Jedro

Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih.

Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 je obdolžencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 13112/2018 z dne 20. 11. 2018, pravnomočno dne 1. 12. 2019, z določeno kaznijo eno leto in štiri mesece zapora in preizkusno dobo pet let, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora. Odločilo je še, da se obdolženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter krivdnih stroškov, nastalih z vročitvijo vabila obdolžencu po detektivu v znesku 54,95 EUR, dolžan pa je plačati potrebne izdatke oškodovanca in izdatke ter nagrado njegovih pooblaščencev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca B. B. v višini 700,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje razveljavi.

3. Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu na pritožbo ni odgovorilo, odgovorili pa so pooblaščenci oškodovanca, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni senat obdolženca in njegove zagovornice ni obvestil o pritožbeni seji. ZKP v 445. členu določa, da kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Pri tem zakon nalaga stranki breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo prispevala k razjasnitvi pravnih in dejanskih vprašanj v pritožbenem postopku. Zahteva pritožnice je vsebinsko prazna, zato je pritožbeni senat presodil, da navzočnost strank ni koristna za razjasnitev stvari, zaradi česar obdolženca in zagovornice, kakor tudi nasprotne stranke, ni obvestil o svoji seji.

6. Pritožničina graja je prvenstveno usmerjena v odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu po drugem odstavku 105. člena ZKP naložilo v plačilo znesek 700,00 EUR, ki predstavlja oškodovančev premoženjskopravni zahtevek za vrednost odtujenega kolesa, strošek ključavnice in jeklenice.

7. Čeprav se zdi takšna odločitev pritožnici nelogična in nerealna, pri čemer se utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018, v kateri je Ustavno sodišče poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, se neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Vendarle pa ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih.1

8. Skladno s prvim odstavkom 131. člena in 135. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je oškodovalec, ki oškodovancu povzroči škodo namenoma, slednjo dolžan povrniti. Citirani predpis v 164. členu kot prvenstveno določa naravno restitucijo, vendar pa mora oškodovalec, v primeru odvzema stvari na nedovoljen način, zanjo dati denarno odškodnino (166. člen OZ). Oškodovanec ima v takšnih primerih pravico do povrnitve navadne škode, lahko pa sodišče, upoštevaje okoliščine, nastale po povzročitvi škode, oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (prvi odstavek 168. člena in 169. člen OZ).

9. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedbo oškodovanca, ki je povedal, da mu je bilo dne 1. 3. 2020 ponoči z dvorišča stanovanjske hiše na naslovu C., odtujeno kolo Cube, tipa Acid, črne barve z belim napisom. Dvorišče navedene hiše je opremljeno z videonadzornim sistemom, ki je tega dne posnelo storilca z nahrbtnikom in nadeto kapuco, ko s svetilko pregleduje prostor pod nadstreškom in k njemu pripojeno lopo, njegov odhod in povratek čez približno 15 minut, kjer nato iz nahrbtnika vzame neznano orodje in preščipne jekleno pletenico s ključavnico, s katero je bilo kolo priklenjeno. Vidno je še, da storilec ob odhajanju s kolesom odpre sovoznikova vrata osebnega avtomobila Renault Clio, ki je parkiran na dvorišču, ter pogleda vanj, nato odloži kolo in se vrne do avtomobila, kjer iz srednje konzole ob menjalniku vzame ključe od stanovanjske hiše in garaže. Za preiskavo povzetega videoposnetka je sodišče odredilo sodno izvedenstvo forenzične stroke s področja preiskav fotografij in posnetkov varnostnih kamer. Iz mnenja sodnega izvedenca z dne 12. 12. 2022, katerega sodišče prve stopnje korektno povzame v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja ugotovitev, da se na videoposnetku nadzornih kamer, ki so posnele izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, nahaja obdolžencu zelo podobna oseba. Upoštevajoč mednarodno lestvico je izvedenec stopnjo podobnosti ocenil s +3, kar pomeni, da opažanja nazorno kažejo, da gre za isti osebi.

10. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolžencu dokazana storitev očitanega mu kaznivega dejanja, torej vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz zgoraj opisanega obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost. Takšen zaključek ne more omajati pritožničina navedba, da oškodovanec ni dokazal lastništva odtujenega kolesa, saj lastništvo izhaja že iz tega, da je imel oškodovanec kolo priklenjeno na dvorišču stanovanjske hiše, v kateri živi, kar vse je posnela videonadzorna kamera, zato dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi niti ni potrebno. Tudi oškodovančeva izpoved, da računa za kolo po sedmih letih ne poseduje več, je logična in življenjsko sprejemljiva, saj ni razumno pričakovati, da bi kdorkoli hranil prav vsak račun za več let nazaj.

11. Razumljivi so sicer pomisleki pritožnice, s katerimi utemeljuje vsakoletno izgubo na vrednosti kolesa, ki je bilo ob odtujitvi po njeni oceni staro 10 let. Odtujeno kolo je bilo glede na nakup v letu 2013 in storitvi obravnavanega dejanja dne 1. 3. 2020 staro približno 7 let, vendar pa je pri tem pomembno upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode, kot to pri odmeri odškodnine terja načelo popolne odškodnine, s katerim se zagotavlja, da ostane oškodovančev premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Nedvomno je iz izpisa spletne trgovine D., iz katerega je razvidna vrednost novih koles takšnega tipa, mogoče zaključiti, da oškodovanec kolesa, primerljivega odtujenemu, ne more več dobiti za ceno 700,00 EUR, saj takšnega, četudi rabljenega, po vseh teh letih zagotovo ne prodajajo več, novi pa stanejo od 1.129,00 EUR naprej. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na oškodovančevo izpovedbo, da je kolo leta 2013 kupil za 700,00 EUR, izpis spletne trgovine pa tako potrjuje, da je oškodovanec glede na potek časa ter vsakoletne proizvodnje novih koles dejansko prikrajšan pri vzpostavitvi svojega prejšnjega premoženjskega položaja.

12. Vseeno pa oškodovanec na ta račun ne sme biti obogaten, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ko je obdolžencu po drugem odstavku naložilo plačilo oškodovančevega premoženjskopravnega zahtevka, v celotnem priglašenem obsegu, tj. v višini 700,00 EUR, upoštevaje strošek menjave ključavnice garaže in vrednost jeklene pletenice, ki jo je obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja uničil. Na pravilnost takšnega zaključka ne vpliva niti pritožničina navedba, da iz bančnega izpiska izhaja le, da je A. nakazal 49,97 EUR, ki ga je lahko izvedel tudi oškodovančev oče, saj je tudi njemu ime A.. Izpis bančne transakcije namreč potrjuje oškodovančevo izpovedbo, da je bila slednja izvedena dan po storitvi kaznivega dejanja na račun E. s. p., ki se ukvarja s ključavničarstvom pod imenom F. Pritožbeni senat pa pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se cene jeklenih pletenic gibljejo med 20,00 do 30,00 EUR.

13. Neutemeljeno se pritožnica zavzema za drugačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, z zatrjevanjem, da je obtoženec kolo ocenil kot vredno 50,00 EUR, torej da bi lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1. V citiranem členu je urejena t.i. mala tatvina, ki je podana zgolj, če sta izpolnjena tako pogoj, da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) kot tudi, da si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj).2 Že sama pritožba postreže s podatkom, da je bil obdolženec pripravljen ponuditi 300,00 EUR kot odškodnino za odtujeno kolo, česar zagotovo ne bi ponudil, če bi menil, da je kolo vredno 50,00 EUR. Obdolženec v naklepu zato zagotovo ni imel namen prilastiti si stvar majhne vrednosti, upoštevajoč še visoko mero vztrajnosti ter truda, ki ju je pokazal ob storitvi dejanja, saj je sprva s svetilko pregledal dvorišče oziroma nadstrešek in njemu pripojeno lopo, odšel stran in se kmalu vrnil, kjer je nato s seboj prinešenim orodjem preščipnil jekleno pletenico, s katero je bilo zaklenjeno kolo. Omenjeni prostor je torej pregledal z namenom, da vzame stvari v čim večji vrednosti, kjer je našel in nato odtujil kolo. Takšen namen pa nadalje utrjuje še dejstvo, da se tudi takrat ni zadovoljil le s kolesom, saj je pregledal še notranjost vozila, kjer ni našel ničesar in je nato odtujil ključe od stanovanjske hiše. Ob tem pritožbeni senat dodatno pripominja, da subjektivni pogoj male tatvine ni izpolnjen tudi, kadar storilec, ki stori dejanje z navedenim namenom, nato najde le stvari majhne vrednosti.3

14. Brezuspešno je tudi pritožničino prepričanje, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje glede odločilnih dejstev, ker je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 5. 2023 namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje za branje izvedenskega mnenja imelo soglasje strank. Pri navedenem izvedenskem mnenju gre za obremenilni dokaz, zato ima obramba vselej možnost neposrednega zaslišanja izvedenca, česar pa ni izkoristila. Iz podatkov spisa izhaja, da obramba ni podala niti morebitnih pripomb oziroma zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri zatrjevanih nasprotji glede sindroma odvisnosti, odtegnitvenega sindroma, epileptičnih napadov, njegove pozitivnosti na opiate in metamfetamine in amnezije.

15. Ne glede na navedeno pa pritožbeni senat ugotavlja, da pritožnica s tosmernimi pritožbenimi navedbami podaja zgolj drugačno dokazno oceno izvedenega dokaza, kot ga sprejelo sodišče prve stopnje. Iz korektno povzetega izvedenskega mnenja v izpodbijani sodbi izhaja, da so obdolžencu v februarju 2020 zaradi odtegnitvenega sindroma predpisali Dormicum, jemal je metadonsko terapijo, na kontrolnih pregledih pa je bil pozitiven na opiate, metadon, metamfetamine in benzodiazepine. Izvedenka je za opiate in metamfetamine navedla še, da nanje obdolženec ne bi smel biti pozitiven.

16. Glede na povzeto terapijo in pozitivnost na določene prepovedane substance je utemeljeno zaključiti, da je obdolženec v času storitve kaznivega dejanja prejemal terapijo zaradi odtegnitvenega sindroma, kar pomeni, da v mnenju izvedenke ni nasprotja na katerega opozarja pritožnica. Pritožbeni senat se ob tem pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je o svojih težavah, glede na povzete zapise iz izvedenskega mnenja, vestno poročal zdravstvenemu osebju. Glede na to, da zapisov med 27. 2. in 8. 3. 2020 ni, po presoji pritožbenega senata utrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja prišteven in je zanj kazensko odgovoren, kar dodatno podkrepi še ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz posnetka nadzornih kamer razvidno, da se obdolženec giblje normalno, brez opotekanja in vidnih znakov intoksikacije ter da je bil tedaj oprezen. Mogoče se je strinjati s pritožnico, da gre pri dogodku z dne 5. 1. 2020 zgolj za navedbo oškodovanca, vendar pa ob vsem navedenem ta okoliščina nima večjega vpliva na sicer pravilen zaključek izpodbijane sodbe.

17. Glede na obdolženčevo zatrjevanje o popolni amneziji v inkriminiranem času ter pritožničinemu zavzemanju, da o amneziji zdravstvenemu osebju obdolženec ni poročal, ker se tega pač ni spomnil, pa pritožbeni senat zaključuje, da sodna izvedenka kot doktorica medicine, specializirana za področje psihiatrije, mnenja o pomanjkanju poročanja o amneziji zagotovo ne bi zapisala, če ji pri delu v stroki pacienti ne bi poročali o amneziji, kar pomeni, da se pacienti očitno zavedajo, da se določenih obdobij ne spomnijo oziroma da imajo „luknje“ v spominu.

18. Kritika pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazni ravnalo v izrazitem nasprotju z določilom 49. člena KZ-1, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni dosodilo 10 mesecev zapora zaradi odtujitve deset let starega kolesa, temveč zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, storjenega v zgoraj opisanih okoliščinah, ki tudi po prepričanju pritožbenega senata utemeljujejo izrek kazni zapora. Že trikrat je bil namreč obsojen za istovrstna kazniva dejanja, pri čemer so mu bile izrečene zgolj pogojne obsodbe in ga več kot očitno niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Še več, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je obravnavano kaznivo dejanje storil v času enotne preizkusne dobe. Pritožbeni senat se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pri obdolžencu ni podane pozitivne prognoze, ki bi utemeljevala izrek drugačne oziroma milejše kazenske sankcije, zato bo le z izrekom prostostne kazni lahko dosežen namen kaznovanja, to je, da se obdolženca odvrne od izvrševanja novih kaznivih dejanj.

19. Drži pritožbena pripomba, da je obdolženec pri omenjenih pogojnih obsodbah prejel nižje kazni, vendarle pa je potrebno poudariti, da je izbira in odmera kazni vselej odraz načela individualizacije kazenske sankcije, katero se izreče ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja, obdolženčeve krivde ter ob hkratnem vrednotenju ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin pri obtožencu. Sodišče prve stopnje je postopek izbire in odmere ustrezno obrazložilo, kar se zrcali v primerno odmerjeni kazni. Strinjati se je mogoče s pritožnico, da je obdolženčeva duševna in vedenjska motnja zaradi uporabe prepovedanih drog trajna ter da zadnja tri leta redno obiskuje ambulanto CPZOPD v Novem mestu, vseeno pa ti dve okoliščini ne predstavljata olajševalnih okoliščin, saj je obdolženec navedeno ambulanto redno obiskoval že v času pred obravnavanim kaznivim dejanjem, pa je bil tedaj vseeno pozitiven tudi na opiate in metamfetamine, kar pomeni, da mu tudi osemkratnih poskusov zdravljenj ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine. Enako neupoštevno je tudi sklicevanje na časovno oddaljenost, saj je dejanje storil v času preizkusne dobe. Konkretna kazenska zadeva ni vodena kot predlagalni delikt, zato pritožnica s tem ne more uspeti. Obdolženčevi poskusi prevzema odgovornosti s poravnavo škode namreč ne morejo predstavljati olajševalne okoliščine, saj, kot izhaja iz pritožbe in podatkov spisa, do poravnave škode ni nikoli prišlo. Kot že navedeno zgoraj pa je utemeljena graja pritožnice, da gre pri dogodku z dne 5. 1. 2020 za navedbo oškodovanca, vendar pa tudi v tem primeru ta navedba, glede na preostale ugotovljene okoliščine, ostaja brez vpliva na sicer primerno odmerjeno kazen. Tudi obdolženčeve socialne in zdravstvene razmere ne narekujejo izrek milejše sankcije, saj je zavod za prestajanje kazni zapora obdolžencu dolžan zagotoviti potrebno zdravstveno oskrbo. Glede na podane okoliščine, kot izhajajo že iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obdolžencu ustrezno določilo desetmesečno zaporno kazen, ki je tudi po presoji pritožbenega senata primerna in pravična.

20. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu po drugem odstavku 59. člena KZ-1 prekliče pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 13112/2018 z dne 20. 11. 2018, saj je z obravnavanim kaznivim dejanjem prelomil zaupanje sodišča, da ne bo več izvrševal kaznivih dejanj. Namen instituta preizkusne dobe je ravno v tem, da obdolženec v določnem času upraviči dano zaupanje sodišča, česar pa obdolženec očitno ni zmogel. Tudi preostale izpostavljene okoliščine v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljujejo preklic pogojne obsodbe, v kateri mu je bila določena kazen eno leto in štiri mesece zapora, zato je skladno s 3. točko drugega odstavka 53. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 povsem na mestu izrek enotne kazni zapora v trajanju dveh let in enega meseca.

21. Iz navedenih razlogov, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

22. Čeprav obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeni senat iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 24 obrazložitve izpodbijane sodbe) obdolženca oprostil plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Dežman Z. v: Šepec M., ur.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem – 2. knjiga, Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 906, tč. 108. 2 Merc, K. in Čeferin v: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 450. 3 Ibid.