Jedro

Delo pomočnika izvršitelja ni mogoče opredeliti samo po sebi kot nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se zavrne ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka .... solidarno odgovorna tožeči stranki A. K., .. za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku z dne 5. 6. 2016 in v točki II. tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna tožniku iz naslova nematerialne in materialne škode solidarno v roku 15 dni plačati znesek 3.042,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe od dne 25. 3. 2019 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko se zavrne, spremeni se točka III. izreka tako, da glasi: ″Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 528,62 EUR v roku 15 dni od datuma po pravnomočnosti te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka pa je dolžna drugotoženi stranki ...povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 161,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prične teči po preteku tako določenega paricijskega roka.″

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki Generali Zavarovalnica d.d., Kržičeva ulica 3, Ljubljana povrniti njene stroške za pritožbo v znesku 210,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 26/2019 z dne 2. 3. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvo in drugotoženi stranki dolžni solidarno tožeči stranki povrniti odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je podana solidarna odgovornost prvotoženke kot imetnice nevarnega psa, drugotožena pa zato, ker je bila zavarovanec odgovornosti izvršitelja G. I., pri katerem je tožnik opravljal delo pomočnika izvršitelja. Delo izvršitelja in s tem tudi pomočnika izvršitelja pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo in je zato drugotožena kot zavarovatelj delodajalca tožnika dolžna povrniti premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi določbe člena 149 in 150 OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnika poškodoval pes, ki je tožnika ugriznil v desno goleno, največja je bila rana v velikosti približno 2 cm. Tožniku je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.100 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženi stranki tožniku v skladu s členom 131 in 132 OZ dolžni povrniti odškodnino v znesku 100,00 EUR za materialno škodo. Od tako prisojene odškodnine pa je odštelo znesek dogovorjene odbitne franšize. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).

2. Zoper takšno odločitev glede solidarne odgovornosti druge tožene stranke podaja pritožbo ta drugotožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Navaja, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da predstavlja delo, ki ga opravlja pomočnik izvršitelja, delo s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da izvršitelj oz. njihov pomočnik pri dolžnikih niso dobrodošli, da je mogoče pričakovati, da bo dolžnik reagiral neustrezno, tudi z napadom, da nevarnost predstavljajo tudi različno neurejena bivališča dolžnikov. Sodišče je še zapisalo, da ima na podeželju večina hiš tudi pse, ki jih v večji meri uporabljajo kot pse čuvaje in dela izvršiteljev nikakor ni mogoče primerjati z delom poštarjev. Sodišče je pri svoji obrazložitvi v tem delu prekoračilo trditveno podlago tožnika in sicer glede razlogov za objektivno odgovornost. Tožnik namreč ni zatrjeval, da različno neurejena bivališča dolžnikov predstavljajo potencialno nevarnost, kot tudi ne dejstvo, da ima na podeželju večina hiš pse, ki jih v večji meri uporabljajo kot pse čuvaje. Sama izpovedba tožnika, zaslišanega v postopku pa ne more nadomestiti pravočasne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke. V obravnavanem primeru je bil namreč tožnik žrtev napada psa. Zato je lastnik psa posegel v delo in odgovornost drugotožene stranke, do škodnega dogodka je namreč prišlo izključno zaradi neustreznega varstva in nadzorstva nad psom, ki je bil v času dogodka opredeljen kot nevaren pes, torej gre za okoliščino, ki bi jo v primeru, kolikor bi prvotožena stranka ravnala skladno z zahtevami, ki jih zakonodaja predpostavlja glede stikov psa, bilo mogoče v celoti odpraviti. Zato delo pomočnika izvršitelja v konkretnih okoliščinah ni nevarna dejavnost. Sodišče je tako zmotno uporabilo določilo člena 153 OZ, saj je v obravnavanem primeru do škodnega dogodka prišlo iz razloga, ker prvotožena stranka ni poskrbela za ustrezno varstvo in nadzorstvo nad psom. Podrejeno pa tožena stranka še izpostavlja, da bi glede na okoliščine škodnega dogodka, sodišče moralo prisoditi soodgovornost tožnika za nastali dogodek. Tožnik je bil namreč opozorjen na prisotnost psa z opozorilno tablo in bi zato moral biti v svojem ravnanju veliko bolj previden. Do teh ugovornih trditev se sodišče ni opredelilo. Izpodbija tudi višino prisojene pravične denarne odškodnine in je mnenja, da je sodišče prve stopnje pri tem kršilo določbo člena 179 OZ, saj je prisodilo previsoko odškodnino na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je utrpel le lahko telesno poškodbo, zdravljenje je bilo kratkotrajno, konzervativno in je potekalo brez zapletov. V bolniškem staležu je bil le 14 dni, zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče pravilno zaključilo, da je bilo prav delo, ki ga kot svoj poklic opravlja tožnik tisto, ki je vzrok za nastanek njegove škode. Sodišče je pravilno obrazložilo svojo odločitev, ko je tehtalo ali gre v konkretnem primeru za delo s povečano nevarnostjo, to je nevarnost kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem pri normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Sodišče je tudi dosodilo pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je kot podlago za materialnopravno odločitev vzelo takšno dejansko stanje kot ga je glede škodnega dogodka ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik dne 6. 5. 2016 zaposlen kot pomočnik izvršitelja pri izvršitelju G. I. iz Domžal. Tega dne bi tožnik koral opraviti rubež na naslovu prvotoženke I. J. – G., na naslovu ... vendar pa ga je tam ugriznil pes prvotoženke, pasme Kavkaški ovčar, ki ga je ugriznil v zgornjo tretjino desne goleni. Med strankama ni bilo spora o tem, da je imel tožnikov delodajalec v času škodnega dogodka delodajalčevo odgovornost zavarovano po polici ... pri drugotoženki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvotoženka kot lastnica psa, ki je ugriznil tožnika na njenem zemljišču, nad psom ni izvajala potrebnega nadzorstva in varstva. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik vozilo parkiral tako, da je bila na njegovi levi strani hiša, na desni strani pa je bilo gospodarsko poslopje kjer je ležal pes, na deloma ograjeni verandi. Pes je tam ležal nezainteresirano, sam pa je bil nanj posebej pozoren, saj je bilo tam opozorilo, videl pa, da je bil pes pripet. Sam je ocenil, da je daleč od psa in je zato izstopil iz vozila, vzel je spis in torbo ter se podal v nasprotni smeri psa, ko pa je stopil pred svoj avtomobil, je pes že prišel do njega in ga zagrabil za desno koleno. Psa je nato udaril s spisom oziroma torbo, da se mu je lahko izognil in se je takoj umaknil za avtomobil, kjer ga pes ni več dosegel. Sam ni vedel, da se na mestu, kjer bi moral tožnik opraviti rubež, nahaja pes. Pomočniki izvršitelja imajo navodila, da se umaknejo z mesta rubeža, če jim grozi nevarnost. Tožniku se je tako uspelo iztrgati psu in se umakniti za avtomobil, kjer ga pes ni več dosegel. Sodišče je še zaključilo, da se tožnik ugrizu psa ne bi mogel izogniti tudi, če bi bil poučen kako v takšnih primerih ravnati. Tožnikovemu delodajalcu pa ni mogoče očitati nikakršne krivde, saj ni razpolagal z informacijo, da se na naslovu, kamor ga je napotil kot delodajalec, nahaja nevaren pes, s čimer ni bil seznanjen.

6. Tožena stranka pravilno opozarja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke glede navedb opisa okoliščin za odškodninsko odgovornost tožene stranke, katere je sodišče prve stopnje upoštevalo kot razlog za objektivno odškodninsko odgovornost. Tožnik namreč ni zatrjeval, da različna (ne)urejenost bivališč dolžnikov predstavljajo potencialno nevarnost, kot tudi ne dejstva, da ima na podeželju večina hiš pse, ki jih v večji meri uporabljajo kot pse čuvaje. Sama izpoved tožnika, zaslišanega v postopku ne more nadomestiti pravočasne trditvene podlage tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločati v okviru trditvenih navedb tožeče stranke in bi tako moralo odločiti brez teh, sedaj pritožbeno izpodbijanih navedb, ker jih tožeča stranka na prvi stopnji, pravočasno ni podala. Ne glede na takšen dodaten opis okoliščin dogodka s strani sodišča prve stopnje, ki predstavlja prekoračitev navedb tožeče stranke, pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno opredelilo delo izvršitelja oziroma njegovega pomočnika kot delo s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in to tudi obrazložilo v točki 15. obrazložitve, da je narava dela izvršiteljev in njihovih pomočnikov takšna, da se ne morejo pripraviti na vse okoliščine, ki jih bodo na posameznem naslovu pričakale. Nevarna dejavnost je po mnenju sodišča prve stopnje takšna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Sodišče druge stopnje je glede na takšen opis zaključilo, da je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja delo izvršitelja oz. njegovega pomočnika nevarno dejavnost v smislu določbe člena 149 OZ in da ga ne gre enačiti z delom poštarja. Takšen zaključek nima materialnopravne opore, kajti delo izvršitelja nikakor samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti oziroma dela v povečano nevarnostjo, saj kaj takšnega ne predpisuje noben predpis. Zakon o izvršbi in zavarovanju in Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja ne vsebujeta določb, ki bi posebej opredeljevale ali opisovale, da predstavlja delo izvršitelja oz. njegovega pomočnika nevarno dejavnost. Objektivna odgovornost je namreč predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je po našem pravu izjema. Že po splošnem interpretacijskem pravilu se izjeme tolmačijo ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži obseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost lahko postane nevarna le zaradi določenih okoliščin, in je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb1. Kot obrazloženo pa noben predpis ne določa, da bi bilo delo izvršitelja nevarna dejavnost, zato je umestitev sodišča prve stopnje, ko umešča delo izvršitelja v položaj nevarne dejavnosti materialnopravno zmotna .

7. Ker iz same dejavnosti izvršitelja ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, bi lahko dejavnost postala nevarna šele zaradi določenih okoliščin, povzročitev teh okoliščin pa je večinoma možno pripisati ravnanju določenih oseb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnika poškodoval pes last prvotoženke, ki ni bil ustrezno varovan s strani njegove lastnice. Res je sicer, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da je lahko izvršitelj izpostavljen neprijetnim in ne povsem neobvladljivim nevšečnostim, vendar pa te v konkretnem primeru niso presegale težav, ki so jim sicer izpostavljeni vsi ljudje, ko se morajo srečati s psom, katerih lastniki ne zadostijo pravnemu standardu potrebnega nadzorstva nad psom. Zaradi protipravnega ravnanja lastnice psa, se narava dejavnosti izvršitelja ne spremeni v nevarno in bi zato lahko bila podana le krivdna odgovornost delodajalca tožeče stranke2. V konkretnem primeru je tako lahko podana le krivdna odgovornost delodajalca tožeče stranke. Krivdne odgovornosti delodajalca tožeče stranke, to je samega izvršitelja G. I., pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo3. 8. Tako iz obrazložitve sodišče druge stopnje, ob obravnavanju pritožbe tožene stranke izhaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno odločilo, ko je zaključilo, da predstavlja delo izvršitelja oziroma njegovega pomočnika nevarno dejavnost v smislu določila 149. člena OZ in je tudi napačen zaključek, da je glede na določilo člena 150 tožena stranka kot zavarovalnica dolžna v celoti povrniti premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker je bil v času škodnega dogodka nosilec nevarne dejavnosti izvršitelj G. I. in bi le-ta odgovarjal glede na določilo člena 150 OZ. V konkretnem primeru bi sodišče prve stopnje moralo glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnika poškodoval pes last prvotožene stranke, ki je do tožnika tretja oseba zaključiti, da je bil imetnik nevarne stvari prost odgovornosti tudi, ker je tožena stranka dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja koga tretjega, ki ga tožnik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tudi iz tega razloga bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, ob uporabi določbe drugega odstavka 153. člena OZ.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje poškodovanja tožnika, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje, prvega odstavka 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti stroškovno zavrnilo.

10. Glede na spremenjeno vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje poseglo tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in jo je v točki III. izreka spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Tožena stranka je kot pravdne stroške, nastale na prvi stopnji priglasila stroške za prihode na naroke in ostale materialne stroške, katere je sodišče druge stopnje priznalo v skupnem znesku 161,00 EUR. Te pravdne stroške mora povrniti tožena stranka tožeči, na način kot je to odločeno v stroškovnem delu odločitve sodišča druge stopnje.

11. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti njene pritožbene stroške, katere je le-ta priglasila in jih je sodišče druge stopnje priznalo kot njene pritožbene stroške takso za pritožbo v znesku 210,00 EUR, medtem ko ji materialne stroške v višini 20,00 EUR ni priznalo, ker tožena stranka za takšne izdatke ni predložila nobenih dokazov. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo, ker je tožena stranka s pritožbo uspela. Odločitev sodišča druge stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi in drugi stopnji temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

1 Primerjaj tudi sodbo VSL II Cp 744/2015 z dne 26. 5. 2015 in številne druge odločbe, ki zastopajo podobno stališče sodne prakse. 2 Primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 1570/2017 z dne 15. 11. 2017. 3 Glej obrazložitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki 16. obrazložitve.