninski delež znaša 386/1000, zato je ugotovitev vrednosti dolžnikovega solastninskega deleža na omenjeni nepremičnini preprosta računska operacija, ki pokaže, da vrednost njegovega solastninskega deleža znaša 164.050,00 EUR, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Na pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnikove pripombe na cenitev upoštevati oziroma jih poslati cenilcu v izjasnitev z navodilom, naj cenitev popravi, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da dolžnik v pripombah z dne 17. 3. 2015 ni nasprotoval ugotovljeni vrednosti celotne nepremičnine, ampak je izrazil nestrinjanje z ocenjeno vrednostjo njegovega deleža nepremičnine iz razloga, ker se ni upoštevalo, v katerem nadstropju se nahajajo prostori, ki naj bi bili v njegovi lasti, to pa glede na vse zgoraj navedeno za presojo pravilnosti ugotovitve vrednosti njegovega solastninskega deleža ni pravno pomembno, zato smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

9. V točki III. izreka sklepa je sodišče prve stopnje odločilo o upnikovih nadaljnjih stroških izvršilnega postopka v znesku 325,88 EUR in kot pravno podlago navedlo določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Gre za stroške, ki so nastali v zvezi z izdelavo cenitvenega poročila sodnega cenilca za gradbeništvo A. A., ki pa jih konkretno po višini dolžnik z ničemer ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, pri katerem pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava, ugotovilo, da so bili stroški sodnega cenilca v višini 325,88 EUR odmerjeni skladno z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, in ker so bili za izvršbo potrebni, jih je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo dolžniku.

10. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Stvarnopravni zakonik v drugem odstavku 70. člena določa, da če se solastniki ne morejo sporazumeti, odloči o načinu delitve sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes.