Jedro

Takim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Neprepričljivemu zagovoru obdolženca, ki sicer priznava, da je od oškodovanke denar prejel, a da ga ji je kasneje tudi vrnil, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Prvostopno sodišče je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke, da je ta obdolžencu denar posodila zaradi nakupa in preprodaje zlata v Afriki, nato pa ji ta posojenega denarja ni vrnil. V zvezi z dopisi, iz katerih izhaja, da je obdolženec oškodovanki denar vrnil, pa je pojasnila, da jo je obdolženec preslepil, da je to napisala in podpisala, saj ji je pred tem obljubil, da ji bo denar vrnil. To je napisala v dobri veri, nato pa ji denarja kljub temu ni vrnil. Zato obdolženec, ki v pritožbi podaja lastno dokazno oceno oškodovankine izpovedbe o vračilu denarja, ne more biti uspešen, saj je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je oškodovanka okoliščine sestave potrdila prepričljivo pojasnila, kar v celoti ovrže obdolženčev zagovor, da ji je ves denar vrnil (8. točka napadene sodbe). Da sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovoru utemeljeno ni sledilo izhaja tudi iz njegove pritožbe, v kateri prihaja v nasprotje, ko najprej trdi, da je oškodovanki že v aprilu 2014 vrnil izposojeni denar, po drugi strani pa trdi, da je oškodovanki vrnil denar 25. 4. 2016 ter se pri tem sklicuje na oškodovankino izjavo o vračilu denarja. Prav tako ni pritrditi pritožbi obdolženega, ko skuša prepričati, da je oškodovanka spreminjala svojo izpovedbo iz preiskave, saj ni prezreti, da je glede odločilnih okoliščin, in sicer dejstva, da je obdolžencu posodila 9.700,00 EUR, ki jih ji ni vrnil, izpovedovala ves čas postopka skladno, njeno izpovedbo pa ne more omajati njena predkaznovanost, kot to zmotno meni obdolženi. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z verodostojnostjo oškodovanke, ob upoštevanju preostalih ugotovljenih okoliščin v predmetni zadevi in listinskih dokazov, podalo prepričljive razloge o tem, komu in zakaj verjame, pritožbeno sodišče pa takim zaključkom prvostopnega sodišča, s katerimi soglaša, nima ničesar dodati.

Izrek

I. Pritožba obdolženega V.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi V.M. je dolžan plačati 288,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega V.M. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, s preizkusno dobo pet let ter pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanki I.Ž. povrne znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 9.700,00 EUR, sicer bo kazen izrečena. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, in sicer na 100,00 EUR odmerjeno sodno takso. Prav tako je odločilo tudi, da je obdolženec na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP dolžan oškodovanki I.Ž. plačati tudi znesek 9.700,00 EUR, pod izvršbo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da se ga oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Svojo odločitev je v napadeni sodbo tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, le še glede na pritožbene navedbe obdolženca dodaja naslednje:

5. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da oškodovanki ni vrnil zneska v višini 9.700,00 EUR, saj je izročil dokazilo, da ji je dne 25. 4. 2016 denar vrnil, pri čemer je oškodovanka podpis na listini priznala in je tako jasno, da na sodišču ni govorila resnice. Ker se ni hotela sprijazniti s propadom skupnega posla, je pričela lažno zatrjevati, da mu je denar posodila, sam pa si je kljub temu sposodil denar, da je lahko poplačal njen vložek. Poleg tega je oškodovanka sporna osebnost, saj prestaja zaporno kazen zaradi številnih goljufij, pa tudi v preiskavi je govorila povsem drugače. 6. Takim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Neprepričljivemu zagovoru obdolženca, ki sicer priznava, da je od oškodovanke denar prejel, a da ga ji je kasneje tudi vrnil, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Prvostopno sodišče je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke, da je ta obdolžencu denar posodila zaradi nakupa in preprodaje zlata v Afriki, nato pa ji ta posojenega denarja ni vrnil. V zvezi z dopisi, iz katerih izhaja, da je obdolženec oškodovanki denar vrnil, pa je pojasnila, da jo je obdolženec preslepil, da je to napisala in podpisala, saj ji je pred tem obljubil, da ji bo denar vrnil. To je napisala v dobri veri, nato pa ji denarja kljub temu ni vrnil. Zato obdolženec, ki v pritožbi podaja lastno dokazno oceno oškodovankine izpovedbe o vračilu denarja, ne more biti uspešen, saj je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je oškodovanka okoliščine sestave potrdila prepričljivo pojasnila, kar v celoti ovrže obdolženčev zagovor, da ji je ves denar vrnil (8. točka napadene sodbe). Da sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovoru utemeljeno ni sledilo izhaja tudi iz njegove pritožbe, v kateri prihaja v nasprotje, ko najprej trdi, da je oškodovanki že v aprilu 2014 vrnil izposojeni denar, po drugi strani pa trdi, da je oškodovanki vrnil denar 25. 4. 2016 ter se pri tem sklicuje na oškodovankino izjavo o vračilu denarja. Prav tako ni pritrditi pritožbi obdolženega, ko skuša prepričati, da je oškodovanka spreminjala svojo izpovedbo iz preiskave, saj ni prezreti, da je glede odločilnih okoliščin, in sicer dejstva, da je obdolžencu posodila 9.700,00 EUR, ki jih ji ni vrnil, izpovedovala ves čas postopka skladno, njeno izpovedbo pa ne more omajati njena predkaznovanost, kot to zmotno meni obdolženi. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z verodostojnostjo oškodovanke, ob upoštevanju preostalih ugotovljenih okoliščin v predmetni zadevi in listinskih dokazov, podalo prepričljive razloge o tem, komu in zakaj verjame, pritožbeno sodišče pa takim zaključkom prvostopnega sodišča, s katerimi soglaša, nima ničesar dodati.

7. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

8. Ker pritožba obdolženca tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost prvostopnega krivdnega izreka, je o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolžencu je izreklo primerno sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, v njej pa mu določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo, pri čemer mu je tudi utemeljeno določilo tudi posebni pogoj. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj zaključuje, da bo prav izrečena pogojna obsodba tako vplivala nanj, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

10. Po navedenem, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu s tarifno številko 7112 v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah.