Jedro

Ker se vodi postopek v zvezi s postavljanjem prometnih znakov po uradni dolžnosti, vloge osebe, za postavitev prometnega znaka ni mogoče šteti za zahtevo za uvedbo upravnega postopka, ampak le za pobudo organu, da uvede postopek po uradni dolžnosti, če je za to podana dejanska in zakonska podlaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je zavrgel tožnikovo vlogo, s katero je predlagal postavitev prometnega znaka za prepoved ustavljanja in parkiranja na ulici, ker v danem primeru ni pogojev in potrebe za uvedbo postopka po uradni dolžnosti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 90. člena Zakona o cestah in 4. odstavek 9. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in navaja, da ti predpisi tožniku ne dajejo lastnosti stranke v upravni zadevi urejanja prometa, ker se le ta postopek začne po uradni dolžnosti. Zato je prvostopni organ pravilno štel tožnikovo vlogo, v kateri je opisal pomanjkljivo prometno ureditev, le kot obvestilo in opozorilo za morebitno potrebo ukrepanja upravnega organa v okviru zakonskih pooblastil. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo in smiselno navaja, da v postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka. Tožena stranka odločbe ni izdala v šestdesetdnevnem roku, kot je to določeno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožena stranka tudi ni upoštevala dejanskih okoliščin, ki bi lahko vplivale na rešitev zadeve v tožnikovo korist, saj niti prvostopni organ niti tožena stranka nista upoštevala tožnikove vloge oziroma predloga za postavitev prometnega znaka z označbo prepovedi ustavljanja in parkiranja, čeprav iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je odsek ulice v območju stanovanjskih hiš 31 in 31/b v nepregledni in ostri krivini, velikem vzdolžnem naklonu in neposredni bližini križišča. Tem ugotovitvam bi morala po mnenju tožnika slediti postavitev prometnih znakov. Tožnik navaja, da v konkretnem primeru ne gre le za varstvo javne koristi, ampak tudi za varovanje njegove osebne pravice, ker je zaradi parkiranja vozil na zelenici in obračanja na dvorišču motena njegova osebna korist. Navaja še, da mu je prvostopni organ z dopisom z dne 2.2.1995 sporočil, da je pritožba na prvostopno odločbo dovoljena, vložena pravočasno in po upravičeni osebi. Zato ne razume tožene stranke, zakaj tega pri odločanju ni upoštevala. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani akt. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in pri tem še dodaja, da se v praksi prepovedi ustavljanja in parkiranja iz 74. in 75. člena Zakona o temeljih cestnega prometa posebej ne označujejo s prometnimi znaki "prepovedano ustavljanje in parkiranje", saj bi bil sicer cestni svet ob javnih cestah, še posebej pa na mestnih ulicah "posejan" s prometnimi znaki. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev upravnega organa, da materialni predpisi, na katere se sklicuje, tožniku ne dajejo lastnosti stranke v tem postopku in s tem tudi ne legitimacije za uvedbo postopka. Postopek v zvezi z postavljanjem prometnih znakov vodi upravni organ po uradni dolžnosti, zato oseba, ki da pobudo za ukrepanje ali opozorilo na obstoj stanja, nima lastnosti stranke v takem postopku. Po 124. členu ZUP mora pri uvedbi upravnega postopka po uradni dolžnosti pristojni upravni organ upoštevati tudi morebitne vloge občanov in organizacij ter opozorila organov. Pri tem pa sodišče pripominja, da te vloge in opozorila niso zahteve za uvedbo upravnega postopka, ampak le pobuda organu, da uvede postopek po uradni dolžnosti, če seveda ugotovi, da je za to podana dejanska in zakonska podlaga. Sodišče tudi ne more pritrditi tožnikovi trditvi, da v tem postopku varuje svojo pravico. Dejansko želi tožnik v tem primeru zavarovati svoj interes, da se prepove parkiranje vozil na zelenici in obračanje vozil na dvorišču. Zgolj interes na ugotovitvi določenega dejstva, ki je pomembno pri odločanju upravnega organa po uradni dolžnosti, ne daje tožniku pravice do udeležbe v tem postopku v lastnosti stranke. Zato je odločitev prvostopnega organa, ki je vlogo zavrgel, pravilna in v skladu z že navedenimi zakonskimi določbami. Pravilna pa je tudi odločitev tožene stranke. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da je tožnik imel zoper prvostopni sklep s katerim je bil njegov zahtevek zavržen pravico do pritožbe, ki jo je v konkretnem primeru tudi izkoristil in je tožena stranka tudi pravilno ravnala, ko je njegovo pritožbo obravnavala le s formalnega vidika, torej vidika zavrženja vloge, ker ni stranka v postopku. V zvezi s tožnikovo navedbo, da tožena stranka o pritožbi ni odločila v roku 60 dni, kot ji zakon nalaga, pa sodišče pripominja, da določba 26. člena Zakona o upravnih sporih dovoljuje stranki v takem primeru sprožitev upravnega spora zaradi molka upravnega organa.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).