Jedro

Ime avtorja oziroma nosilca avtorske pravice, torej tistega, na škodo katerega so bile kršene avtorske pravice, ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 2. odstavka 159. člena KZ. Prav tako v opisu tega kaznivega dejanja ni nujno navajanje konkretnih avtorskih del in je zahtevi po določnosti opisa zadoščeno tudi z navajanjem drugih okoliščin, na primer z opredelitvijo vrste avtorskih del in z navajanem katalogov, na podlagi katerih se je opravljal promet z neupravičeno reproduciranimi avtorskimi deli.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Krškem je bil obsojeni D.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 159. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega 80.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je po uradni dolžnosti navedeno sodbo spremenilo v opredelitvi časa izvršitve kaznivega dejanja, zneska pridobljene premoženjske koristi ter v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, spremenilo pa jo je tudi v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na tri mesece zapora, pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona s trditvijo, "da je izrek nesklepčen", ni podana, saj za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bilo v opisu navedeno tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico. Navedena kršitev kazenskega zakona tudi ni podana zato, ker iz izreka ni razvidno, katere programe je obsojenec prodal, saj programi, ki jih je obsojenec ponujal naprodaj, izhajajo iz poslanih katalogov in obsojenčevega zagovora, da je prodajal tudi različne računalniške igrice in glasbene zgoščenke, za nobenega od njih pa obsojenec ni razpolagal z dovoljenjem avtorja ali nosilca avtorske pravice. Vse ostale navedbe po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodijo v okvir uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ponavlja očitke, ki jih je uveljavljal že v pritožbi in navaja, da naj bi bil opis dejanja "nesklepčen", ker iz njega ni razvidno, katere programe je obsojenec dejansko prodal in kdo so bili oškodovanci; ker ti niso znani, po mnenju zagovornika tudi "ni mogoče govoriti o tem, da obsojencu niso dali dovoljenja za presnemavanje". Z navedenim in s trditvijo, da takšen opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

V zvezi z vprašanjem razlage zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 159. členu KZ in njihove potrebne konkretizacije v opisu dejanja, da je zadoščeno načelu določnosti, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v nekaj svojih odločbah, ki dajejo odgovor tudi na vprašanja, ki jih problematizira vložnik zahteve (odločbe I Ips 263/99 z dne 5.6.2003, I Ips 111/2000 z dne 11.11.2004 in I Ips 309/2003 z dne 18.11.2004).

Glede identifikacije oškodovanca v opisu dejanja je poudarilo, da ime avtorja oziroma nosilca avtorske pravice, torej tistega, na škodo katerega so bile kršene avtorske pravice, ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in da torej za obstoj kaznivega dejanja ta podatek ni odločilen. Bistvo kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ, ki je predmet vložene zahteve za varstvo zakonitosti, je ugotovitev, da obdolženec iz koristoljubnosti daje ali ponuja v promet avtorska dela, za katera ve, da so neupravičeno reproducirana. To pomeni, da za izkoriščanje avtorskih del obdolženec nima dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Neizpolnitev tega pogoja pa sodišče lahko ugotavlja in dokazuje tudi na podlagi drugih okoliščin obdolženčevega ravnanja, na primer na podlagi izgleda del, načina trženja, cene, odsotnosti pisnega dovoljenja itd., in zato tudi ni nujno, da se oškodovanec identificira. Ob ugotovitvi zakonskega znaka, da so avtorska dela reproducirana neupravičeno, je za obstoj kaznivega dejanja docela nepomembno, kdo so avtorji teh del. V navedenih sodbah je Vrhovno sodišče zavzelo stališče tudi do vprašanja, ali morajo biti v opisu dejanja navedena konkretna avtorska dela, ki jih je storilec dajal ali ponujal v promet. Poudarilo je, da navajanje konkretnih avtorskih del v izreku ni nujno in da bi bila v primeru množičnega kršenja avtorskih pravic takšna zahteva pretirana, celo neizvedljiva. Zahtevi po določnosti opisa kaznivega dejanja je lahko zadoščeno tudi z navajanjem drugih okoliščin, na primer z opredelitvijo vrste avtorskih del in z navajanjem katalogov, na podlagi katerih se je opravljal promet z neupravičeno reproduciranimi avtorskimi deli. Tudi na ta način je predmet kaznivega dejanja ne le določljiv, temveč v celoti konkretiziran in individualiziran, s tem pa je obdolžencu tudi omogočena obramba proti takšnim očitkom.

Ugotoviti je torej treba, da so v opisu obravnavanega kaznivega dejanja zajeti vsi zakonski znaki po 2. odstavku 159. člena KZ in da na podlagi domnevnih pomanjkljivosti opisa, kot jih zatrjuje zagovornik, pravnomočni sodbi ni mogoče očitati kršitve kazenskega zakona, na katero se sklicuje.

Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da se sodišče druge stopnje do "vseh teh okoliščin", na katere je opozoril tudi že v svoji pritožbi, naj ne bi izreklo, s čimer smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP. Iz razlogov drugostopenjske sodbe (stran 3) izhaja, da se je sodišče druge stopnje izrecno in obrazloženo opredelilo tudi do pritožbenih navedb glede "nesklepčnosti izreka" in jih zavrnilo kot neutemeljene.

Vse ostale obširne navedbe v zahtevi, da obsojencu ni dokazano, da je reproduciral in prodajal avtorska dela, da jih je oglaševal preko Salamonovega oglasnika in da se s tem v zvezi sodišče ni izreklo o dokazih, ki potrjujejo obsojenčev zagovor, da ni dokazan obsojenčev namen pridobitve premoženjske koristi, pri čemer zanika usposobljenost sodišča in točnost njegovih izračunov glede višine protipravne premoženjske koristi - vse te navedbe po vsebini pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar Vrhovno sodišče utemeljenosti teh navedb ni presojalo.

Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

V skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP je obsojenec dolžan povrniti tudi stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena skladno z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.