Jedro

V obravnavani zadevi ni pravno odločilno, kdo je naročil delo po Pogodbi o vključitvi naročnika v izvajalčev sistem avtomatskega prenosa alarmnega signala preko omrežja Infranet za poslovni objekt T.(priloga A2), temveč v čigavem imenu in za čigav račun ga je naročil. Ključnega pomena je, ali je tožnik vedel, da je toženec pri sklenitvi pogodbe nastopal v vlogi upravnika kot zastopnik etažnih lastnikov (četrti odstavek 118. člena SPZ), oziroma ali bi glede na konkretne okoliščine primera to moral vedeti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – COVL, VL 32413/2015 z dne 24.3.2015 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v 8 dneh poravnati tožeči stranki terjatev v višini 162,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 81,03 EUR od 28.1.2015, od zneska 81,03 EUR pa od 15.3.2015 ter izvršilne stroške v znesku 100,00 EUR s pp, zavrne; tožeča stranka mora v 8-ih dneh poravnati toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 301,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 9. dne).

Tožeča stranka mora v 8-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 142,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 9. dne).

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015 pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi ohrani v veljavi v delu, v katerem je določeno, da mora tožena stranka v 8 dneh poravnati tožeči stranki 162,00 EUR s pp ter izvršilne stroške v znesku 100,00 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 209,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da se je sporna pogodba nanašala na poslovni objekt na naslovu T.. Zaradi tega sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb Stanovanjskega zakonika (ZS-1), temveč bi moralo uporabiti relevantno določbo iz 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožena stranka je pri sklenitvi sporne pogodbe nastopala kot zastopnik etažnih lastnikov, torej v njihovem imenu in za njihov račun, kar je tožeča stranka vedela (kar je razvidno že iz navedbe tožeče stranke v njenih vlogah in dejstvu, da se je storitev opravljala na poslovnem objektu na naslovu T.). V tej zvezi je relevantna odločitev, ki jo je zavzelo Višje sodišče v Mariboru v sodbi z dne 15.6.2015, ki se vodi pod opr. št. I Cpg 142/2015. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno zaključilo, da je tožena stranka v konkretnem primeru pasivno legitimirana. Upoštevati je treba tudi določilo 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopljenega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Zmotna uporaba materialnega prava (na kar pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti – prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je dovoljen pritožbeni razlog tudi v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP). V obravnavani zadevi ni pravno odločilno, kdo je naročil delo po Pogodbi o vključitvi naročnika v izvajalčev sistem avtomatskega prenosa alarmnega signala preko omrežja Infranet za poslovni objekt T. (priloga A2), temveč v čigavem imenu in za čigav račun ga je naročil. Ključnega pomena je, ali je tožnik vedel, da je toženec pri sklenitvi pogodbe nastopal v vlogi upravnika kot zastopnik etažnih lastnikov (četrti odstavek 118. člena SPZ), oziroma ali bi glede na konkretne okoliščine primera to moral vedeti. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah pooblastil, zavezuje neposredno le zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik (tretji odstavek 70. člena OZ). Da je tožeča stranka vedela (oziroma bi glede na okoliščine primera morala vedeti), da je bil toženec v času sklepanja sporne pogodbe upravnik poslovnega objekta (ki ima večje število etažnih lastnikov) na naslovu T., pa jasno izhaja iz samih tožbenih navedb tožeče stranke (in dokazil v prilogi A7, A8), pa tudi iz samega naslova omenjene pogodbe. V tej zvezi tožeča stranka niti ni navajala, da ni vedela, da je bil toženec v času sklepanja sporne pogodbe upravnik omenjenega poslovnega objekta, na katerega se je naročilo tudi neposredno nanašalo. Zaradi tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot ključno dejstvo štelo, kdo je v pogodbi (navzven) nastopal kot naročnik posla.

Upravnik zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja, kar pomeni, da pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov(1). Zato omenjena pogodba, upoštevaje, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je toženec upravnik omenjenega poslovnega objekta (in da je sklepal pogodbo prav v korist tega objekta oziroma etažnih lastnikov tega objekta), zavezuje neposredno zastopanega (etažne lastnike) in drugo pogodbeno stranko (tožečo stranko).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi stroškovno odločitev, in sicer je toženi stranki prisodilo iz naslova stroškov v postopku na prvi stopnji znesek 301,50 EUR (za ugovor zoper sklep o izvršbi 200 točk po Odvetniški tarifi – OT, za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo 200 točk, za drugo pripravljalno vlogo 150 točk, 2% za materialne stroške in sodna taksa za ugovor v znesku 44,00 EUR).

Tožena stranka je upravičena tudi do stroškov pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 142,79 EUR (nagrada za pritožbo 250 točk, administrativni stroški 2% ter priglašeni DDV v višini 22%).

op. št. 1: Da bi se etažni lastniki v konkretnem primeru drugače dogovorili, nihče v tem postopku niti ni zatrjeval.