Jedro

Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvi organa za BPP, da je bilo o njegovi zahtevi za dodelitev BPP v istih pravdnih zadevah že odločeno z odločbo in sklepom št. Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013, v zvezi s popravnim sklepom z dne 25. 11. 2013. Razlogi, ki jih tožnik navaja v tožbi (predvsem gre za pojasnjevanje vzrokov za njegovo zdravstveno stanje in finančno stisko), pa se na razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep, in ki so bistveni za odločitev v zadevi, sploh ne nanašajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrgel tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne in izjemne BPP z dne 22. 1. 2014 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje a) v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, št. P 144/2005, zaradi opustitve uporabe parc. št. 530/8 k. o. ... in b) v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, št. II P 947/2009, zaradi plačila, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka v obeh pravdnih postopkih.

Iz obrazložitve je razvidno, da je organ za BPP po vpogledu v spise in uradne evidence ugotovil, da gre za zahtevek, o katerem je že bilo odločeno in sicer je bil zahtevek zavrnjen z odločbo in sklepom št. Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013 v zvezi s popravnim sklepom št. Bpp 2945/2013 z dne 25. 11. 2013, tožnikovo finančno in premoženjsko stanje pa se ni spremenilo. Zato je tožnikovo ponovno zahtevo zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik zoper to odločitev vlaga tožbo zaradi kršenja 22. člena Ustave in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in ugodi zavrnjenim prošnjam za BPP ali pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadeve vrne drugemu organu za BPP v ponovno odločanje. Toženki očita, da je s takimi odločitvami povzročila razmere iz 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Navaja, da je brez premoženja, bolan, njegova invalidska pokojnina, ki znaša 800 EUR, pa naj bi bila že od leta 2002 obremenjena z upravnimi in sodnimi rubeži, s katerimi ni mogel računati. Sodišče naj splošno znana dejstva o tožnikovem premoženjskem, finančnem in zdravstvenem stanju upošteva na podlagi četrtega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku in tožbi ugodi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je zavrženje tožnikove zahteve za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnih zadevah, ki se vodita pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. P 144/2005 in pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 947/2009, ker je bilo o zahtevi za dodelitev BPP v teh dveh pravdnih zadevah, tudi za pravno svetovanje in zastopanje na pritožbeni, tj. na II. stopnji, že odločeno.

Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ zavrže zahtevo, tudi če je bila o zadevi izdana zavrnilna odločba, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvi organa za BPP, da je bilo o njegovi zahtevi za dodelitev BPP v navednih pravdnih zadevah že odločeno z odločbo in sklepom št. Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013, v zvezi s popravnim sklepom z dne 25. 11. 2013. Iz U vpisnika tega sodišča je razvidno tudi, da je tožnik zoper navedeno odločbo in sklep vložil tožbo, ki pa jo je sodišče zavrnilo s sodbo I U 45/2014 z dne 11. 2. 2014. S tožbenimi navedbami o svojem premoženjskem, finančnem in zdravstvenem stanju, tožnik tudi ne oporeka ugotovitvi, da se njegovo premoženjsko in finančno stanje po odločitvi v zadevi št. Bpp 2945/2013 ni spremenilo.

Razlogi, ki jih tožnik navaja v tožbi (predvsem gre za pojasnjevanje vzrokov za njegovo zdravstveno stanje in finančno stisko), pa se na razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep, in ki so bistveni za odločitev v zadevi, sploh ne nanašajo, zato z njimi ni mogoče utemeljiti zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev kršitve te pravice.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).