Jedro

V odločbi o odreditvi pripora mora biti kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega B.Z. se ugodi in se izpodbijana sklepa o odreditvi pripora razveljavita.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 16.06.2001 zoper obdolženega B.Z. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odredil pripor, ki teče od 14.06.2001 od 19.00 ure dalje in sme po tem sklepu trajati največ 15 dni.

Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 21.06.2001 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega B.Z. dne 29.06.2001 iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je po proučitvi obeh sklepov mogoče z gotovostjo zaključiti, na podlagi česa sodišče sklepa, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi B.Z. storil kaznivi dejanji, ki sta bili ob odreditvi pripora opisani v kazenski ovadbi. Izpostavlja, da je v sklepu natančno navedeno, na podlagi katerih dokazov in podatkov sodišče zaključuje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec v daljšem časovnem obdobju izvrševal znake kaznivega dejanja nasilništva v svoji družini. Podrobno so opisani in obrazloženi tudi priporni razlogi. Tako ne drži, da sklepa ne vsebujeta razlogov, kar da očitno sprejema tudi zagovornik, saj kasneje zatrjuje, da so razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju. Z obeh sklepov je razvidno, da ni nobenega nasprotja in nobene nejasnosti niti v razlogih, ki govorijo o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, niti v razlogih, ki utemeljujejo priporne razloge. Po mnenju vrhovne državne tožilke bistvena kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik, ni podana. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 1. odstavku 432. člena ZKP se sme pripor izjemoma odrediti zoper tistega, za katerega je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ali na predlog, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katero se sme izreči kazen zapora dveh let, ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let, kadar je podan razlog za pripor iz 2. ali 3. točke 1. odstavka 201. člena tega zakona ter kadar je to neogibno potrebno za potek postopka in varnost ljudi.

V 2. odstavku 202. člena so naštete obvezne sestavine sklepa o odreditvi pripora, med temi tudi, da mora preiskovalni sodnik v sklepu določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Ta pravni standard si je treba razlagati tako, da mora biti v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je po logiki stvari mogoče preizkusiti šele takrat, ko je to kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer sploh gre.

Za presojo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa utemeljenost suma glede kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena v zvezi 27. členom KZ nima nobenega pomena, ker po 2. točki 1. odstavka 432. člena za tako kaznivo dejanje iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP sploh ni mogoče odrediti pripora. Gre namreč za kaznivo dejanje iz poglavja kaznivih dejanj zoper pravosodje, za katero je predpisana kazen do dveh let zapora.

Preiskovalni sodnik je utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena ZKP, obrazložil z navedbami, da iz številnih uradnih zaznamkov z oškodovanko A.T., sorodniki, sosedi in prijatelji obdolženca ter oškodovanke izhaja, da je obdolženec skozi daljše časovno obdobje zdržema izvrševal psihofizično nasilje nad oškodovanko, ji občasno povzročal hude telesne bolečine, tudi vpričo njunih skupnih otrok, za kar da so vedeli tudi sosedje in sorodniki. Svojo odločitev je utemeljil tudi s tem, da je bila oškodovanka tako prestrašena in materialno odvisna od osumljenca, da teh dogodkov ni prijavljala policiji. Tudi na Centru za socialno delo v Ž. je bila v razgovorih popolnoma pasivna in zadržana ter da je govoril samo obdolženec. Prisotnost nasilja v družini je po navedbah v sklepu potrdila njuna mladoletna hči, sosedje in sorodniki, dokazuje pa ga tudi izvid oškodovanke v poškodbah, vidnih iz potrdila Splošne bolnišnice C. z dne 15.06.2000. Vse to da potrjuje tudi izvršitev dejanja nasilništva dne 13.06.2001. Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi sklepa tudi navedel, da je oškodovanka poskušala prekiniti to psihofizično nasilje tako, da je pobegnila od obdolženca, vendar jo je ta z grožnjami in udarci prepričal, da se je vrnila k njemu in tako spremenila svojo prvotno odločitev. Zunajobravnavni senat je tem razlogom pritrdil in ugotovil, da je v sklepu o odreditvi pripora utemeljen sum glede tega kaznivega dejanja v zadostni meri obrazložen.

Strinjati se je treba z vložnikom zahteve, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sploh ni podalo določnega opisa dejanja, iz katerega bi izhajali zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Seveda ni nujno, da bi sklep o odreditvi pripora vseboval tako natančen opis kaznivega dejanja, kot ga morata v poznejši fazi postopka vsebovati sklep o preiskavi (če gre za redni postopek) oziroma obsodilna sodba, mora pa biti to kaznivo dejanje v tolikšni meri konkretizirano, da je na podlagi njegovega opisa sploh mogoče preizkusiti, ali je podan utemeljen sum, da ga je obdolženec storil. V nasprotnem se obdolženec zoper široko in posplošeno zastavljene očitke, ki se nanašajo na obstoj temeljnega pogoja za odreditev pripora, sploh ne more učinkovito braniti.

Glede na to, da razlogov, iz katerih bi izhajal utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena ZKP, izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje, je treba pritrditi vložniku zahteve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obdolženega B.Z. za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijana sklepa o odreditvi pripora razveljavilo. Ni pa zadeve vrnilo preiskovalnemu sodniku v novo odločanje, ker je bil po vložitvi obtožnega predloga s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 29.6.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča V Celju z dne 6.7.2001 pripor zoper obdolženega B.Z. iz razloga po 3.točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšan. Pri podaljšanju pripora pa mora sodišče opraviti enak preizkus pogojev za pripor kot ob odreditvi pripora.