Jedro

Zakonski rok za vložitev prošnje, ki je bil tri leta od uveljavitve ZUSDDD, in se je iztekel dne 24. 7. 2013, ni bil prekratek, tako da bi dejansko onemogočil upravičencem vložiti prošnje, poleg tega pa tožnik niti ne navaja objektivnih okoliščin, če je bil izbrisan in je imel namen, da se vrne v Slovenijo, zakaj ni mogel vedeti za tek zakonskega roka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s 1. odstavkom 8. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 76/10 -UPS) odločila, da se prošnja A.A., rojenega ... 8. 1943, za izdajo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD zavrže. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 26. 9. 2014 s priporočeno pošiljko na Upravno enoto Ljubljana vložil izjavo za ponoven vpis njegove petčlanske družine v evidenco državljanov Republike Slovenije in povrnitev statusa državljanov Republike Slovenije. Ker je bila vloga nepopolna in nerazumljiva, je naslovni organ prosilca z dopisom z dne 27. 10. 2014 pozval k odpravi formalne pomanjkljivosti vloge oz. dopolnitvi zahtevka. V pozivu je tožnika pozval, da se izjasni glede svojega zahtevka in vloži prošnjo v slovenskem jeziku z vsemi potrebnimi sestavinami, da se jo lahko obravnava. Organ je dne 7. 11. 2014 prejel njegovo izjavo, v kateri je zapisal, da je bila njegova družina izbrisana iz evidence državljanov Republike Slovenije in želi, da bi bila ponovno vpisana in da bi ji bil vrnjen status državljanov Republike Slovenije. Upravni organ na podlagi te izjave ugotavlja, da je podana vloga za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. ZUSDDD v prvem odstavku 8. člena med drugim določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona, ki je stopil v veljavo z dnem 24. 7. 2010, iztek roka je torej bil na dan 24.7.2013. Pri pregledu vloge, 26. 9. 2014 poslani priporočeno po pošti na Upravno enoto Ljubljana, je upravni organ ugotovil, da vloga A.A. ni vložena v predpisanem roku, ki ga med drugim določa prvi odstavek 8. člena ZUSDDD. Glede na to, da je bilo pri preizkusu zahtevka ugotovljeno, da je prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD vložena prepozno, je bilo potrebno, skladno s tretjo točko prvega odstavka 129. člena ZUP, odločiti kot izhaja iz prve točke izreka tega sklepa in vlogo zavreči. 2. V pritožbi je tožnik navedel, da ni bila njegova krivda, da z družino niso mogli vložiti vloge za državljanstva, saj jim takrat ni bilo dovoljeno vstopiti v Republiko Slovenijo. Zato predlaga, da jim organ omogoči, da ponovno vložijo vlogo za državljanstvo, če naj jim torej izplačajo odškodnino (izbrisanim).

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. ZUSDDD-B je začel veljati 24. 7. 2010 in ker pritožnik ni zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, se je rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD-B iztekel 24.7.2013. Iz ovojnice (v kateri je pritožnik poslal prošnjo) jasno izhaja, da je pritožnik prošnjo naslovil na sedež organa prve stopnje, da so v zgornjem levem kotu ovojnice navedeni njegovi osebni podatki in da je bila pošiljka oddana priporočeno po pošti v kraju Niš, 26. 9. 2014 ob 14.11 uri. Glede na navedeno se za dan, ko je organ prve stopnje prejel pritožnikovo prošnjo šteje 26. 9. 2014, ko jo je oddal na pošto. Prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD bi bila vložena pravočasno, če bi jo pritožnik poslal priporočeno po pošti najkasneje 24. 7. 2013, in sicer do 24.00 ure. Ker jo je oddal 26. 9. 2014, ni bila vložena v predpisanem roku.

4. Ministrstvo pa pritožnika še opozarja na četrti odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da se pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne prizna osebi, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 50/10), in sicer ne glede na to, če ji je bila pred tem prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen na drugi pravni podlagi. Poleg navedenega ministrstvo pojasnjuje, da določitev denarne odškodnine ni predmet tega upravnega postopka. Ministrstvo v zvezi s predlogom, da se pritožniku omogoči vložitev prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, pojasnjuje, da lahko prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vloži pri pristojni upravni enoti, ki je pristojna za reševanje le-te, in ki bo v postopku tudi ugotavljala, ali izpolnjuje vse pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve z Ustavo zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva, enakega varstva iz č1ena 22 Ustave, pravice do pravnega sredstva iz člena 25 Ustave RS, kakor tudi zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter kršitve pravice iz člena 8. in 13. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Pravi, da je odločba ministrstva nesmiselna in popolnoma drugačna od odločbe upravne enote. Na koncu je ostalo popolnoma nejasno, na kateri način je potrebno uporabiti določbe ZUSDDD v situaciji mladoletnih otrok, kateri niso mogli vplivati na odločitve svojih staršev. Izrek napadane ugotovitvene odločbe je nejasen in nesmiseln, saj nima jasne obrazložitve, na podlagi česa je prišlo do zavrnilne odločbe. Tožena stranka meni da je predpisani rok za vložitev prošnje za vrnitev statusa popolnoma neustaven in da bi ga upravni organ moral ignorirati, zato ker gre za kršitev vseh ustavnih pravic in svoboščin, katere so obrazložene tudi v odločbi Evropskega sodišča v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji. Vlagatelj tožbe ni imel nobene informacije o predpisanem roku. Predlaga ugoditev tožbi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, kajti tožnik ne prereka dejstva, da je prepozno vložil vlogo za dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, pri čemer je upravni organ odločil samo o prošnji tožnika – A.A. – ne pa tudi o prošnjah njegovih družinskih članov. Uveljavlja pa tožnik, da je ta zakonski rok protiustaven, da bi tožena stranka morala uporabiti exceptio illegalis in da je odločitev, ki temelji na upoštevanju zakonskega roka za vložitev prošnje, tudi v nasprotju z sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji. Tožena stranka tako kot tudi sodišče ne sme uporabiti instituta exceptio illegalis, kadar gre za sporno zakonsko določbo (125. člen Ustave in 4. odstavek 153. člena Ustave). Institut exceptio illegalis lahko uporabi le sodišče, če gre za sporno določbo podzakonskega predpisa. Po mnenju sodišča zakonski rok za vložitev prošnje, ki je bil tri leta od uveljavitve ZUSDDD, in se je iztekel dne 24. 7. 2013, ni bil prekratek, tako da bi dejansko onemogočil upravičencem vložiti prošnje, poleg tega pa tožnik niti ne navaja objektivnih okoliščin, če je bil izbrisan in je imel namen, da se vrne v Slovenijo, zakaj ni mogel vedeti za tek zakonskega roka. Tudi sklicevanje tožnika na sodbo v zadevi Kurić in ostali je pavšalno, saj iz te sodbe ne izhaja, da rok 3 let za vložitev vlog za izdajo dovoljenja ne bi bil dopusten z vidika Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

9. Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodbe.