Jedro

Dedno nevredna je oseba, ki se huje pregreši zoper zapustnika in zoper njega stori dejanje ali opustitev, zaradi katere si ne zasluži, da bi dedovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev: da je oporoka z dne 20. 1. 2000, ki jo je podpisal A. S., rojen 13. 1. 1944, nazadnje stanujoč K. 46, L., umrl 23. 11. 2004, pravno neveljavna (I/1. točka izreka) in da obstaja dedna nevrednost tožene stranke dedovati po pokojnem A. S. (I/2. točka izreka), zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju plačati sodno odmerjene stroške postopka, skupaj s pripadki (I/3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.982,57 EUR (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odločitve o neveljavnosti oporoke navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo odločilno okoliščino, da je bil zapustnik 100% invalid, ki ni zmogel opravljati nobene osnovne življenjske funkcije in ga je kot takega šteti za bolnika in slabotno osebo. Očitno je, da je toženka izvajala psihično in fizično nasilje nad slabotno osebo, v posledici katerega je ta podpisal oporoko. Pri tem izpostavi izpovedbi OJ in RP. Glede dedne nevrednosti navaja, da je toženka dedno nevredna iz dveh razlogov, in sicer, ker se je huje pregrešila zoper dolžnost preživljanja oziroma oskrbe pokojnega in ker je zapuščala pokojnega kot bolnika in slabotno osebo brez pomoči v razmerah, ki so bile nevarne za njegovo zdravje in življenje, glede na to, da ni zmogel opravljati nobene osnovne življenjske funkcije, kar izhaja iz dokaznih listin v spisu. Sodišče je presojalo dedno nevrednost le z vidika, če je s svojim ravnanjem ogrozila življenje, ni pa presojalo, ali je toženka s svojim ravnanjem ogrožala zdravje zapustnika, kar je razlog za ugotovitev dedne nevrednosti. Ogroženost takšnega bolnika se skokovito poveča, ko nima oskrbe. Tožnik je zahteval mnenje ustreznega izvedenca, ki ima znanje o posebnosti bolezni mišične distrofije. Izvedenec in dr. P. nista vpogledala v zdravniški karton zapustnika, kar je bistvena pomanjkljivost in kršitev postopka po 399. členu ZPP. Izvedenec je prezrl, da obdukcijski zapisnik nima postavke stanje kože, zato je njegovo mnenje o stanju kože napačno. Sodišče je izvedencu postavilo zgolj vprašanje, ali je bilo zapustnikovo življenje ogroženo in ne tudi, ali je bilo njegovo zdravje ogroženo. Pričevanje OJ. je vsekakor šteti za verodostojno, ker je v celoti oskrbovala zapustnika in ni v razmerju z nobeno stranko, vendar sodišče njene izpovedbe o odločilnih dejstvih ni upoštevalo in tega tudi ni obrazložilo. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je toženka dobro skrbela za zapustnika. Toženka je pogosto odhajala v tujino in puščala zapustnika samega brez pomoči in ni poskrbela, da bi za zapustnika v času njene odsotnosti, poskrbela tretja oseba. Ugotovitev sodišča, da je bila toženka odsotna le štirikrat, je v nasprotju s potnim listom in izpovedbami. Prav tako je sodišče v nasprotju z izpovedbami prič ugotovilo, da je toženka zapustila zapustnika samega le dvakrat v novembru leta 2004. Sodna praksa ne pogojuje nevrednost dedovanja s tem, da bi morale nastati hujše posledice na zdravju. Zapustnikova mati ni mogla oskrbovati zapustnika. Tožnik je predlagal, da izvedenec odgovori na vprašanje, ali je bila mati v stanju oskrbovati zapustnika, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo in tega tudi ni obrazložilo. Sodišče ni upoštevalo, kakšno nasilje je toženka izvajala nad zapustnikom in tega prav tako ni obrazložilo. Izvedenec je podal mnenje, da je zapustnik močno oslabel, če je bila dva, tri dni brez pomoči. Posledično je dehidriral, trpel hude bolečine. Šlo je za trpinčenje in hujše ogrožanje njegovega zdravja. Dehidracija in telesne ter duševne bolečine iz obdukcijskega zapisnika ne morejo biti razvidne. Sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstev, nekateri razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je povzelo izpovedbe prič, nato pa napravilo zaključke brez navedbe dejstev, ki jih je štelo za dokazana in ki naj bi bila podlaga narejenim zaključkom. V dopolnitvi pritožbe je dodatno navedel, da so posledice dolgotrajnega sedenja oteženo dihanje, slabost, bruhanje, pekoče bolečine in vnetja sečil. Zapustnik je bolehal za hipertrofijo prostate, ki je očitna posledica zadrževanja vode. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, kjer je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je oporoka z dne 20. 1. 2000, ki jo je podpisal A. S., pravno neveljavna, je pravilna. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Četudi je res zapustnik napravil oporoko zato, ker je toženka tako hotela, ker bi sicer odšla, to ne pomeni, da je bila (sporna) oporoka napravljena zaradi relevantne sile ali grožnje. Med vsebino oporoke in grožnjo mora biti tudi vzročna zveza, kar pomeni, da oporočitelj ne bi napravil oporoke brez utemeljenega strahu, ki ga je povzročila grožnja. Sila je uporaba fizične (telesne moči) zoper oporočitelja z namenom, da ta pod vplivom sile izjavi določeno voljo. Če je sila taka, da siljena oseba sploh nima možnosti sama odločati, gre za tako imenovano vis absoluta. Drugače pa je, kadar je sila taka, da sicer odločilno vpliva na voljo oporočitelja, vendar ta ohrani možnost odločanja (vis compulsiva). V takšnem primeru so predpostavke neveljavnosti oporoke smiselno enake kot pri grožnji. Ravnanja toženke, s katerim naj bi ta bila skušala doseči, da ji mož po smrti zapusti premoženje, zato ni mogoče opredeliti kot pravno relevantno silo ali grožnjo v smislu 60. člena Zakona o dedovanju (1). Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka materialnopravno pravilno zavrnilo. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bil zapustnik 100% invalid, je bilo pri materialnopravni presoji upoštevano in ne vpliva na pravilnost odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka.

Pravilna pa je tudi nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, da toženke ni mogoče spoznati za dedno nevredno.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti določilo 4. točke 126. člena ZD, ki določa, da ni vreden, da deduje, kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. Pravilno je namreč določilo vsebino pravnih standardov »pregrešitve zoper v zakonu določeno dolžnost preživljanja« in »odtegnitve potrebne pomoči«, ki ju je potrebno razlagati restriktivno.

V obravnavanem primeru tožbena trditvena podlaga gradi toženkino dedno nevrednost na zatrjevanju, da je toženka puščala pokojnega moža AS, sicer 100% invalida, samega, čeprav je potreboval nujno pomoč, zaradi česar je ogrožala njegovo zdravje in življenje. Poudarek tožbenih trditev je torej v očitku, da je toženka zapustnika, ki ni mogel opravljati osnovnih življenjskih funkcij, puščala samega in mu ni nudila pomoči. Takšna trditvena podlaga tožbe je sodišču prve stopnje narekovala izvedbo dokazov, s katerimi je tožeča stranka svoje trditve podpirala. Vendar pa je pri tem pravilno upoštevalo materialnopravne okvire, ki jih ZD postavlja za ugotavljanje obstoja dedne nevrednosti.

Izvedeni dokazni postopek, predvsem izpovedbe zaslišanih prič, je omogočil sklep, da toženki ni mogoče očitati, da zapustniku ni hotela dati potrebne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka do novembra 2004 dobro skrbela za zapustnika. V tej smeri ni mogoče sprejeti pritožbenih očitkov, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z izpovedbami strank in prič. Gre vendarle za oceno, komu verjeti in komu ne, ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za odločitev o zatrjevani dedni nevrednosti. Sodišče druge stopnje takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ne obrazložilo odločilnih dejstev v izpovedbi priče O. J., ni utemeljen. Izpovedbo te priče je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Glede na to, da so številne priče (M. T., M. S., M. S., J. S., M. S., B. P.) potrdile, da je toženka lepo skrbela za pokojnega, je bila stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje, da izpovedbe priče O. J. ni sprejelo.

Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bilo pokojnikovo zdravstveno stanje, razen bolezni mišične oslabelosti, brez posebnosti. Za takšno oceno je imelo zadosti opore v izvedenih dokazih, zlasti v izpovedbi zapustnikovega zdravnika B. P., v izvedenskem mnenju J. P. in v zapisniku o opravljeni obdukciji. Pritožbene navedbe, ki grajajo izvedensko delo, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je dopustilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, zaslišalo pa je tudi zapustnikovega zdravnika. Na pritožbeni očitek, da postavljeni izvedenec J. P. ni bil ustrezen, ker ni bil s področja fiziatrije in rehabilitacije, sodišče druge stopnje odgovarja, da je postavljeni izvedenec J. P. svoje delo opravil, na zastavljena vprašanja sodišča je odgovoril, svoj izvid in mnenje je prepričljivo pojasnil in obrazložil. Gre za strokovnega pomočnika sodišča in če bi bil izvedenec mnenja, da strokovni nalogi ni kos, ker nima zadostnega znanja ustrezne stroke, bi na to opozoril sodišče. Sodišče prve stopnje je izvedencu postavilo vprašanje, ali je bil pokojni glede na svoje zdravstveno stanje življenjsko ogrožen, če je bil sam, dan, dva ali tri. Torej ne drži pritožbeni očitek, da je bilo izvedencu zastavljeno zgolj vprašanje, ali je bil življenjsko ogrožen, ne pa tudi, ali je bilo njegovo zdravje ogroženo. Izvedenec pa je tudi navedel, da je pri polni nepokretnosti človeka pričakovati, da po dveh, treh dneh brez nege vsaj močno oslabi. Priča B. P., zapustnikov zdravnik, je pojasnil, da obducent zapiše stanje telesa, torej vse, kar vidi, s čimer so izpodbite pritožbene navedbe, da obdukcijski zapisnik nima postavke stanje kože. Če bi bile kakšne posebnosti, bi torej bile zabeležene. Na pritožbeni očitek, da izvedenec ni vpogledal v zdravniški karton, je odgovoril sam izvedenec v izvedenskem mnenju (list. št. 96), ko je navedel, da glede na to, da zdravnik pokojnega v zadnjih letih ni videl, iz zdravstvenega kartona ne pričakuje, da bi lahko povzel kak vpis o splošnem stanju pokojnika. Namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je tako kot ostali dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (2). Pisni odgovori izvedenca so jasni, izčrpni, natančni in nedvoumni. Pritožbene navedbe prepričljivosti izvedenskega mnenja ne uspejo omajati. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za postopanje po 254. členu ZPP. Tožnikovo nestrinjanje z mnenjem izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ni zadosten razlog za postavitev novega izvedenca. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev drugega izvedenca oziroma pridobitev njegove dopolnitve. To, da svoje odločitve ni obrazložilo, pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Tudi sicer v konkretni zadevi, ko gre za vprašanje, ali oporočna dedinja zapustniku „ni hotela dati potrebne pomoči“, dokaz z izvedencem ne more imeti tako odločilnega pomena, kot mu ga pripisuje pritožba. O tem, kako je ravnala z zapustnikom, torej, ali mu res namenoma ni hotela dati pomoči, so prepričljivo izpovedovale priče, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Iz teh izpovedb ne izhaja tako toženkino ravnanje, kot ga zatrjuje pritožba.

Glede nasilja („klofutanje“), ki naj bi ga toženka izvajala nad zapustnikom, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče (stran 6 obrazložitve), in sicer da takšni tožnikovi izpovedbi ne gre verjeti. V tej smeri podani pritožbeni očitek torej ni utemeljen.

V izpodbijani odločitvi pa je bilo pravilno upoštevano tudi dejstvo toženkine odsotnosti. Za določitev vsebine pravnemu standardu iz 4. točke 126. člena ZD je treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med toženko in zapustnikom. Za obstoj težje kršitve dolžnosti za preživljanje je treba ugotoviti ne le, da je bila eksistenca zapustnika resno ogrožena, ampak tudi, da je dedič za to vedel in da je imel možnost izpolnjevati svojo dolžnost, pa tega zavestno ni hotel. Za opustitev potrebne pomoči gre tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika. Tako pri presoji kršitve dolžnosti preživljanja kot pri opustitvi potrebne pomoči sodišče upošteva stopnjo kršitve, časovno obdobje kršitve, voljo kršitelja in posledice za zapustnika. Upoštevaje navedene ugotovitve sodišča prve stopnje (da je toženka sicer dobro skrbela za zapustnika, da je bilo zdravstveno stanje zapustnika razen tega, da je bil 100 % invalid, brez posebnosti), toženkine nekajkratne (celodnevne) odsotnosti, kljub dejstvu, da je bil zapustnik 100% invalid, ne morejo pomeniti takšne opustitve, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da zapustniku ni bila nudena potrebna pomoč v smislu 126. člena ZD. Sicer pa je bil zapustnik sposoben izraziti svojo voljo in bi lahko ukrepal, če bi štel, da se je toženka pregrešila zoper dolžnost nudenja nege in pomoči. Zaradi navedenega so vsi očitki glede ugotavljanja zapustnikovega zdravstvenega stanja, o njegovi dejanski ogroženosti, in ugotavljanje, kolikokrat je bila toženka odsotna ter ugotavljanje, ali je bila zapustnikova mati v toženkini odsotnosti sposobna skrbeti za zapustnika, brezpredmetni. Sicer pa ne drži, kot navaja pritožnik, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila toženka odsotna štirikrat, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bila toženka trikrat v Rusiji, nadalje, da je bila odsotna zaradi odhoda v bolnišnico ter dva vikenda v novembru 2004 pred zapustnikovo smrtjo. Tudi v tej smeri ni mogoče sprejeti pritožbenih očitkov, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z izpovedbami strank in prič, saj gre za dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič. Vsekakor pa dokazni postopek ni pokazal, niti tožnik ni zatrjeval, da bi bile toženkine odsotnosti tako dolgotrajne in pogoste, da bi bilo možno toženkino ravnanje označiti za tako zavržno, da bi omogočilo drugačen zaključek.

Trditvena podlaga in dejanske ugotovitve so sodišču prve stopnje nudile pravilno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo, med razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane odločitve, pa tudi ni nasprotij. Sodišče prve stopnje je navedlo, katerim pričam verjame in katerim ne. Svojo dokazno oceno je zadostno obrazložilo. Očitane kršitve postopka torej niso podane.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP)(3).

(1) Uradni list SRS, št. 15/76 in spremembe, ZD.

(2) Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP.

(3) Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D.