Jedro

V konkretnem primeru so bila vsa več dela oziroma presežna dela tožeče stranke (sproti) priznana, obračunana in plačana in je tožeča stranka svojo pravico do spremembe pogodbene cene zaradi več del oziroma presežnih del lahko že udejanila na način, da je v začasnih situacijah dejansko izvedene presežne količine del pomnožila s pogodbeno ceno za enoto posameznih vrst dela. Prav določitev pogodbene cene na enoto posamezne postavke, ki vključuje zahtevek vseh vrst stroškov na mersko enoto posamezne vrste del, varuje izvajalca pred rizikom večjega obsega oziroma količine potrebnih del od prvotno predvidenih za posamezno vrsto dela, saj lahko ceno na enoto pomnoži z dejansko izvedenimi količinami. Torej tudi ob upoštevanju situacije, da tožeča stranka v fazi oddaje ponudbe ne bi imela na voljo zadostnih podatkov o načinu izvedbe del za vsako posamično postavko, bi konkretizirano ovrednoteno ponudbo (dodatnih in nepredvidenih) del morala podati pred izvedbo oziroma pred pričetkom posamezne faze, kot bi jo narekovala takrat izdelana PZI dokumentacija.

Potrditev PZI pomeni samo potrditev tehnične pravilnosti PZI in ne pristanka na kakršnokoli povečanje pogodbeno določenih cen. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno oprlo na tretji odstavek 643. člena OZ, ki določa dolžnost izvajalca, da naročnika nemudoma obvesti o prekoračitvi stroškov, sicer izgubi zahtevek zaradi večjih stroškov. Tožeča stranka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.

Za spremembo cene na enoto bi bilo potrebno soglasje investitorja. Pritožbeno sodišče dodaja, da pomenijo takšni "čez palec" dogovori, kot ga zatrjuje tožeča stranka (brez sprotnega obveščanja o potrebi po dodatnih in nepredvidenih delih, brez izdelovanja ponudb konkretnih dodatnih del s preizkusljivo kalkulacijo cen in njihovega sprejema, brez sklepanja aneksov, brez sprotnega popisovanja in potrjevanja del, brez njihovega sprotnega dokumentiranja in obračunavanja ipd.), ki poleg tega še znatno presežejo pogodbeno vrednost, po vsebini izničenje pravil sklepanja in izvajanja poslov na podlagi javnih naročil in kršitev temeljnih načel javnega naročanja (gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.225,28 EUR v 15-ih dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.681,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2018 dalje (I.). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 390.072,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2018 dalje, je zavrnilo (II.). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse njene potrebne stroške postopka (III.).

2.Zoper zavrnitveni in stroškovni del (II. in III. točko izreka) prvostopenjske sodbe se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

Povzetek relevantnega dejanskega stanja

5.Tožeča stranka je bila izbrana kot najugodnejša ponudnica v ponovljenem postopku javnega naročila za izvedbo rekonstrukcije MHE (male hidroelektrarne) X., v katerem je bila prvotno izbrana A., d. d., a je tožeča stranka uspela z zahtevkom za revizijo zoper navedeno izbiro. Pravdni stranki sta dne 26. 11. 2015 sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala izvesti rekonstrukcijo MHE X. v neto pogodbeni vrednosti 977.000,00 EUR, na podlagi ponudbe, ki jo je tožeča stranka pripravila na podlagi dokumentacije za razpis (DZR). DZR in dokumentacijo PGD je pripravila tožena stranka oz. njen podizvajalec B., d. o. o., tožeča stranka pa se je v okviru pogodbene cene zavezala tudi za izdelavo celotne nadaljnje projektne dokumentacije (PZI, PID, NOV), za izvedbo katere je tožeča stranka angažirala isto podjetje (B., d. o. o.) kot svojega podizvajalca. Sestavni del pogodbe je bil terminski plan, pogodbeni stranki sta z aneksom št. 2 prvotno določeni rok izvedbe del podaljšali do 6. 1. 2017. Dogovorjeno je bilo, da se bodo dela obračunavala na osnovi dejansko izvedenih količin in po enotnih cenah, na podlagi mesečnih situacij, sestavljenih na podlagi potrjene gradbene knjige. Tožeča stranka je z deli pričela 16. 12. 2015 in jih po lastnih navedbah končala 22. 3. 2017, po navedbah tožene stranke pa dne 16. 5. 2017. Dne 18. 9. 2017 je bil podpisan zapisnik o ugotovitvi izvedenih del (B26), vsaka stranka je podala svoj predlog končnega obračuna. V času izvajanja del od decembra 2015 do maja 2017 je tožeča stranka toženi stranki izstavila 16 začasnih situacij v skupni višini 994.789,70 EUR, od tega je znašala vrednost pogodbenih del 916.562,30 EUR, vrednost dodatnih del pa 78.227,38 EUR. Tožena stranka je dela po potrjenih situacijah tožeči stranki tudi že plačala (zadržala je 10 % vrednosti vsake izdane začasne situacije). Predmet tožbenega zahtevka predstavljajo dodatna nepredvidena in več dela v skupni višini 400.754,43 EUR po računu tožeče stranke z dne 18. 12. 2017 (A62), ki ga je tožena stranka zavrnila. Najavo zahtevka za obračun dodatnih stroškov zaradi spremenjenih okoliščin (A58 in A65) je tožeča stranka toženi stranki posredovala dne 9. 9. 2016, finančno ga je ovrednotila z zahtevkom za dodatna nepredvidena dela dne 22. 11. 2016 (B21), dne 6. 2. 2017 pa je toženi stranki posredovala končni zahtevek za dodatna in nepredvidena dela s tabelo in analizo cen na enoto postavke (A44 in A45).

6.Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, več prič in izvedenca gradbene stroke, ki je izdelal pisno izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitev, tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo (delno je ugodilo le delu zahtevka, ki se nanaša na dodatna oz. nepredvidena dela projektanta, ki so bila pravočasno napovedana). Nosilni razlogi prvostopnega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka so:

- da je bila tožeča stranka ob oddaji ponudbe seznanjena s slabim stanjem objekta, na kar je bila opozorjena v DZR, prav tako s tem, da stanja določenih delov objekta ni mogoče ugotoviti pred izvedbo del - raziskovalna dela pa niso bila ekonomsko upravičena - in bi morala že ob oddaji ponudbe računati na slabo stanje objekta in to upoštevati pri njeni sestavi oziroma pri kalkulaciji cene na enoto;

- da je bilo prav zaradi pomanjkanja vhodnih podatkov in slabega stanja objekta v pogodbi predvideno plačilo glede na ceno na enoto in po porabi dejanskih količin in da je tožeča stranka že ob prijavi na razpis oziroma oddaji ponudbe imela na voljo dovolj podatkov v DZR in v PGD, da bi lahko določila kalkulativne elemente posameznih del in ceno za posamezno enoto dela;

- da bi natančen način izvedbe posameznih del tožeča stranka morala predvideti v PZI, ki se je izdeloval sproti in v primeru, če bi ob tem ugotovila, da izvedba teh del pomeni kakršnokoli odstopanje od pogodbenih določil glede stroškov, pred pričetkom posamezne faze predhodno opozoriti toženo stranko;

- da tožeča stranka pred začetkom izvedbe posameznih del tožene stranke ni opozorila na to, da bo zahtevala višjo ceno na enoto za posamezna izvedena dela in je finančno ovrednoten zahtevek podala šele potem, ko je bila večina del že končanih, analizo cen pa še kasneje, zaradi česar je bila s svojim zahtevkom za povečanje cen oziroma za dodatna dela prepozna;

- da so vsa dela potekala skladno z izdelanimi projekti za izvedbo del (PID) in se sproti mesečno obračunavala na podlagi izstavitve mesečne situacije po obračunski knjigi in da je tožena stranka tožeči stranki iz naslova dodatnih in več del priznala in že plačala 78.227,38 EUR;

- da po ugotovitvah izvedenca odstopanja od projektne dokumentacije zaradi okoliščin, ki so se pojavila tekom gradnje, do katerih pride praktično pri vsakem projektu, niso bila bistvena, sicer pa je tožeča stranka prevzela tudi projektiranje in se večinoma sama odločala, na kakšen način bo dela izvajala;

- da je zahtevek tožeče stranke tudi nepreizkusljiv, saj ni navedla, na kakšen način (na podlagi katerih kalkulativnih elementov) je oblikovala ponudbeno ceno, kar bi omogočilo primerjavo z novimi višjimi cenami, uveljavljala je višjo ceno za ista dela, kot so bila predvidena v pogodbi le za določeno količino izvedenih del po posamezni postavki, pri čemer ni pojasnila, zakaj je le del količin opravljenega dela obračunala z višjo ceno, poleg tega pa bi morala za dodatna oziroma nepredvidena dela voditi posebno knjigo obračunskih izmer in ta dela posebej ovrednotiti.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju v postopku postavljenega izvedenca C. C., ki je bil po pritožbenem stališču pristranski in naj bi nedopustno prejudiciral svoje mnenje v korist tožene stranke in v posledici vplival na odločitev sodišča, ki se je v celoti oprlo na njegovo mnenje. Izvedenec C. C. je po prepričanju pritožnika ravnal z vnaprejšnjim prepričanjem o zadevi iz razloga, ker je bil zaposlen pri konkurenčnem ponudniku A., d. d., ki je posel rekonstrukcije MHE X. izgubila zaradi uspešnega zahtevka tožeče stranke za revizijo. Poleg tega se je sodišče kljub temu, da naj bi izvedenec C. C. posredno priznal, da ne obvladuje področja projektiranja, tudi v tem delu oprlo na njegovo mnenje, čeprav je podajal pavšalne in nesubstancirane ocene glede porabe števila ur za izdelavo projektne dokumentacije in za udeležbo na koordinacijskih sestankih, ne da bi svoje mnenje tehtno argumentiral.

8. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je bil predlog tožeče stranke za izločitev izvedenca C. C. zaradi njegove domnevne nepristranskosti pravnomočno zavržen s sklepom sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2021 (list. št. 670) in da je tožeča stranka v tem predlogu navajala enak razlog za njegovo izločitev (njegovo zaposlitev v konkurenčni družbi), zato se sodišče prve stopnje povsem upravičeno ni opredeljevalo do enakih trditev tožeče stranke o neprimernosti imenovanega izvedenca. Pritožbeno sodišče iz citiranega sklepa prvostopnega sodišča povzema, da je bila zahteva tožeče stranke za izločitev izvedenca C. C. z dne 9. 7. 2021 zavržena kot prepozna, ker tožeča stranka zahteve za izločitev ni podala najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem (drugi odstavek 247. člena ZPP), pač pa šele kasneje. Te pomanjkljivosti stranka v nadaljnjem postopku ne more več sanirati.

9. Četudi izločitvenih razlogov iz 6. tč. 70. člena ZPP po začetku dokazovanja z izvedencem ni več mogoče uveljavljati, pa lahko stranka izpodbija dokazno vrednost izvedenega dokaza z izvedencem tudi iz razlogov, ki jih uveljavlja v pritožbi (da je bil izvedenec pristranski, da je prejudiciral svoje mnenje, izkazoval negativen odnos do stranke in ji očital prirejanje dokazov). Vendar pa so vsi navedeni očitki po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeni in nepodprti z dejstvi. Pritožba obsežen kompleks številnih in težkih očitkov zoper izvedenca gradi zgolj na njegovi izjavi, podani med zaslišanjem, "da je analiza cen, ki jo je predložila tožeča stranka (A45) verjetno pripravljena za namen tega postopka ali pa za postopek uveljavljanja tega zahtevka", ki jo iztrga iz celotnega konteksta izvedenčevih ugotovitev in ji pripiše domala demonične razsežnosti. Pri tem pa prezre, da je izvedenec obširno, temeljito in argumentirano obrazložil, zakaj je tožničina analiza cen neustrezna in iz katerih razlogov je ni mogoče upoštevati. Zahteva po objektivnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja tudi ne pomeni, da izvedenec z vidika strokovnih kompetenc, zaradi katerih je bil izbran, o kakšnem dejstvu ne sme podati tudi svojega osebnega mnenja, če seveda temelji na objektivnih kriterijih. V konkretnem primeru je izvedenec svoje stališče, da so analize cen "verjetno pripravljene za namen tega postopka ali za postopek uveljavljanja tega zahtevka", oprl na objektivna dejstva, ki takšno stališče podpirajo oziroma mu ne nasprotujejo. Nesporno je, da je tožeča stranka analizo cen toženi stranki posredovala dne 6. 2. 2017, t.j. pred vložitvijo tožbe, zato izvedenec z izjavo, da je tožeča stranka analizo cen pripravila za namene uveljavljanja tega postopka oz. zahtevka, zanesljivo ni mogel imeti v mislih tega sodnega postopka, pač pa gre za njegovo oceno sosledja dogodkov v zvezi z uveljavljanjem zahtevka tožeče stranke pred sodnim postopkom, in sicer, da je tožeča stranka toženi stranki dne 9. 9. 2016 najavila (nespecificiran) zahtevek za obračun dodatnih stroškov, da ga je dne 22. 11. 2016 finančno ovrednotila in da je analizo cen na enoto postavke toženi stranki posredovala šele 6. 2. 2017. Izvedenčevo mnenje ima torej smiselno in logično podlago v navedenih nespornih dejstvih, saj bi bilo razumno pričakovati, da bi tožeča stranka analizo cen toženi stranki lahko predložila najmanj dne 22. 11. 2016, ko je svoj zahtevek finančno že ovrednotila.

10. Tudi sicer pritožba z očitki zoper izvedensko mnenje ni omajala pravilnosti zaključka prvostopnega sodišča, da se je izvedenec objektivno opredelil do listinske dokumentacije v spisu, da je svoje zaključke argumentirano in prepričljivo obrazložil, in da ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje podvomilo v njegovo verodostojnost in strokovnost.

11. Izvedenec gradbene stroke sicer res ni tudi izvedenec s področja projektiranja. Vendar se obe stroki med seboj prekrivata in dopolnjujeta na način, da v teoriji in v praksi potrebna znanja s področja gradbeništva nujno vključujejo znatno (nadpovprečno) raven znanj s področja projektiranja in obratno. Zato izvedenec s področja gradbeništva ni a priori nekompententen za vsa vprašanja s področja projektiranja. Upoštevati je nadalje, da se na projektiranje nanaša le manjši del tožbenega zahtevka, pa še temu je sodišče prve stopnje v delu ugodilo, pri čemer med strankama niso bila sporna zelo specifična ali posebej zahtevna vprašanja s področja projektiranja, pač pa je bilo sporno le, koliko časa je tožeča stranka potrebovala za izdelavo posameznih sprememb tehnične dokumentacije (ki običajno spremljajo vsak večji projekt). Po oceni pritožbenega sodišča je šlo pri vprašanju porabe časa za manj zahtevno vprašanje s področja projektiranja, na katerega je lahko z zadostno stopnjo kredibilnosti in zanesljivosti odgovoril tudi izvedenec gradbene stroke. Zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da ne bi sledilo njegovi oceni o primernem času za opravo dodatnih projektantskih del. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanje prič, ker so dejstva, o katerih bi izpovedovale predlagane priče bodisi nerelevantna bodisi razvidna na podlagi listinske dokumentacije v spisu.

12. Ugotovitve sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve niso niti pomanjkljive niti napačne. Manjkajoče dejstvo, da je bil zahtevek tožeče stranke za dodatne stroške v zvezi s projektiranjem toženi stranki posredovan marca 2016 in da je tožena stranka del dodatnih stroškov v znesku 7.000,00 EUR priznala in plačala, je v smeri razreševanja spornega razmerja med pravdnima strankama nerelevantno. Da je bil med strankama sklenjen aneks št. 2 k pogodbi, s katerim je bil terminski plan za izvedbo rekonstrukcije podaljšan, pa jasno izhaja iz priloge B25, iz katere je razvidno, da sta aneks (dne 11. 10. 2016 in dne 14. 10. 2016) podpisali obe pogodbeni stranki in da je bil rok za izvedbo del v skladu s potrjenim terminskim planom podaljšan do dne 6. 1. 2017.

13. Za odločitev o zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo dodatnih nepredvidenih in več del na objektu, za katere trdi, da jih je izvedla zaradi izpolnitve svojih pogodbenih obveznosti po naročilu in v soglasju s toženo stranko, so bistveni zaključki prvostopnega sodišča, da ni šlo za dodatna nepredvidena in več dela na objektu (razen tistih, ki jih je tožena stranka priznala v višini 78.290,00 EUR), da tožena stranka teh del ni naročila oziroma ni dala soglasja za njihovo izvedbo, ter da tožeča stranka svojega zahtevka toženi stranki ni posredovala pravočasno in ga tudi ni sklepčno utemeljila.

14.Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka seznanjena oziroma bi morala biti seznanjena s slabim stanjem objekta tudi v tistem delu, ki ni bil viden (ker se je nahajal pod vodo), da je bila na slabo stanje objekta opozorjena v DZR dokumentaciji, saj je bilo že ob objavi razpisa jasno povedano, da je objekt v slabem stanju in zato ni bilo logično pričakovati, da bo (nevidni) del pod vodo v boljšem stanju kot del nad vodo. Pravilen je bil zato zaključek prvostopnega sodišča, da bi tožeča stranka morala že ob oddaji ponudbe računati na slabo stanje objekta in temu primerno oblikovati in ovrednotiti svojo ponudbo, saj je specializirana za sanacije hidrotehničnih objektov in bi se morala zavedati realnih možnosti stanja objekta tudi pod vodo. Poleg tega je nesporno, da je bila tožeča stranka zadolžena tudi za projektiranje in da se je zaradi faznosti gradnje PZI dokumentacija izdelovala sproti, to je pred pričetkom posamezne faze in da bi zato tožeča stranka najkasneje pred načrtovanju posamezne faze, t.j. ob izdelavi posameznega PZI lahko in morala ugotoviti vsa odstopanja od prvotno načrtovanih pogodbenih del, opredeliti vsa morebitna dodatna in nepredvidena dela in o tem predhodno (pisno) obvestiti naročnika ter mu določno pojasniti, da bo treba dela izvesti na drugačen način, z drugačno tehnologijo, v drugačnem obsegu in z drugačnimi količinami, kot je bilo predvideno z osnovno projektno dokumentacijo (DZR in PGD).

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da so bila v konkretnem primeru vsa več dela oziroma presežna dela tožeče stranke (sproti) priznana, obračunana in plačana in da je tožeča stranka svojo pravico do spremembe pogodbene cene zaradi več del oziroma presežnih del lahko že udejanila na način, da je v začasnih situacijah dejansko izvedene presežne količine del pomnožila s pogodbeno ceno za enoto posameznih vrst dela. Prav določitev pogodbene cene na enoto posamezne postavke, ki vključuje zahtevek vseh vrst stroškov na mersko enoto posamezne vrste del, varuje izvajalca pred rizikom večjega obsega oziroma količine potrebnih del od prvotno predvidenih za posamezno vrsto dela, saj lahko ceno na enoto pomnoži z dejansko izvedenimi količinami. Torej tudi ob upoštevanju situacije, da tožeča stranka v fazi oddaje ponudbe ne bi imela na voljo zadostnih podatkov o načinu izvedbe del za vsako posamično postavko, bi konkretizirano ovrednoteno ponudbo (dodatnih in nepredvidenih) del morala podati pred izvedbo oziroma pred pričetkom posamezne faze, kot bi jo narekovala takrat izdelana PZI dokumentacija.

15.Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da celo, če bi tožena stranka bila seznanjena z možnostjo nastanka dodatnih stroškov, (kot je bila denimo z najavo zahtevka 9. 9. 2016), tožeča stranka ni bila razbremenjena dolžnosti podati predhodne pravočasne konkretizirane ponudbe, ki bi vključevala natančno in preizkusljivo specifikacijo stroškov za ta dela. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbo 5. alineje četrtega odstavka 6. člena pogodbe, v skladu s katero mora tožeča stranka pridobiti predhodno pisno soglasje tožene stranke za vsako odstopanje od pogodbenih del. Zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni pravilno in pravočasno uveljavljala povišanja pogodbenih cen je bil tako pravilen. Potrditev PZI pomeni samo potrditev tehnične pravilnosti PZI in ne pristanka na kakršnokoli povečanje pogodbeno določenih cen. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno oprlo na tretji odstavek 643. člena OZ, ki določa dolžnost izvajalca, da naročnika nemudoma obvesti o prekoračitvi stroškov, sicer izgubi zahtevek zaradi večjih stroškov. Tožeča stranka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. Najavo zahtevkov je podala dne 9. 9. 2016, vendar ta ni bil finančno ovrednoten. Finančno ovrednoten zahtevek je podala šele konec novembra 2016, ko je bila večina del že izvedenih, a tudi ta še ni bil konkretiziran. Tudi s predložitvijo analize cen v februarju 2017 ni ponudila zadostnih in razumljivih podatkov, ki bi jasno utemeljevali dvig cene na enoto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila "analize cen na enoto postavke", ki je bila podlaga za sestavo osnovne ponudbe za sklenitev pogodbe niti ni pojasnila, na kakšen način si je prvotno zamislila izvedbo del, saj je bil tehnološki elaborat, ki ga je predložila ob ponudbi, povsem splošen in v njem niso bili opisani postopki, tehnologija in faznost gradnje.

16.Pritožba se neuspešno sklicuje na domneven obstoj dogovora med pravdnima strankama, da bosta dodatna in presežna dela uredili na koncu. Tožeča stranka ni niti trdila, da bi ga sklenila z zakonitim zastopnikom investitorja, pa tudi, če je dodatna in presežna dela po pooblastilu investitorja lahko odobraval nadzorni organ oz. predstavnik investitorja na gradbišču, se je takšno investitorjevo pooblastilo lahko nanašalo le na obseg in vrsto (potrebnih) del, ne pa na njihovo ceno. V vsakem primeru pa bi bilo treba vsa presežna in dodatna dela sproti vnašati v gradbeni dnevnik, oz. v obračunsko knjigo, jih sproti potrjevati ter obračunavati v rednih mesečnih začasnih situacijah. Prav ima torej tožena stranka, da so bila vsa dela (osnovna in presežna), ki so bila izvedena v soglasju z naročnikom, s strani nadzora tožene stranke potrjena v obračunski knjigi in v okviru pogodbenih postavk ali postavk odobrenih dodatnih del tudi obračunana in v pretežnem delu plačana. Večje količine del po posamezni postavki je tožeča stranka imela možnost obračunati v okviru pogodbeno dogovorjene cene na enoto. Za spremembo cene na enoto pa bi bilo potrebno soglasje investitorja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pomenijo takšni "čez palec" dogovori, kot ga zatrjuje tožeča stranka (brez sprotnega obveščanja o potrebi po dodatnih in nepredvidenih delih, brez izdelovanja ponudb konkretnih dodatnih del s preizkusljivo kalkulacijo cen in njihovega sprejema, brez sklepanja aneksov, brez sprotnega popisovanja in potrjevanja del, brez njihovega sprotnega dokumentiranja in obračunavanja ipd.), ki poleg tega še znatno presežejo pogodbeno vrednost, po vsebini izničenje pravil sklepanja in izvajanja poslov na podlagi javnih naročil in kršitev temeljnih načel javnega naročanja (gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti).

17.S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Le-ti niso podani kot tudi ne razlogi na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, pri čemer ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev pravdnega postopka. Izvedene dokaze je ovrednotilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini priglašenih stroškov za sestavo odgovora po odvetniški tarifi, materialnih stroškov in 22 % DDV.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 247, 247/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 643, 643/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.