Jedro

Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 14. 11. 2022 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 20. 4. 2022 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem A. A. oziroma da se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi se sklicuje na zelo slabo zdravstveno stanje ter da jo je pokojni mož ves čas preživljal. Podlaga za odločanje je podana v 22. členu Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Pokojni zavarovanec je imel skupaj 21 let, 11 mesecev in 26 dni pokojninske dobe. V zvezi z zdravstvenim stanjem se sklicuje na medicinsko dokumentacijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu A. A., ki je umrl ... 2019. 6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v 53. členu določa pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic pridobi pravico do vdovske pokojnine v primeru, če je do njegove smrti dopolnila starost 58 let ali če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti, ali če ji je po njegovi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pokojni mož tožnice v obdobju od 2. 9. 1999 do 27. 8. 2021 dopolnil 21 let, 11 mesecev in 26 dni slovenske pokojninske dobe. S tem so izpolnjeni pogoji po 52. členu ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

8. Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.

9. Odprto je zgolj vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 2. alineji 53. člena ZPIZ-2, torej ali je do smrti zavarovanca bila popolnoma nezmožna za delo oziroma ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. Vprašanje, ali je tožnica bila v navedenem obdobju nezmožna za delo (I. kategorija invalidnosti), je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. Univerze v C. (v nadaljevanju: Komisija FB.).

10. Za navedeno komisijo je izvedensko mnenje podal izr. prof. dr. D. D., specialist ortoped. Po proučitvi medicinske dokumentacije v spisu in naknadno priložene medicinske dokumentacije ter poročila BIH/SI27 je bilo podano izvedensko mnenje, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za pridobitno delo. Tožnica je od 19. 7. 2021 dalje zmožna za lažja fizična dela z dvigovanjem predmetov do teže 5 kg, brez prepogostega pripogibanja, sklanjanja in dela v prisilnih držah vratne in ledvene hrbtenice. Tako stanje je bilo tudi v času izdaje izpodbijanih odločb. Vzrok nastanka invalidnosti z dne 19. 7. 2021 je zmerna degenerativna bolezen vratne in ledvene hrbtenice. Gre za okvaro medvretenčne ploščice cervikalne hrbtenice C2/C3 s stenozo in z obojestransko radikulopatijo C7, C8 ter za stanje po operaciji herniacije diskusa L5/S1, s kronično desnostransko lumboishialgijo. Pri tožnici je podana tudi mešana anksiozno depresivna prilagoditvena motnja.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenski organ je proučil razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, iz katere izhajajo tožničine zdravstvene težave, ki so podrobno povzete in obrazložene v izvedenskem mnenju. Zdravstvene težave vplivajo na tožničino delovno zmožnost, vendar pa niso izražene v taki meri, da bi pomenile popolno nezmožnost za delo. Skladno z 59. členom ZPIZ-2 namreč za popolno nezmožnost za delo, ki je pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, velja I. kategorija invalidnosti. Kot izhaja iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

12. Kot to ugotavlja izvedenski organ, se tožnica od leta 2016 dalje zdravi zaradi bolečin v križu, ki so sevale v desno nogo. 17. 11. 2017 je bila tudi operirana zaradi hernije diskusa L5/S1. Zaradi prisotnih občasnih bolečin je bila opravljena tudi kontrola MR torakalne hrbtenice in vratne hrbtenice. Ugotovljene so bile blage začetne degenerativne spremembe, kar pa ne vpliva na zmanjšanje njene delovne zmožnosti. Zdravstveno stanje se je v letu 2020 in 2021 dodatno poslabšalo. Ugotovljeno je, da gre pri tožnici za kronično radikulopatijo C7 in C8 obojestransko. Prav tako so bile opravljene kontrole pri nevropsihiatru. Ugotovljeno je bilo, da gre za stres in motnje prilagajanja ter za zmerno degenerativno bolezen. Tudi v BiH so ocenjevali tožničino delazmožnost, in sicer 17. 11. 2021. Kot izhaja iz obrazca BIH/SL z dne 17. 11. 2021, ki se nahaja v prilogah upravnega spisa, popolna nezmožnost za delo pri tožnici tudi v BiH ni bila ugotovljena. Psihiater je 8. 5. 2022 ugotavljal mešano anksiozno depresivno motnjo, za kar je svetoval antidepresiv in anksiolitik. Klinično stanje vratne, torakalne in ledvene hrbtenice ter psihološki status pa sta bila praktično nespremenjena. Svetovano je bilo zgolj izogibanje težjim fizičnim aktivnostim, dolgotrajnemu sedenju in stanju ter jemanje predpisanih antidepresivov, analgetikov in anksiolitikov. Vse navedene zdravstvene težave vplivajo na tožničino delazmožnost, vendar le v smislu stvarnih razbremenitev pri delu. Nikakor pa pri tožnici v relevantnem obdobju (v času smrti moža oziroma enem letu po njegovi smrti) ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti.

13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo izvedensko mnenje Komisije MF. Mnenju namreč ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Tudi tožnica v pritožbi ne navaja, v čem bi bilo omenjeno mnenje strokovno pomanjkljivo. Zgolj subjektivni občutki tožnice glede vpliva zdravstvenih težav na njeno delazmožnost, nikakor ne pomenijo, da je s tem tudi podana I. kategorija invalidnosti oziroma nezmožnost tožnice za pridobitno delo. Ravno zaradi razčiščevanja omenjenega vprašanja je sodišče prve stopnje postavilo izvedenski organ, ki je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče. Dejstvo preživljanja tožnice s strani pokojnega zavarovanca pa glede na že omenjene zakonske pogoje, na odločitev nima nobenega vpliva.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.