Jedro

Namen določbe, da je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (in le izjemoma kasneje), je v tem, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Stranke postopka morajo zato sodišče čim prej seznaniti z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča, sodišče pa mora onemogočiti tudi vsako zlorabo pravic. Tak ugovor lahko dolžnik izjemoma uveljavlja pozneje kot v ugovoru le v primeru, če ob njegovi vložitvi terjatve ne bi že poznal ali mogel prepoznati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor sodne pristojnosti, ki ga je podala tožena stranka.

2.Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je ugovor sodne pristojnosti zavrglo z nosilnim razlogom, da je tožeča stranka v predlogu za izvršbo verodostojno listino označila na način, da je iz predloga mogoče razbrati, da zahtevek izvira iz pogodbe. Ker sta obe pravni stranki potrdili, da sta med seboj sklenili le pogodbo številka 6/2022 in da je bilo to njuno edino poslovno razmerje, je imela tožena stranka že v času ugovora zoper sklep o izvršbi dovolj informacij za ugotovitev, da vtoževana terjatev izvira iz navedene pogodbe, ki vsebuje arbitražno klavzulo. To pomeni, da bi v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit morala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjati pristojnost sodišča. Ker tega ni storila, je ugovor arbitražnega sporazuma, prvič podan šele v pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 2025, prepozen.

5.Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v katerem tožeča stranka ni jasno in določno opredelila pravnega temelja vtoževanih terjatev. Terjatve so bile uveljavljene na podlagi dveh računov, izdanih leta 2024, in sicer "plačan avans zaradi neopravljenega dela" ter za "stroške odprave napak". Iz predloga za izvršbo ni bilo razvidno, iz katerega konkretnega pravnega razmerja naj bi terjatve izvirale, niti ni bilo navedeno, da se uveljavljajo iz pogodbe številka 6/2022, ki vsebuje arbitražno klavzulo. Zaradi navedenega tožena stranka ni bila dolžna in tudi ni mogla ugibati ali predpostavljati, ali tožeča stranka terjatve uveljavlja iz pogodbenega, odškodninskega, vrnitvenega ali kakšnega drugega razmerja. Ker je šele z dopolnitvijo tožbe tožeča stranka prvič jasno in nedvoumno razkrila, da uveljavlja terjatve iz pogodbe številka 6/2022, je tožena stranka pravočasno v prvem procesnem dejanju podala ugovor sodne pristojnosti. S tem, ko je sodišče procesno prekluzijo vezalo na fazo postopka, v kateri tožena stranka še ni bila seznanjena z bistvenimi elementi tožbe, je nedopustno poseglo v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

6.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Tožena stranka je sklep o izvršbi, izdan 30. 7. 2024, izpodbijala z ugovorom, da terjatev upnika ne obstoji in ni izkazana. Navajala je, da se brez predloženih dokazil o obstoju dolga ne more konkretizirano izjaviti, saj upnik v predlogu za izvršbo ni specificiral podlage, ki naj bi privedla do izdaje fakture, prav tako tudi ne poslovnega razmerja, iz katerega naj bi terjatev izvirala. Zato ne more komentirati niti prerekati kakršne koli pravne podlage, na katero naj bi se nanašal zatrjevani dolg.

7.V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (in le izjemoma kasneje). Enako mora dolžnik ravnati tudi v primeru sporazuma o krajevni pristojnosti sodišča. Namen te določbe je v tem, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP). Stranke postopka morajo zato sodišče čim prej seznaniti z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča, sodišče pa mora onemogočiti tudi vsako zlorabo pravic. Tak ugovor lahko dolžnik izjemoma uveljavlja pozneje kot v ugovoru le v primeru, če ob njegovi vložitvi terjatve ne bi že poznal ali mogel prepoznati oziroma v primeru, da tožena stranka ne bi bila dovolj zgodaj seznanjena z okoliščinami, ki vplivajo na pristojnost sodišča. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer.

8.Tožena stranka trdi, da v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine tožeča stranka ni jasno opredelila pravnega temelja vtoževanih terjatev, čemur višje sodišče ne pritrjuje. Drži pritožbena navedba, da so bile terjatve uveljavljene na podlagi dveh računov, izdanih leta 2024, ne drži pa, da je tožeča stranka navedla zgolj za "plačan avans zaradi neopravljenega dela" ter "za stroške odprave napak". V predlogu za izvršbo je v rubriki "Opredelitev temelja zahtevka in oznaka" navedeno: "Račun št. 00-00033 za plačan avans zaradi neopravljenega dela po pogodbi" ter "Račun številka 00-00034 za stroške odprave napak". Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili le eno pogodbo (št. 6/2022) in da je bilo to njuno edino poslovno razmerje, zaradi česar je pravilen zaključek, da je imela tožena stranka že v času vložitve ugovora proti sklepu o izvršbi dovolj informacij za ugotovitev, da vtoževana terjatev izvira iz (edine) pogodbe (št. 6/2022), ki vsebuje arbitražno klavzulo.

9.Višje sodišče zato ne sledi pritožbenemu zatrjevanju, da tožena stranka pred prejemom vloge, s katero je tožeča stranka tožbo dopolnila, ni mogla vedeti, iz katere konkretne pogodbe izhaja vtoževana terjatev. Tudi sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka tožbo dopolnila 14. 10. 2024, to vlogo je tožena stranka prejela 22. 10. 2024, nanjo pa je odgovorila šele 24. 4. 2025 in šele takrat uveljavljala ugovor sodne pristojnosti.

10.Ker ne drži pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka ni bila dovolj zgodaj seznanjena z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je ugovor, ki ga je tožena stranka prvič podala šele v vlogi z dne 22. 4. 2025 (vloženi 24. 4. 2025), prepozen. V tej zadevi pa ni podana niti zatrjevana kršitev pravice do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Navedeni ustavni pravici ne zagotavljata jamstva vsebinsko pravilne odločitve, pač pa le procesna jamstva, ki jim je bilo v tem postopku zadoščeno. Tožena stranka je imela procesna upravičenja, ki pa jih ni pravočasno izkoristila. Že zgoraj je pojasnjeno, da ji je (vsebinsko prazen) ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sicer omogočal, da je izvršilni postopek prešel v pravdnega, vendar to ne pomeni, da lahko šele v tem postopku ugovarja sodni pristojnosti, kot to zmotno navaja v pritožbi.

11.Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

12.Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.

-------------------------------

1Prim. VSRS Sklep III R 10/2019 z dne 23. 4. 2019.

Zveza: