Jedro

Preživninska obveznost staršev načeloma ni simbolična, vendar ta ni izključena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: A)v točki II/1 izreka tako, da mesečna preživnina znaša 2.000,00 SIT - dvatisoč tolarjev (namesto 8.000,00 SIT); v ostalem ostane sodba sodišča prve stopnje v tej točki nespremenjena; B)v točki II/2 tako, da se tožnikov višji zahtevek zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje med drugim razsodilo, da je toženka za preživljanje tožnika dolžna plačevati mesečno preživnino v znesku 8.000,00 SIT, in sicer od 1.9.2000 dalje na roke tožnika, in sicer do sodbe zapadle obroke v roku 15 dni, v bodoče pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, in to v zneskih, določenih s to sodbo do prve uskladitve preživnin, odtlej pa v valoriziranih zneskih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega obroka dalje do plačila, vse v 15 dneh (točka II/1 izreka sodbe). Tožbeni zahtevek tožnika po višji preživnini je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II/2 izreka sodbe) in razsodilo še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 37.165,89 SIT, prav tako v 15 dneh (točka II/3 izreka sodbe).

Toženka je zoper odločitev v točki II/1 izreka navedene sodbe vložila pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Meni, da je znesek preživnine, ki ji ga je naložilo v plačilo sodišče prve stopnje, glede na njeno finančno, predvsem pa zdravstveno stanje, bistveno previsok. Upoštevati je treba, da tožnik iz naslova štipendije in otroškega dodatka prejme skupaj 50.490,00 SIT, torej več kot prejme toženka mesečne plače. Pri določanju preživnine bi bilo potrebno upoštevati zdravstveno stanje tožnikovih staršev. Tožnikov oče nima zdravstvenih težav, ima stalno zaposlitev in lahko zasluži tudi z raznimi dodatnimi deli v popoldanskem času, medtem kot toženka te možnosti nima, saj ima hude zdravstvene težave, kar je razvidno tudi že iz listin v spisu. Od konca leta 2000 je toženka ves čas v bolniškem staležu, in zaradi tega prejema plačo, ki ne zadostuje niti za njeno preživetje. V mesecu avgustu 2001 se je njeno zdravstveno stanje še močno poslabšalo, tako da je bila ves mesec september hospitalizirana v Psihiatrični bolnici v Begunjah, od oktobra dalje pa je hospitalizirana v Bolnici Jesenice zaradi operacije žolča. Poleg tega mora toženka preživljati še mladoletnega sina Roka, za katerega oče ne plačuje redne preživnine. Pritožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga,da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma da dosojeno preživnino zniža, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožniku, ki odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba je utemeljena.

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da mora vsak izmed staršev preživljati svojega otroka v skladu z možnostmi vsakega izmed njiju in otrokovimi potrebami (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 14/89; v nadaljevanju ZZZDR). Vendar pa opisanega izhodišča v končni fazi ni pravilno uporabilo.

Finančne možnosti tožnikovih staršev so ugotovljene, niso sporne, in jih pritožbeno sodišče, da bi se izognilo nepotrebnemu podvajanju, ne bo ponavljalo. Prav tako so znane tožnikove potrebe. Sam jih je ocenil na najmanj 80.000,00 SIT mesečno, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi, da so po statističnih podatkih minimalni stroški slovenskega dijaka še večji.

Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da tožnik prejme mesečno toliko dohodkov (otroškega dodatka in republiške štipendije) kot njegova mati (osebnega dohodka in otroškega dodatka za mlajšega sina), je pritožbeno sodišče prepričano, da sodišče prve stopnje, ko je toženki naložilo v plačilo 8.000,00 SIT mesečne preživnine za tožnika, ni pravilno uporabilo pravnega standarda iz že navedenega 79. člena ZZZDR. Ni namreč poiskalo ravnovesja med dejanskimi premoženjskimi razmerami vseh udeleženih. Mesečne tožnikove potrebe v višini 80.000,00 SIT bi moralo sodišče prve stopnje glede na okoliščine primera jemati le kot orientacijo za končno odločitev v tej zadevi, saj lahko toženka plačuje preživnine le toliko, kolikor zmore. Ne da bi sploh upoštevali (še) očetov delež pri preživljanju tožnika, bi odločitev sodišča prve stopnje pripeljala do situacije, v kateri bi tožnik za svoje lastno preživetje mesečno dobival 60.000,00 SIT, toženka - njegova mati pa naj bi se preživela s približno 33.000,00 SIT, kolikor družinskega dohodka, ugotovljenega v izpodbijani sodbi, bi odpadlo nanjo. To pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je prepričano, da zmore toženka za tožnika plačevati le simbolično vsoto mesečne preživnine, in sicer 2.000,00 SIT. Preživninska obveznost staršev načeloma sicer ni simbolična, vendar v primeru, kot je ta, tudi ne izključena. Taka minimalna preživnina je po prepričanju pritožbenega sodišča edina sprejemljiva glede na dejanske okoliščine, ugotovljene že v sodbi sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je tako ugodilo pritožbi toženke in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je toženka dolžna tožniku plačevati mesečni znesek preživnine v višini 2.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker toženka v pritožbi stroškov ni priglasila.