Jedro

Možnost obravnavanja pred sodiščem je bila toženi stranki zagotovljena s tem, ko je bila o obravnavi obveščena njegova pooblaščenka, ki pa se je ni udeležila z neupoštevnim opravičilom, da je imela istočasno razpisano kazensko obravnavo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu izselitev iz stanovanja Z... 35, D... pri Ljubljani ter izročitev izpraznjenega stanovanja tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta toženec osebno in njegova pooblaščenka vložila pritožbi. Toženec navaja, da je postopek pred sodiščem potekal nezakonito, ker se je sam pravočasno opravičil zaradi izostanka na prvem naroku za glavno obravnavo, prav tako pa njegova odvetnica. Sodišču očita pristranskost, ker je sodbo dobil po svoji odvetnici in je sodišče ni poslalo njemu osebno. Dodaja še, da tožnika še vedno dobivata plačano najemnino za stanovanje, ki sta jo parkrat skušala tudi vrniti in tako nista z ničemer oškodovana. Pritožbi prilaga kopijo zdravniškega potrdila (B 35). Pooblaščenka tožene stranke se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče naj bi opravilo obravnavo v odsotnosti tožene stranke in njene zastopnice, čeprav je toženec že dan pred obravnavo po faksu poslal na sodišče prošnjo za preložitev obravnave zaradi svoje bolezni, njegova zastopnica pa je priporočeno po pošti poslala obvestilo, v katerem prosi za preložitev, ker ima tisti dan razpisano kazensko obravnavo pri Okrožnem sodišču v Celju. Zaradi tega sodišče ne bi smelo opraviti glavne obravnave v odsotnosti tožene stranke. Sodišče pa naj bi tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je nepravilno štelo, da preplačila najemnine ne vplivajo na trajanje najemnega razmerja. Tožnika sta s tem, ko sta preplačilo prejemala, soglašala, da se najemno razmerje podaljša za najmanj toliko časa, za kolikor sta prejela preplačila. Zaradi tega naj bi bila tožba tudi preuranjena. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zatrjuje neutemeljenost pritožbe in predlaga njeno zavrnitev. Pritožbi nista utemeljeni. Prvostopno sodišče je razsodilo na naroku za glavno obravnavo, na katerega toženec in njegova pooblaščenka nista prišla. To je dovoljeno po 282. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Sodišče preloži narok le, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi (prvi odst. 115. čl. ZPP). Prisotnost stranke torej ni pogoj za to, da se glavna obravnava opravi. V obravnavanem primeru je bil toženec odsoten zaradi bolezni, njegova pooblaščenka pa zaradi neke druge obravnave pri drugem sodišču. Obe pritožbi navajata, da je bila zaradi oprave glavne obravnave tožena stranka prikrajšana za pravico, da se glavne obravnave udeleži in predlaga nove dokaze ter poda izpovedbo kot stranka. Navedenemu ni mogoče pritrditi. Toženčeva osebna navzočnost na obravnavi ni bila potrebna. Toženec je svoje navedbe dejanske in pravne narave podal v odgovoru na tožbo in priložil listinske dokaze. Izvedbe dokaza z zaslišanjem njega kot stranke ni predlagal. Možnost obravnavanja pred sodiščem pa je bila toženi stranki zagotovljena s tem, ko je bila o obravnavi obveščena njegova pooblaščenka, ki pa se je ni udeležila z opravičilom, da ima istočasno razpisano kazensko obravnavo. Navedeno opravičilo je prvostopno sodišče glede na možnost substituiranja odvetnikov štelo kot neutemeljeno oz. ga pravilno ni upoštevalo kot upravičen razlog za preložitev obravnave. Zaključiti je torej, da je tožena stranka sama odgovorna za svojo odsotnost, zato ne drži pritožbeni očitek, da jo je sodišče prikrajšalo za pravico udeležiti se obravnave in predlagati nove dokaze. Zatrjevana kršitev postopka torej ni podana, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne druge kršitve postopka, ki bi jo moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Toženčev pritožbeni očitek v zvezi z vročitvijo sodbe izključno pooblaščenki je neutemeljen, saj se po prvem odst. 137. čl. in po šestem odst. 142. čl. ZPP/99 sodna pisanja vročajo samo pooblaščencu. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopno sodišče z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kot zatrjuje pritožba. Ta namreč trdi, da naj bi toženčeva preplačila pomenila soglasje tožnikov za podaljšanje najemnega razmerja. To ne drži. Ni sporno, da je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas in da je potekla s 1.2.1999. Po 45. čl. Stanovanjskega zakona (SZ) se lahko najemno razmerje, sklenjeno za določen čas, podaljša s pisno odobritvijo lastnika, ki mora biti pridobljena najmanj 30 dni pred potekom časa, določenega v najemni pogodbi. Takega pisnega podaljšanja najemne pogodbe toženec ni izkazal, zato je neutemeljeno zatrjevanje, da sta tožnika s sprejemom preplačila soglašala s podaljšanjem najemnega razmerja. Po 1.2.1999 je toženec v spornem stanovanju nezakonito, zato je v skladu z 58. čl. SZ izpraznitvena tožba utemeljena. Glede na navedeno je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. čl. ZPP/99). Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, vendar z njenimi navedbami ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in zato stroškov te vloge ni mogoče šteti kot potrebnim za pravdo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka pritožbene stroške trpi sama.