Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo naštetih subjektivnih kriterijev in objektivnih kriterijev, ki se odražajo v primerjavi odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka glede prvega toženca spremeni tako, da je solidarno dolžan plačati 14.548,25 EUR, v III. točki izreka tako, da je solidarno dolžan plačati 9.000,00 EUR, v II. točki izreka se znesek „11.200,00 EUR“, nadomesti z zneskom 17.200,00 EUR, v IV točki izreka se znesek „10.000,00 EUR“ nadomesti z zneskom „16.000,00 EUR,“ v V. točki izreka pa se se odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da sta tožnici prvemu tožencu dolžni povrniti 240,97 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, pod izvršbo.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnici sta dolžni prvemu tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 525,06 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim sta tožnici zahtevali povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode zaradi smrti bližnjega. Tožencema je na račun prve tožnice naložilo solidarno plačilo 20.548,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), v presotalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. Točka izreka). Tožencema je na račun druge tožnice naložilo plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka), glede presežka pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Prvemu tožencu je na račun tožnic naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 942,48 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje prvi toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi sodišče moralo postopek zoper prvega toženca izločiti, o zahtevku zoper drugega toženca pa odločiti po pravilih, ki urejajo izdajo zamudne sodbe. Sodišču očita napačno odmero višine odškodnine. Meni, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati intenziteto čustvene navezanosti, prepletenosti in intenzivnosti odnosov znotraj življenjske skupnosti in ravnanje oškodovank po smrti bližnjega ter se ob tem sklicuje na sodno prakso. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je prva tožnica s pokojnikom živela v izvenzakonski skupnosti, saj jo je slednji pretepal. Ker prva tožnica po smrti partnerja ni iskala strokovne pomoči, ni mogoče sklepati, da je zaradi njegove smrti hudo duševno trpela. Sodišču očita, da višine odškodnine z ničemer ni utemeljilo in se ob tem ni sklicevalo na primerljivo sodno prakso. Izpostavlja primer Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2056/2013 z dne 20. 11. 2013, kjer so oškodovanci dobili bistveno nižjo odškodnino. Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo. Meni, da so njegovi ugovori glede zahtevanih pogrebnih stroškov vsebovani v ugovoru glede pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice, zato bi jih sodišče moralo upoštevati. Tudi sicer meni, da je sodišče zmotno zapolnilo pravni standard „krajevno običajni stroški za pogreb“ in, da je odmera v tem delu previsoka. Meni, da je splošno znano, da so stroški izdelave nagrobnika bistveno nižji od zahtevanih. Dodaja, da cerkveni pogreb ni nekaj običajnega, stroški za cvetje pa ne morejo predstavljati krajevno običajnih stroškov. Sodišču očita tudi zmoten zapis glede odgovora na tožbo (ni ga podal drugi toženec). Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških, ki jih je sodišče zmotno naložilo v plačilo zgolj njemu.

3. Tožnici in drugi toženec odgovora na pritožbo niso podali.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba zmotno vztraja na stališču, da v konkretni zadevi ni podana aktivna legitimacija prve tožnice. Da sta bila prva tožnica in umrli A. A. v zunajzakonski zvezi, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F., ki so vse izpovedale, da sta prva tožnica in pokojnik prebivala skupaj več kot dvajset let, v tem času pa se jima je rodila tudi hčerka. Čeprav njun odnos ni bil harmoničen, slednje ne pomeni, da je zunajzakonska skupnost prenehala. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema utemeljitev sodišča prve stopnje (stran 9 sodbe), ki je ob ugotovitvi obstoja skupnega prebivanja, gospodinjstva in otroka pravilno zaključilo, da je podana aktivna legitimacija prve tožnice za predmetno tožbo.

6. Pravno podlago za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega določa 180. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Višina odškodnine se določi glede na objektivne kriterije, ki se odražajo v primerjavi odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih, načelo individualizacije pa zagotavlja, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo individualne lastnosti (posebnosti) konkretnega primera, zaradi katerih je lahko odškodnina višja ali pa tudi nižja, glede na podobne primere iz sodne prakse. Pri odškodninah zaradi smrti bližnjega mora biti sodišče še posebej pozorno, da odškodnina ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, ker gre za posredne oškodovance in posebej zaradi pietete do pokojnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da so v tem okviru pomembni intenziteta čustvene navezanosti in prepletenost ter intenzivnost odnosov znotraj življenjske skupnosti, na odmero odškodnine pa vpliva tudi ravnanje oškodovancev po smrti bližnjega.(1)

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila toženca s pravnomočno obsodilno sodbo spoznana za kriva za umor oziroma za napeljevanje k umoru moža prve tožnice oziroma očeta druge tožnice. V skladu s 14. členom ZPP je pravdno sodišče na takšno odločitev vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, čeprav je zoper takšno odločitev vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Ker drugi toženec na pravilno vročeno tožbo ni odgovoril, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo po določbi 318. člena ZPP in zoper njega izdalo zamudno sodbo. Gre namreč za navadno sosporništvo, zato se pogoji za zamudno sodbo presojajo ločeno in posebej za vsakega sospornika. Zato je tudi zoper vsakega od tožencev lahko izdana različna sodba.

8. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da zunajzakonska zveza med prvo tožnico in pokojnikom ni bila zgledna, da je bil pokojni agresiven in da se ga je prva tožnica bala. Tudi po njegovi smrti prva tožnica ni iskala strokovne pomoči pri premagovanju žalosti in občutka izgube, zato je sodišče pravilno sklepalo, da zaradi izgube ni pretirano duševno trpela. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo naštetih subjektivnih kriterijev in objektivnih kriterijev, ki se odražajo v primerjavi odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih. Odškodnine se sicer v podobnih primerih gibljejo med 14 in 16 povprečnimi plačami,(2) a gre pri vseh naštetih primerih za vzorne družinske skupnosti, kjer je med zakoncema vladalo spoštovanje in zaupanje, oškodovanci pa so zaradi smrti tudi huje duševno trpeli. Prvi tožnici zato po stališču pritožbenega sodišča pripada nižja odškodnina od prisojene, in sicer 9.000,00 EUR. Življenjska skupnost prve tožnice s pokojnim je namreč po intenziteti in stopnji povezanosti primerljivejša z odločitvijo v zadevi II Cp 2056/2013, kjer je bila oškodovancu odmerjena odškodnina v višini 7 povprečnih plač.

9. Napačna je tudi odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala drugi tožnici. Tudi v tem delu je sodišče v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da si je druga toženka ustvarila lastno družino in se je od očeta že odselila. Čeprav je imela očeta rada, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča slednji ni mogel predstavljati vodnika v življenje, saj je živela v ločenem gospodinjstvu, kjer pokojni ni bil več primarni objekt povezanosti. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da po smrti očeta ni iskala strokovne pomoči in ob zaslišanju ni izkazala hujših duševnih bolečin, je po prepričanju pritožbenega sodišča odmerjeno odškodnino potrebno znižati na 9.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina ustreza tudi objektivnim kriterijem, saj se višina odškodnine v podobnih primerih giblje med 8 in 13 povprečnimi plačami.(3)

10. Pravilna pa je odločitev sodišča glede odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo zoper toženca uveljavlja zgolj prva tožnica. V skladu s 172. členom OZ mora tisti, ki povzroči, da nekdo umre, povrniti običajne stroške za njegov pogreb. Da so prvi tožnici nastali stroški postavitve nagrobnika, pogostitve, pogreba in cerkveni stroški v zatrjevani višini, je sodišče prve stopnje ugotovilo iz predloženih računov. Ker prvi toženec razen pavšalnega nasprotovanja zahtevani premoženjski škodi, ni podal drugih navedb oziroma dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno v celoti sledilo prvi tožnici. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, namreč prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza. Prvi toženec bi zato moral, da bi lahko uspel, ovreči verodostojnost tožničinih dokazov. Verodostojnosti dokazov, s katerimi je prva tožnica dokazala dejstva, ki jih je zatrjevala, pa pritožba ne izpodbija. Čeprav je prva tožnica glede stroškov za cvetje predložila zgolj dobavnico v vrednosti 800,00 EUR, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tudi v tem delu. Prvi toženec namreč ni podal nobenih navedb o tem, kolikšni bi bili krajevno običajni stroški, pri čemer je sodišče pravilno izhajalo iz splošno znanega dejstva, da so stroški cvetja na pogrebu znaten strošek. Glede stroškov vzdrževanja groba v bodoče je sodišče pravilno štelo, da takšna škoda lahko predstavlja le izdatke, ki svojcu nastajajo v obdobju po smrti pokojnega oziroma v bližnjem časovnem obdobju, saj takrat okolica glede na običajno ravnanje ljudi od žalujočega svojca pričakuje, da bo intenzivno izkazoval skrb za grob pokojnega svojca z obiski, prižiganjem sveč, urejanjem, krasitvijo, in podobno.(4) Zahtevano škodo je zato pravilno odmerilo le v višini 300,00 EUR, kar ustreza krajevno običajnemu času žalovanja v obdobju enega leta.

11. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi prvega toženca delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odmerjeno višino za nepremoženjsko škodo (I. in III. točka izreka) znižalo na 9.000,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo prvega toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ter je glede na dosežen uspeh tožnic (41 %), ki sta stroške priglasili skupno, odločilo, da sta dolžni tožencu plačati 240,97 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče izhajalo iz že odmerjene višine stroškov (primerjaj stran 13 obrazložitve sodbe), saj s pritožbo ni bila izpodbijana. Tožnici sta dolžni prvemu tožencu povrniti tudi njegove pritožbene stroške. Pritožnik je s pritožbo delno uspel - v 33 %. Tožnikovi pritožbeni stroški so: nagrada za sestavo pritožbe v višini 1.530,88 EUR, poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20 EUR, stroški fotokopiranja v višini 10 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.591,10 EUR. Glede na dosežen uspeh mu morata povrniti 525,06 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo povrnitve stroškov za plačilo sodne takse, saj tovrstni stroški prvemu tožencu niso nastali (sklep o oprostitvi plačila sodne takse z dne 27. 6. 2016, red. št. 57). Stroške sta dolžni povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2056/2016 z dne 20. 11. 2013 Op. št. (2): Primerjaj npr. judikate Vrhovnega sodišča RS II Ips 914/2016, II Ips 11/2007 in II Ips 399/2006. Op. št. (3): Primerjaj judikate Vrhovnega sodišča RS II Ips, 596/2000, II Ips 387/2000, II Ips 549/2008 in II Ips 347/2013. Op. št. (4): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2084/2008 z dne 27. 1. 2009.