Jedro

Protipravno ravnanje je pravni standard, ki ga na podlagi s strani tožnika zatrjevanega in ugotovljenega dejanskega stanja napolni sodišče v vsakem posameznem primeru. Protipravnost pri vodenju policijskih postopkov ni podana pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka, podana je le, če gre za t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti. Materialnopravno podlago za presojo pravilnosti ravnanja policistov predstavljajo določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Temeljne dolžnosti policije so: zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države.

Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka ter navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tezo, da je bil žrtev sistematičnega in kontinuiranega policijskega nadlegovanja in nadzora, se tožnik ne more izogniti zahtevi po (vsaj osnovni) konkretizaciji (opisu) posameznih dogodkov (neupravičenih intervencij) in posameznih ravnanj policistov ob teh dogodkih. Tožnik bi moral trditve o dogodkih in ravnanjih policije substancirati na način, da bi jih bilo mogoče v dokaznem postopku preveriti, ter oceniti, ali je policija zlorabila svoja pooblastila. Ob upoštevanju dejstva, da je lokal F. obratoval tudi v nočnem času, ni mogoče izključiti, da je bil razlog za navzočnost policije opravljanje policijskih nalog. Prisotnost policije v gostinskem lokalu, tudi če je zelo pogosta, sama po sebi še ne predstavlja protipravnosti, zato bi moral tožnik glede ravnanj policije v domnevno številnih neupravičenih intervencijah v lokalu pojasniti, katera konkretna ravnanja ob konkretnih dogodkih šteje za golo nadlegovanje in neupravičen nadzor. Le ustrezno konkretizirana trditvena podlaga bi omogočala nadaljnjo presojo o sistematičnosti oziroma kontinuiranosti ravnanj, ter kvalifikacijo, da gre za ravnanja z elementi protipravnosti. Ker ob tem, da ni nasprotoval ugotovitvam o konkretnih prekrškovnih postopkih, tožnik ni konkretiziral svoje teze o policijskem šikaniranju, je teza ostala na ravni pavšalnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 6.823,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 573.160.219 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 10.709,94 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (v celoti ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico v toženkino breme.

Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine v višini 231.182 EUR zaradi povrnitve neposredne škode zaradi prenehanja delovanja lokala. Tožbeni zahtevek je kasneje povečal na 563.539.219 EUR, na račun posredne škode zaradi nemožnosti realizacije projektov v Albaniji. Sodišče o spremembi tožbe ni odločalo, zato tožnik vse do prejema sodbe ni mogel vedeti, kaj je predmet obravnavanja. Posledično mu je bila onemogočena pravica do izjave. Sodišče je na napačno ugotovljeno dejansko stanje apliciralo napačno materialno pravo. Ni upoštevalo poteka dokaznega postopka, oziroma je dokaze upoštevalo selektivno. Tožnik tekom postopka ni problematiziral posameznih aktivnosti policije (ni zatrjeval protipravnosti posameznih ravnanj policije). Ves čas je trdil, in do tega se sodišče ni opredelilo, da so sporni sistematični, vsakodnevni in ponavljajoči se posegi policije v delovanje tožnikovega lokala. Policija je tožnika sistematično nadzorovala in nadlegovala. Zaradi neprestane policijske aktivnosti je bil okrnjen njegov ugled in ugled njegovega lokala. Sledil je padec prometa, nato pa še zaprtje lokala. Posledično so bili ustavljeni vsi tožnikovi projekti. Tožnik protipravnega ravnanja policije ne more dokazati drugače kot z zaslišanjem prič. Z zaslišanjem prič (A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E.) je brez dvoma dokazal, da je bil žrtev protipravnega ravnanja policije, ter da je podana vzročna zveza med delovanjem policije in njegovim finančnim propadom. Nepravilno je bil zavrnjen dokazni predlog za pribavo zapisov policije o postopkih v zvezi z lokalom F. Gre za edini materialni dokaz o tem, da ni bilo podlage za aktivnosti policije. Nepravilen je zaključek, da škoda ni izkazana, ker družba G., d. o. o., ni ustvarjala dobička. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik v družbi zaposlen in da je do njene likvidacije prejemal plačo. Glede albanskih projektov je nepravilno sklepanje, da tožnik ni upravičen do odškodnine, ker je škoda lahko nastala družbam, ne družbeniku. Aktivnosti družbe se odražajo na njeni vrednosti. Sprememba vrednosti družbe predstavlja neposredno spremembo premoženja njenega družbenika (lastnika). Drži, da sta tožnik in družba G., d. o. o., različna subjekta, vendar če nekdo povzroči, da družba preneha, s tem oškoduje tudi družbenika (njegovo pravico do dobička in delitve premoženja družbe). Toženka je povzročila prenehanje družbe G., d. o. o., ter s tem posegla v tožnikovo premoženjsko sfero. Da ga je policija želela uničiti, je tožnik z gotovostjo izvedel šele, ko mu je to povedal E. E. Pred letom 2016 je tožnik sicer vedel za škodo, ne pa tudi za njenega povzročitelja. Subjektivni zastaralni rok je lahko začel teči šele v letu 2016. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od države plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi protipravnega ravnanja policije. Škoda naj bi mu nastala, ker ga je policija v njegovem gostinskem lokalu F. nenehno nadlegovala in mu neutemeljeno izrekala globe za prekrške. Temu je sledilo prenehanje delovanja lokala in izbris družbe G., d. o. o., ki je upravljala z lokalom (oziroma bila njegov lastnik), ter zastoj mednarodnih projektov, ki jih je tožnik, družbenik družbe G. d. o. o., do tedaj financiral s pomočjo prihodkov lokala.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločalo o spremembi tožbe, zato vse do izdaje sodbe ni bilo znano, o čem bo sploh odločalo. Tožnik je prvotno zahteval plačilo odškodnine v višini 231.182 EUR, z vlogo z dne 13. 12. 2018 pa je tožbeni zahtevek povečal na 573.160.219 EUR. Ker je toženka spremembi tožbe nasprotovala, je sodišče prve stopnje o njej odločalo s sklepom z dne 10. 1. 2019 (na red. št. 23 v spisu); spremembo tožbe je dopustilo, ker je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sklep je bil tožniku vročen 16. 1. 2019.2

7. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi 26. člena Ustave,3 po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, ter na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava o krivdni odškodninski odgovornosti (vključno z institutom odgovornosti za ravnanje drugega). Predpostavke za nastanek obveznosti države povrniti škodo so torej poleg predpostavk iz 26. člena Ustave tudi splošne predpostavke odškodninske obveznosti: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima in krivda povzročitelja (prvi odstavek 131. člena OZ4). Pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države (zlasti pri presoji protipravnosti) je treba upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev.

8. Protipravno ravnanje je pravni standard, ki ga na podlagi s strani tožnika zatrjevanega in ugotovljenega dejanskega stanja napolni sodišče v vsakem posameznem primeru. Protipravnost pri vodenju policijskih postopkov ni podana pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka, podana je le, če gre za t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti.5 Materialnopravno podlago za presojo pravilnosti ravnanja policistov predstavljajo določbe ZNPPol6 (oziroma pred njim določbe ZPol7). Temeljne dolžnosti policije so: zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države (2. odstavek 1. člena ZNPPol). Policijski postopek je vsako dejanje policistov zaradi opravljanja policijskih nalog (1. odstavek 8. člena ZNPPol). Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, so določene v 4. členu ZNPPol8, oblike opravljanja policijskih nalog pa v 6. členu ZNPPol.9 Opravljanje policijskih nalog policistom omogočajo policijska pooblastila, določena v 33. členu ZNPPol.10

9. Neresnična je pritožbena navedba, da pritožnik nikoli ni problematiziral posameznih ravnanj policije. Pritožnik je konkretno (z datumi) izpostavljal posamezne policijske racije, v katerih so mu bile izrečene prekrškovne globe, in posamezne odločbe prekrškovnih organov,11 ter trdil, da je zaradi neutemeljenega kaznovanja finančno propadel. Svoje finančne težave je torej vzročno povezoval s plačilom kazni v prekrškovnih postopkih. Glede ravnanj policije v konkretnih policijskih postopkih se je po presoji sodišča prve stopnje v dokaznem postopku izkazalo, da je bila policijska intervencija vedno upravičena. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam o konkretnih prekrškovnih postopkih (gre za ugotovitve v točkah 27, 28, 30, 33, 34 in 36 obrazložitve izpodbijane sodbe), niti iz teh ugotovitev izpeljanemu zaključku, da ni izkazano, da bi bile posamezne policijske intervencije neupravičene, oziroma da bi policija posamezne prekrškovne postopke neupravičeno sprožila. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da ni dokazal plačila izrečenih glob (zatrjeval je izrek glob v skupni višini več kot 50.000 EUR), pri čemer velja poudariti, da že sama nedokazanost plačila kazni izključuje zatrjevano vzročnost med kaznovanjem in finančnim propadom. Pritožnik izpodbijani sodbi očita odsotnost razlogov o tem, da ga je policija v njegovem lokalu sistematično in kontinuirano nadlegovala in nadzorovala,12 ter s svojo vsakodnevno (neutemeljeno) prisotnostjo v lokalu povzročila, da je njemu in lokalu padel ugled, posledično pa tudi zaslužek. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje o tem podalo dovolj izčrpne in jasne razloge (glej 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe13), s katerimi se pritožnik vsebinsko niti ne sooči. 10. Presoja sodišča prve stopnje, da protipravnost (zatrjevana kot sistematično in kontinuirano policijsko nadlegovanje in nadzor) ni podana, je pravilna. Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tezo, da je bil žrtev sistematičnega in kontinuiranega policijskega nadlegovanja in nadzora, se tožnik ne more izogniti zahtevi po (vsaj osnovni) konkretizaciji (opisu) posameznih dogodkov (neupravičenih intervencij) in posameznih ravnanj policistov ob teh dogodkih. Tožnik bi moral trditve o dogodkih in ravnanjih policije substancirati na način, da bi jih bilo mogoče v dokaznem postopku preveriti, ter oceniti, ali je policija zlorabila svoja pooblastila. Ob upoštevanju dejstva, da je lokal F obratoval tudi v nočnem času, ni mogoče izključiti, da je bil razlog za navzočnost policije opravljanje policijskih nalog. Prisotnost policije v gostinskem lokalu, tudi če je zelo pogosta, sama po sebi še ne predstavlja protipravnosti, zato bi moral tožnik glede ravnanj policije v domnevno številnih neupravičenih intervencijah v lokalu pojasniti, katera konkretna ravnanja ob konkretnih dogodkih šteje za golo nadlegovanje in neupravičen nadzor.14 Trditveno breme zanj ne bi smelo biti pretežko. Ker se je štel za žrtev policijskega nadlegovanja, ni neživljenjsko pričakovanje, da bi si (za potrebe morebitnega kasnejšega postopka) beležil posamezne dogodke in ravnanja.15 Le ustrezno konkretizirana trditvena podlaga bi omogočala nadaljnjo presojo o sistematičnosti oziroma kontinuiranosti ravnanj, ter kvalifikacijo, da gre za ravnanja z elementi protipravnosti. Ker ob tem, da ni nasprotoval ugotovitvam o konkretnih prekrškovnih postopkih, tožnik ni konkretiziral svoje teze o policijskem šikaniranju, je teza ostala na ravni pavšalnosti.

11. Ker izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, se pritožnik neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil žrtev policijskega šikaniranja. Enako velja glede njegovega dokaznega predloga za poizvedbo oziroma pribavo policijskih zapisov o postopkih v zvezi z lokalom F. Neizvedba predlaganega dokaza predstavlja kršitev načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) le v primerih, ko ni utemeljenih razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Ker ne gre za položaj, ko tožnik ne more poznati dejstev, ki bi jih moral na podlagi trdivenega bremena zatrjevati, bi poizvedba predstavljala nedovoljen informativni (poizvedovalni) dokaz.16

12. Ker se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo tudi do drugih elementov odškodninskega dejanskega stanu ter do vprašanj aktivne legitimacije in zastaranja (sicer brez potrebe, saj je pravilno ugotovilo, da protipravnost ni podana), je pritožbeni preizkus zajemal tudi te razloge. Pravilna je ugotovitev, da tožnik glede zatrjevane škode in vzročne zveze ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena. Tožnik je vtoževano škodo opredelil kot navadno škodo (zaradi prenehanja poslovanja lokala F. in družbe G., d. o. o., se je tožnikovo premoženje zmanjšalo) in izgubljeni dobiček (zaradi propada lokala in posledične nemožnosti financiranja mednarodnih projektov tožnik ni dosegel pričakovanega povečanja premoženja). Lastnik lokala F. je bila družba G., d. o. o., katere družbenik je bil tožnik. Temeljna značilnost korporacijskega prava je, da je pravna subjektiviteta družbe strogo ločena od subjektivitete njenih družbenikov. Premoženje družbe je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti, zato tudi škode, ki nastane družbi, ni mogoče enačiti s škodo družbenika, kot to zmotno počne pritožnik.17 Družba G., d. o. o., je bila iz sodnega registra izbrisana brez likvidacije. Pritožnik se sklicuje na svojo pravico do delitve premoženja družbe, vendar družbenik v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije takšne pravice nima.18 Pravne posledice izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije, ki nastanejo za družbo in za njene družbenike, določajo pravila ZFPPIPP19 (441. člen in nasl.). Tožnik nima aktivne legitimacije za uveljavljanje odškodninske terjatve za povrnitev škode, nastale izbrisani družbi.20

13. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da glede na dejstvo, da družba G., d. o. o., v relevantnem časovnem obdobju ni poslovala z dobičkom,21 tožnik iz tega naslova ni imel prejemkov (premoženjske koristi), oziroma domnevni prihodki niso mogli biti vir financiranja stroškov in projektov. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je imel tožnik prejemke iz naslova zaposlitve pri družbi. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je mesečni promet lokala F. znašal 25.000 EUR in da so bili z dobičkom od poslovanja lokala financirani bančni leasing ter stroški, povezani s projekti v Albaniji. Ni zatrjeval, da bi omenjene stroške kril (tudi) s prejemki iz dela. Vzročno zvezo med prenehanjem delovanja gostinskega lokala in izgubo pričakovanega dobička zaradi nerealiziranih mednarodnih projektov (Europort ..., cementarna ..., vetrna elektrarna) izključuje že (v pritožbenem postopku neprerekano) dejstvo, da družba G., d. o. o., ni poslovala z dobičkom. Iz trditvene podlage pa tudi ne izhaja, da bi tožnik utrpel poseg v svojo premoženjsko sfero. V razširjenem tožbenem zahtevku (na list. št. 74 v spisu) je namreč navajal oziroma specificiral škodo, ocenjeno na podlagi pričakovanih donosov naložb, ki je nastala družbam, vključenim v njegove mednarodne projekte (H. H. & COMP sh.p.k., K. Invest sh.a, Europa - Albania ... in L. Foundation). Tožnik je glede na že omenjeno pravilo o ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenikov aktivno legitimiran le za uveljavljanje svoje škode, ne pa za uveljavljanje škode, ki je nastala drugim pravnim subjektom.

14. Ugotovitvi, da je vtoževana terjatev zaradi poteka 3 - letnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 352. člena OZ prenehala zaradi zastaranja (zatrjevano policijsko nadlegovanje izvira iz obdobja 2011 – 2013, tožba pa je bila vložena 5. 4. 2017), pritožnik nasprotuje zgolj z navedbo, da je zastaranje lahko začelo teči šele leta 2016, ko je od E. E. izvedel, da ga je policija želela uničiti (šele takrat je izvedel za povzročitelja škode). Očitno je, da gre za neresnično trditev, prilagojeno potrebam postopka, saj je tožnik v tožbi navedel, da mu je E. E. _nekaj dni_ po eventu 1. 9. 2012 v lokalu F. prišel povedat, da mu je policija naročila, kako naj se obnaša v lokalu, in mu obljubila nagrado v obliki olajšav v zvezi z njegovimi delikti.

15. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, toženki pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 6.823,50 EUR (11.250 točk oziroma 6.750 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,22 v zvezi s 1. odstavkom 8. člena ZDOdv,23 povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Neposredno, saj ga tedaj še ni zastopal pooblaščenec. 3 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 5 Glej odločbo VS RS II Ips 374/2013 z dne 8. 10. 2015. 6 Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Ur. l. RS, št. 15/2013, s spremembami in dopolnitvami. 7 Zakon o policiji, Ur. l. RS, št. 49/1998, s spremembami in dopolnitvami. 8 To so npr.: - varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, - preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov, - vzdrževanje javnega reda, in druge. 9 Policisti opravljajo policijske naloge, zlasti z opazovanjem, patruljiranjem, interveniranjem, zasedo, poostrenim nadzorom in varnostno akcijo. 10 Ta so npr.: zbiranje obvestil, opozorila, ukazi, ugotavljanje identitete oseb, iskanje oseb, in druga. 11 Najbolj jasno in določno v pripravljalni vlogi, vloženi po odvetniku, z dne 26. 3. 2019. 12 Tožnik zatrjuje „orkestrirano delovanje policije, v navezi z inšpekcijskimi službami“. 13 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe:„Intervencije policije po oceni sodišča ne pomenijo protipravnosti posega v poslovanje lokala F, ter same po sebi niso protipravne. Tožnik tudi sicer ni podal ustrezne trditvene podlage, da naj bi šlo za nesorazmeren poseg policistov, temveč zgolj pavšalno navaja, da je šlo za racije, pri tem posameznih dogodkov ni konkretiziral in navedel, v čem naj bi bila ravnanja policistov popolnoma nesorazmerna in neupravičena. Dokazovanje s pričami pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.“ 14 Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi je bil tožnik opozorjen s strani toženke, zato sodišče prve stopnje v tej smeri ni bilo dolžno opraviti materialno procesnega vodstva. 15 Glej sklep VS RS II Ips 35/2022 z dne 15. 6. 2022: „...Ustavnopravno izhodišče je naslednje: da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bil v svoji pravici do obrambe prizadet toženec (braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago)...“ 16 Tj. dokaz, ki ne potrjuje navedb stranke, ampak se z njim dejstva, ki bi jih morala stranka navajati, šele ugotavljajo. 17 Škoda, ki nastane družbi, se v premoženjskopravnem položaju družbenika odrazi le v ustrezno nižji vrednosti njegovega poslovnega deleža. 18 Pravico do razdelitve premoženja družbe ima v primeru redne likvidacije (410. člen v zvezi s 522. členom ZGD-1; Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006, s spremembami in dopolnitvami). 19 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007, s spremembami in dopolnitvami. 20 Glej odločbo VS RS II Ips 180/2016 z dne 26. 4. 2018: „...Aktivni družbeniki izbrisane družbe niso aktivno procesno legitimirani za vlaganje tožb za uveljavljanje terjatev izbrisane pravne osebe niti v svojo korist niti v korist izbrisane družbe. Iz določbe 443. člena ZFPPIPP namreč jasno izhaja, da pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe (kamor spadajo tudi terjatve izbrisane pravne osebe) ne pripade avtomatično bivšim družbenikom izbrisane pravne osebe, ampak se nad njim izvede stečajni postopek oziroma likvidacija... “ 21 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družba G., d. o. o. v letih 2008 in 2012 izkazovala prihodke v znesku 0 EUR, v letih 2013 in 2014 pa je poslovala z izgubo. 22 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami. 23 Zakon o državnem odvetništvu, Ur. l. RS, št. 23/2017.