Jedro

V spornem primeru tožniku ni bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja in s tem ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka zaradi (kot to navaja v pritožbi) zaključenega zdravljenja, zaključila bolniški stalež. Nedvomno je namreč, da je bil tožnik tudi zaradi poškodbe pri delu še vedno nezmožen za delo, saj kot je to odločilo sodišče prve stopnje v zadevi V Ps 551/2018, je poškodba pri delu vplivala na tožnikovo invalidnost v višini 60 %. Na invalidnost pa je vplivala tudi bolezen (sladkorna tip 1), kar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 358. člena ZPP II. točko izreka spremenilo tako, da je natančneje določilo vzrok začasne nezmožnosti za delo, in sicer tako, da je vzrok poleg poškodbe pri delu v višini 60 %, tudi bolezen v višini 40 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da glasi: "Ugotovi se, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu (60 %) in bolezni (40 %) tudi od 11. 4. 2018 do 17. 1. 2020."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika, vložena zoper izpodbijani del sodbe (III. točka izreka), zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2018. Odločbo št. ... z dne 13. 4. 2018 pa je odpravilo v delu, kjer je odločeno, da je tožnik od 18. 4. 2018 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti, izključno za dela z omejitvami po odločbi ZPIZ št. ... z dne 30. 3. 2018 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu tudi od 18. 4. 2018 do 17. 1. 2020 (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020 (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz poročila Zavoda A. ni jasno razvidno, ali je bilo ugotovljeno, da bi se lahko tožnik kljub dodatni poškodbi in ostalim zdravstvenim težavam usposobil za drugo delo. V kolikor je bila pri njemu že tedaj podana popolna nezmožnost za delo, bi mu morala biti priznana invalidska pokojnina. Tožnik se s stališčem prvostopenjskega sodišča načeloma strinja, vendar opozarja, da sodišče dejstva tožnikove popolne nezmožnosti za delo ni ugotavljalo z izvedencem medicinske stroke, temveč se je zgolj postavilo na stališče, da kolikor je bila v tistem trenutku že podana popolna nezmožnost za delo, mu gre pravica do invalidske pokojnine od takrat dalje, kar bo tožnik uveljavljal s sodnim varstvom zoper odločbo ZPIZ z dne 4. 11. 2020. V kolikor je prvostopenjsko sodišče mnenja, da je bila pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo že od 18. 1. 2020 dalje, bi slednje dejstvo moralo ugotavljati z izvedencem medicinske stroke ali pa vsaj o navedenem vprašanju opraviti poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu (III. točka izreka) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožniku prizna začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu tudi od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo je pritožbo vložila tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil tožniku zaradi poškodbe pri delu (poškodoval si je petnico) odobren bolniški stalež v času od 30. 6. 2015 do 17. 4. 2018. Na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pa je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila tudi priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. S sodbo opr. št. V Ps 551/2018 z dne 13. 6. 2019 je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu (60 %) in bolezni (sladkorna - 40 %) s pravico do poklicne rehabilitacije od 13. 11. 2017 dalje. 29. 6. 2018 pa je tožniku tudi prenehalo delovno razmerje. Sodišče je postavilo sodnega izvedenca, ki ugotavlja, da po klinični sliki upravičene začasne zadržanosti z dela od 18. 4. 2018 dalje ni mogoče ugotoviti. Tudi sodna izvedenka MDPŠ, ki je bila postavljena v sporu V Ps 551/2018, je potrdila vsebinsko ustreznost omejitev. Tožnik pa si je 9. 10. 2018 izven dela poškodoval še roko. Kasneje je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče pri presoji razloga zadržanosti ni upoštevalo vzročne zveze. Zadržanost z dela zaradi poškodbe pri delu je trajala do sanacije te poškodbe. V obravnavanem primeru je bila poškodba sanirana oziroma je bilo zdravljenje zaključeno, zato je bila tudi izdana odločba ZPIZ, s katero je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delo. Odločbe ZPIZ se realizirajo od prvega dne v mesecu po izdaji odločbe. Temu je sledila tudi tožena stranka, ko je tožniku zaključila stalež, saj je bil le-ta zmožen opravljati drugo delo v skladu z omejitvami. Razlika pri novo priznani II. kategoriji invalidnosti je bila le v tem, da je bila upoštevana tudi sladkorna bolezen. V nadaljevanju pa je prišlo še do poškodbe izven dela, ki je bistveno bolj vplivala na preostalo delovno zmožnost. Pri presoji upravičenosti začasne zadržanosti od dela je tako potrebno upoštevati datume nezgod, ne pa, da je sodišče tožniku vse od 18. 4. 2018 pa do 17. 1. 2020 priznalo začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu. Poškodbe namreč v tem času sploh ni bilo, saj je bila le-ta že sanirana in je bila tožniku tudi priznana pravica iz invalidskega zavarovanja. Ker je tožniku 29. 6. 2018 prenehalo delovno razmerje, tudi ne pride v poštev priznanje staleža 30 dni po prenehanju, saj je do poškodbe izven dela prišlo kasneje, in sicer 9. 10. 2018. Kot izhaja iz mnenja zavoda A. z dne 17. 1. 2020, bi bil tožnik sicer sposoben opraviti dodatno, manj zahtevno usposabljanje oziroma izobraževanje, a tožnik nima motivacije po prekvalifikaciji, to pa iz razloga, ker se ne čuti sposobnega za delo. V obravnavanem sporu, ki se je začel zaradi priznanja bolniškega staleža zaradi poškodbe pri delu, je potrebno slediti tožbenemu zahtevku, ne pa razširjati ugotavljanja delovne zmožnosti še na ostale poškodbe in bolezni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnika. V njem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožene stranke

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 13. 4. 2018. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik, postopek končan z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 16. 3. 2018, na podlagi 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, obnovil. Odločil je, da je tožnik od 16. 3. 2018 do 17. 4. 2018 začasno nezmožen za delo (poškodba pri delu). Od 18. 4. 2018 dalje pa je zmožen za delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela z omejitvami po odločbi ZPIZ št. ... z dne 30. 3. 2018. Z odločbo z dne 13. 4. 2018 je bila nadomeščena odločba št. ... z dne 16. 3. 2018. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik 30. 6. 2015 poškodoval na delovnem mestu - utrpel je odprt zlom desne petnice. Zaradi navedene poškodbe je bil od 30. 6. 2015 dalje začasno nezmožen za delo. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 30. 3. 2018 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami, v polnem delovnem času. Na podlagi navedene odločbe je imenovani zdravnik z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik do 17. 4. 2018 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, od 18. 4. 2018 pa je zmožen za delo skladno z omejitvami določenimi z odločbo ZPIZ št. ... z dne 30. 3. 2018. 9. Tako prvostopenjska odločba ZPIZ št. ... z dne 23. 11. 2017 kot drugostopenjska odločba z dne 30. 3. 2018 sta bili predmet sodne presoje. S sodbo V Ps 551/2018 z dne 13. 6. 2019 je sodišče navedeni odločbi odpravilo ter tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu (60 %) in bolezni (40 %) od 13. 11. 2017 dalje. Odločitev o pravicah tožnika iz naslova II. kategorije invalidnosti pa je sodišče naložilo toženi stranki. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da je sodišče z navedeno sodbo tožniku priznalo pravico do poklicne rehabilitacije. V zvezi s poklicno rehabilitacijo je namreč tekel poseben postopek pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

10. Glede na to, da je tožena stranka obnovila postopek ob sklicevanju na odločbo ZPIZ z dne 23. 11. 2017, ki je bila kasneje s sodbo odpravljena, je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno upoštevalo navedeno pravnomočno sodno odločbo. V primeru tožnika tako ne gre za invalida III. kategorije invalidnosti temveč za invalida II. kategorije invalidnosti, s tem da mu pravice iz invalidskega zavarovanja v času, ko je bila izdana izpodbijana dokončna odločba, sploh še niso bile priznane. Posledično to pomeni, da je bil tožnik še nadalje začasno nezmožen za delo. Kot to sledi tudi iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS2, je potrebno določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)3 in (na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno in tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi. Pri tem je treba upoštevati tudi primerljive položaje in zagotoviti enako obravnavanje zavarovancev. V spornem primeru tožniku ni bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja in s tem ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka zaradi (kot to navaja v pritožbi) zaključenega zdravljenja, zaključila bolniški stalež. Nedvomno je namreč, da je bil tožnik tudi zaradi poškodbe pri delu še vedno nezmožen za delo, saj kot je to odločilo sodišče prve stopnje v zadevi V Ps 551/2018, je poškodba pri delu vplivala na tožnikovo invalidnost v višini 60 %. Na invalidnost pa je vplivala tudi bolezen (sladkorna tip 1), kar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 358. člena ZPP II. točko izreka spremenilo tako, da je natančneje določilo vzrok začasne nezmožnosti za delo, in sicer tako, da je vzrok poleg poškodbe pri delu v višini 60 %, tudi bolezen v višini 40 %.

11. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 29. 6. 2018, je sodišče prve stopnje utemeljeno razsodilo, da je bolniški stalež utemeljen tudi po prenehanju delovnega razmerja in sicer vse do 17. 1. 2020. Bistvena je namreč določba tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ, kjer je določeno, da je zavarovancu zagotovljeno nadomestilo za čas začasne zadržanosti od dela tudi po prenehanju delovnega razmerja, vse dokler spet ni zmožen za delo, če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Ker je nadomestilo vezano na začasno nezmožnost za delo in ker je bila začasna nezmožnost za delo pretežno posledica tudi poškodbe pri delu, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo vse do 17. 1. 2020. Pri določitvi datuma zaključka začasne nezmožnosti za delo je sodišče utemeljeno upoštevalo poročilo zavoda A., ki je bilo podano 17. 1. 2020 ter izjavo zavarovanca podano istega dne, iz katere izhaja, da ne želi uveljaviti pravice do poklicne rehabilitacije, ker se ne čuti sposobnega za delo. Poškodba izven dela na odločitev v sporni zadevi nima neposrednega vpliva, saj gre za dejstvo, ki je nastalo že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Enako tudi ne odločba ZPIZ z dne 3. 6. 2020, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, kot je bilo že pojasnjeno, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnika

13. Tožnik se ne strinja s tem, da mu je bil bolniški stalež zaključen s 17. 1. 2020. Meni namreč, da je bil začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu tudi v času od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020, ko se mu je začela izplačevati invalidska pokojnina. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo do 17. 1. 2020, saj je tega dne podal izjavo, da ne želi uveljaviti pravice do poklicne rehabilitacije. V primeru, če ne želi uveljaviti pravice do poklicne rehabilitacije pa s tem niso več izpolnjeni pogoji, zaradi katerih bi se začasna nezmožnost za delo še podaljšala in da bi se toženi stranki naložila morebitna obveznost plačevanja nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. V primeru, da je obstajal objektivni razlog, torej da tožnik zaradi zdravstvenega stanja ni bil sposoben opraviti poklicne rehabilitacije, pa je to lahko predmet sodnega postopka, vendar ne zoper toženo stranko, temveč zoper ZPIZ, ki je izdal odločbo o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine. V tem primeru torej ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče vprašanje začasne nezmožnosti za delo za čas po 18. 1. 2020 razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca, kot to v sodbi predlaga tožnik.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zoper izpodbijani del sodbe (III. točka izreka) zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej VIII Ips 169/2015 z dne 10. 11. 2015. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.