Jedro

ZPPSL določa vrsto pravnih posledic prisilne poravnave, vendar med njimi ni take, ki bi vplivala na odmerne postopke ali jih prepovedala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A. o odmeri dohodnine za leto 2002. V obrazložitvi navaja, da je odmera dohodnine pravilna in da tudi tožnik v pritožbi odmeri kot taki ne ugovarja. Odločitvi ugovarja v tistem delu, v katerem se mu nalaga v plačilo razlika med odmerjeno dohodnino in obračunano akontacijo. V tem pogledu pa tožena stranka ugotavlja, da je odločitev tudi v tem delu skladna z zakonom, konkretno s 107. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP), po katerem morajo biti davki, odmerjeni z odločbo, plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker zakon za odmero dohodnine izjeme ne določa, mora biti tudi dohodnina, naložena s to odločbo, plačana v 30 dneh od vročitve odločbe. V zvezi s sklicevanjem tožnika na postopek prisilne poravnave pa tožena stranka navaja, da ima po določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 do 52/99 - v nadaljevanju: ZPPSL) potrjena prisilna poravnava učinek nasproti vsem upnikom, katerih terjatve so nastale do začetka postopka prisilne poravnave (43. člen). ZPPSL določa vrsto pravnih posledic prisilne poravnave, vendar pa med njimi ni take, ki bi vplivala ali prepovedovala odmerne postopke. Sicer pa za to niti ni potrebe, saj odmerni postopek sam po sebi na poravnavo obveznosti še nima neposrednega vpliva. Z izdajo odločba še ni izvršena. Vprašanje poravnave terjatev, ki izhajajo iz odmernih postopkov, pa je predmet izvršilnega in ne odmernega postopka. Tožnik bo torej morebitne ugovore glede prisilne poravnave lahko uveljavljal šele, ko bo uveden postopek prisilne izterjave. Sicer pa tožena stranka meni, da v konkretnem primeru prisilna poravnava, na katero se sklicuje tožnik, ne more vplivati na nastalo terjatev. Potrjena prisilna poravnava ima namreč vpliv le na terjatve, ki so nastale pred začetkom prisilne poravnave. Obveznost tožnika, da plača dohodnino, pa je nastala z izdajo odločbe, čeprav se je z njo odmerjala dohodnina za preteklo obdobje. Šele z izdajo odločbe je bil namreč narejen poračun med plačanimi akontacijami in odmerjenim zneskom dohodnine ter se tako ugotovilo doplačilo. Pred izdajo odločbe davčni organ kot upnik niti ni mogel sodelovati v postopku prisilne poravnave, saj ni imel izvršilnega naslova za svojo terjatev. Prisilna poravnava bi torej po mnenju tožene stranke imela pravni učinek na terjatve davčnega organa samo, če bi bil njen začetek postavljen v obdobje po izdaji odmerne odločbe.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zato predlaga, da sodišče odpravi oba upravna akta in samo meritorno odloči v zadevi. Trdi, da je izpodbijana odločba nepravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Izrek odločbe prve stopnje je v delu, s katerim se tožniku nalaga v plačilo 3 154 089,00 SIT, dajatvene narave. Zaradi učinkov začete prisilne poravnave nad tožnikom z dne 19. 1. 2004 opr. št. ... takšna odločba ni izvršljiva, saj določba 36. člena ZZPPSL takšno izvršbo prepoveduje. Tožena stranka je prvostopno odločitev z izpodbijano odločbo potrdila. S tem je postala prvostopna odločba dokončna in tudi izvršljiva. Pri tem pa tožena stranka ni upoštevala, da je bil pred njeno odločitvijo izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom kot samostojnim podjetnikom, katerega prihodki iz dejavnosti se upoštevajo pri izdaji dohodninske odločbe. Sklep je sodišče izdalo dne 19. 1. 2005 pod opr. št. .... Zato bi morala tožena stranka ta sklep upoštevati in svojo odločbo izdati tako oziroma v takšnem besedilu, da bi v izreku ugotovila obstoj terjatve, nato pa tožniku naložila plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Zaradi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave je namreč terjatev v deležu, ki presega delež poplačila po potrjeni prisilni poravnavi, prenehala.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Predvsem tožnik nima prav, ko trdi, da je postala odločba o odmeri dohodnine izvršljiva šele z odločitvijo tožene stranke. Izvršljiva je namreč v davčnem postopku že prvostopna odločitev (20. člen ZDavP). Odmerna odločba pa je bila v konkretnem primeru nesporno izdana in s tem izvršilni naslov za doplačilo dohodnine pridobljen še pred potrditvijo prisilne poravnave. To pa pomeni, da za upoštevanje potrjene prisilne poravnave s strani tožene stranke ni bilo nobene podlage, ne po določbah ZDavP oziroma ZUP in tudi ne po določbah ZPPSL kot specialnega predpisa. V pritožbenem postopku se namreč preizkuša pravilnost prvostopne odločitve po pravnem in dejanskem stanju, ki je veljalo v času odločanja na prvi stopnji, to pa je bilo v konkretnem primeru še v času, ko je bil postopek prisilne poravnave v teku in še pred njeno potrditvijo. In ker je bila odmera izvršena še pred potrditvijo, tudi ni podlage za odločanje po tretjem odstavku 64. člena ZPPSL, po katerem se v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave, ugotavlja obstoj sporne terjatve in naloži dolžniku plačilo v skladu s pogoji prisilne poravnave samo, če zanje upnik še ni pridobil izvršilnega naslova. Tožnik zato ne more uspešno uveljavljati, da bi morala tožena stranka sklep o potrditvi prisilne poravnave upoštevati pri svojem odločanju - kolikor sploh gre za terjatev, na katero se prisilna poravnava nanaša. Iz spisov namreč kot nesporno sledi tudi, da je bila odločba prve stopnje izdana po začetku prisilne poravnave. Potrjena prisilna poravnava pa ima po določbah ZPPSL vpliv samo na tiste terjatve, ki so nastale pred začetkom prisilne poravnave. V konkretnem primeru gre za davek (dohodnino), ki se po ZDavP odmeri z odločbo. Pravni temelj nastanka terjatve je torej odmerna odločba. Z izdajo odločbe šele nastane terjatev oziroma pravica države zahtevati izpolnitev. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru terjatev nastala po začetku prisilne poravnave in da se torej potrjena prisilna poravnava nanjo ne nanaša. Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovori glede vsebine prvostopne odločbe. Kot pravilno poudari že tožena stranka, ne ZDavP ne ZPPSL nimata določb, ki bi vplivale na odmerne postopke, zato pritožbene ugovore glede dajatvenega dela odmerne odločbe utemeljeno zavrne. Odmeri dohodnine kot taki pa tožnik že v pritožbi ni ugovarjal. Sodišče samo pa nepravilnosti v tej zvezi tudi ni našlo.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.