Jedro

Drži, da nobeden od pritegnjenih izvedencev z vidika medicinske stroke ni mogel potrditi, da bi se v primeru hitrejšega carskega reza rodila zdrava deklica, vendar pa je zmotno pritožbeno prepričanje, da navedeno izključuje konkluzijo o obstoju pravno relevantne vzročnosti.

V pravni teoriji je sicer zastopano večinsko stališče, da morajo biti trditve o pravno odločilnih dejstvih dokazane tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost (prepričanje o obstoju pravno pomembnih dejstev). Kadar pa je zaradi narave oziroma specifičnosti pravno relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, pa ima to v sodni praksi za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I., II., III. in V. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki zavezalo, da v roku 15 dni nerazdelno plačata prvi tožnici (v nadaljevanju tožnica) 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011 do plačila (I. točka izreka), drugemu tožniku (v nadaljevanju tožnik) pa 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011 do plačila (II. točka izreka). V istem roku morata toženki tožnikoma nerazdelno plačati še 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011 do plačila (III. točka izreka) ter jima na račun njunega pooblaščenca povrniti pravdne stroške v višini 24.722,27 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Obrestni del tožbenega zahtevka za čas od 12. 1. 2011 do 21. 4. 2011 je kot neutemeljen zavrnilo (IV. točka izreka), prvostopenjska odločitev v tem obsegu pa je že postala pravnomočna.

2. Zoper zgornjo odločitev v obsodilnem delu se pravočasno pritožujeta toženki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Prva toženka, ki pritožbo vlaga po pooblaščencu, smatra, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo napačne zaključke in zmotno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju pritožbe je dokazni postopek, predvsem v tem okviru pridobljena izvedenska mnenja medicinske stroke, pokazal, da so bili vsi pri porodu opravljeni postopki izvedeni v skladu s pravili stroke in je do smrti otroka prišlo zaradi nepravilno razvitega srca novorojenke. Kot neskladne z izvedenskimi mnenji izpostavlja prvostopenjske ugotovitve, da vzroka pomanjkanja kisika pri otroku ni moč ugotoviti, da je porod potekal predolgo in obstaja velika verjetnost, da bi otrok, pri kateremu naj bi za krajši čas prišlo do hipoksemije, ob hitrejši odločitvi za carski rez preživel. Po mnenju izvedencev so razlog za hitrejši razvoj hipoksemije pri plodu ob pojavu popadkov in za nenadno smrt ploda povečane vrednosti hemoglobina ter hematokrita v krvi matere v celotnem teku nosečnosti. Izvedenka dr. P.-S. je zaslišana namreč pojasnila, da je prišlo zaradi zmanjšanega pretoka krvi skozi posteljico posledično do zmanjšane oskrbe ploda s kisikom. Do navedenega naj bi prišlo zaradi povečane viskoznosti krvi matere, saj ta lahko pripelje do hitrejšega poslabšanja plodovega stanja. Vzroka pomanjkanja kisika pri plodu sicer ni mogoče ugotavljati z gotovostjo, kot to sicer pojasnjuje tudi sodišče, vendar pa je izvedenka po navedbah pritožbe z večjo verjetnostjo sklepala, da je do te situacije v obravnavanem primeru prišlo zaradi večje viskoznosti materine krvi. Pri tem naj bi izvedenka še pojasnila, da do zmanjšanja pretoka krvi skozi žile pride pri krčenju maternice in ne zaradi popadkov, kakor to v sodbi trdi prvostopenjsko sodišče. Po prepričanju prve toženke je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija) po pregledu vseh CTG in UZ zapisov končno ugotovila, da je bil potek vseh pregledov matere in ploda smiseln in v skladu z medicinsko doktrino, zato ne gre za protipravno ravnanje delavcev prve toženke. Po prvem dne 13. 3. 2009 opravljenem CTG-ju pri tožnici, ko je bil sum, da je patološki, so takoj opravili UZ preiskavo, pri kateri je bil srčni utrip ploda najprej normalen, ob koncu pa bradikarden. Pretoka krvi skozi popkovnično arterijo pa zdravnica ni mogla izmeriti, ker ni našla popkovnice. Tožnica je bila nato takoj sprejeta v porodno sobo, kjer so ponovno pričeli s snemanjem CTG zapisa. Prvi CTG je pokazal normalni utrip ploda, kasneje pa se je pokazal sum, da je CTG zapis patološki. Ob 11.00 uri so nato ultrazvočno znova preverili utripe, ker so bili ti bradikardni, so tožnico takoj pripravili na carski rez in tega takoj izvedli. Po rojstvu deklice so nemudoma začeli s potrebnim intenzivnim oživljanjem, ki pa je bilo neuspešno. Izvedenci ugotavljajo, da je bil tak potek poroda lege artis in ni prišlo do nobene napake. Porod je res trajal dalj časa, vendar je bilo potrebno večkrat izmeriti CTG in opraviti UZ preiskavo, v porodni sobi pa je bilo zaradi preverjanja plodovih utripov potrebno znova opraviti CTG in UZ, vse te preiskave pa trajajo nekaj časa. Po navedbah izvedencev je za vodenje poroda in opravo carskega reza potrebno imeti ustrezno medicinsko indikacijo, dokler zdravniki s preiskavami niso ugotovili, da je stanje ploda lahko ogroženo, pa niso imeli indikacije za carski rez. Ko je bilo ugotovljeno, da je stanje ploda ogroženo, pa je bil carski rez zelo hitro opravljen. Sodišče prve stopnje zato zmotno in v nasprotju s stališči izvedencev ugotavlja, da je porod trajal predolgo in je deklica prav zaradi tega po porodu umrla. Nobeden od izvedencev namreč ni potrdil, da bi otrok preživel, v kolikor bi bil porod opravljen prej. Neutemeljene so tudi prvostopenjske ugotovitve, da specializantka dr. A. G. ni bila strokovno usposobljena za opravljanje UZ preiskave. Dejstvo, da popkovnice ni našla, namreč še ne pomeni, da bi jo našel drugi izkušeni zdravnik. Da je bila zgoraj imenovana za opravljanje preiskave z ultrazvokom usposobljena, izhaja tudi iz izpovedbe priče dr. Z. Š., ki je bil njen mentor. To po prepričanju pritožbe potrjuje tudi mnenje Komisije. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je bila dr. A. G. pri ultrazvočni preiskavi zelo skrbna, večkrat je pregledala cel trebuh in preverjala utrip otrokovega srca. Ker se ji je ta zdel bradikarden, je tožnico takoj poslala v porodno sobo, tako da je ravnala hitro in pravilno ocenila stanje ploda. Tudi izvedenec dr. P. H. sklano z zaključki Komisije kot neposredni vzrok smrti otroka ugotavlja kolaps krvnega obtoka s posledičnim pomanjkanjem kisika v vitalnih organih. O tem je sklepal na temelju obdukcijskega zapisnika ter kliničnega poteka poroda dne 13. 3. 2009. Glede na terminalno frekvenco otrokovega srca (frekvenca tik pred nastopom smrti), je lahko realno domneval, da se je kolaps krvnega obtoka začel dne 13. 3. 2009 in je bil z akutnim carskim rezom prestrežen. S tem je po prepričanju pritožbe potrjeno mnenje Komisije, da je prišlo do pomanjkanja kisika pri otroku tekom same nosečnosti in ne obstaja vzročna zveza med vodenjem poroda pri prvi toženki ter smrtjo otroka. Prva toženka pa tudi ne soglaša z ugotovitvijo, da je imel otrok normalno srce. Izvid obdukcije, ki jo je opravil dr. B., je namreč pokazal, da je bilo srce hudo prizadeto. Vsi izvedenci pa ugotavljajo, da otrok s takšnim srcem ni mogel preživeti. Obdukciji je prisostvoval tudi dr. V. B., ki se mu srce dojenčice ni zdelo običajno in je soglašal, da je v celoti deformirano. Tudi izvedenka dr. A. S., ki je sodelovala pri izdelavi mnenja dr. P. H., je po pregledu obdukcijskega zapisnika ugotovila, da dejansko gre za enoprekatno desno srce s hipodisplastično trikuspidalno zaklopko, s čemer je potrdila obdukcijski izvid. Takšen obdukciji izvid pa po stališču dr. P. H. zelo dobro pojasnjuje smrt dojenčice. Po vsem navedenem prvostopenjskim zaključkom o strokovni napaki delavcev prve toženke ni mogoče slediti. Po stališču prve toženke pa tudi pojasnilna dolžnost ni bila kršena oziroma v kolikor bi bila, to ni v vzročni zvezi s smrtjo novorojenke. Ob tem, ko izpostavlja skopost navedb tožnikov o kršitvi pojasnilne dolžnosti, pa dodaja, da se carski rez ne opravi na zahtevo nosečnice, ampak morajo obstajati ustrezne indikacije. Ko so delavci prve toženke pri tožnici takšne indikacije ugotovili, pa je bil carski rez opravljen brez zamude. V takšni situaciji pa zaradi potrebe po hitrem ukrepanju ni mogoče dolgo in široko pojasnjevanje. Ob tem, ko prva toženka višine odškodnine ne graja, sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje, tožnika pa solidarno zaveže, da prvi toženki poravnata njene pravdne stroške.

4. Tudi druga toženka vztraja, da so bili vsi postopki pri prvi toženki izvedeni v skladu s pravili stroke in je do smrti otroka prišlo zaradi nepravilno razvitega srca novorojenke. Da bi otrok umrl zaradi strokovne napake, to je prepozno opravljenega carskega reza, pa v predmetni postopek pritegnjeni izvedenci po prepričanju pritožbe niso potrdili. Izvedenci Komisije so preglede, diagnostične postopke ter ukrepanja dne 13. 3. 2009 ocenili kot običajne in skladne z medicinsko doktrino. Komisija je sicer menila, da je bil čas trajanja pregledov in ukrepanj nekoliko daljši, ob smiselnem povzetku izvedenskega mnenja pa to nikakor ni v vzročni zvezi s smrtjo dojenčice. Tudi izvedenec dr. P. H. je potrdil, da je bil potek dogodkov dne 13. 3. 2009 z medicinskega vidika lege artis. Pojasnil je, da je bil prvi CTG nejasen in je vzbudil sum, zato so utemeljeno opravili še UZ, preden je bilo mogoče indicirati carski rez. Tudi v kolikor bi bil carski rez opravljen nekoliko prej, to po njegovem stališču ne bi spremenilo žalostnega konca. Kot neutemeljen označuje očitek sodišča, da je prvi UZ pregled pri tožnici opravljala specializantka dr. G., ki za izvajanje te preiskave ni bila dovolj vešča. Sodišče samo je ugotovilo, da specializantka popkovnice ni našla, zato preiskave ni bilo mogoče izvesti, tako da stanje ploda kot takšno tudi nobeden drug zdravnik ne bi mogel oceniti drugače. Da je bila dr. G. za UZ preiskavo ustrezno usposobljena, ni potrdil le dr. Š., temveč tudi izvedenka Komisije dr. Tanja P.-S. Pojasnila je, da UZ preiskave lahko izvajajo tudi specializanti, če so za to usposobljeni oziroma njihov mentor presodi, da so za to usposobljeni, kakor je v obravnavanem primeru to presodil tudi dr. Šubinski kot vodja ginekologije pri prvi toženki. Dr. G. je ravnala hitro, pravilno ocenila stanje ploda in tožnico nato takoj poslala v porodno sobo. Napačna in neutemeljena je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da so preiskave trajale predolgo. Prav tako je napačen in v nasprotju z mnenjem izvedencev zaključek, da je faza v porodni sobi trajala predolgo, ker je prvi CTG v porodni sobi trajal 27 minut in ni prikazoval otrokovih utripov, česar pa niso ugotovili, tako da so otrokove utripe pričeli beležiti kasneje, s čemer je bila odločitev za nujni carski rez zamaknjena. Izvedenka dr. P.-S. je zaslišana poudarila, da je tožnica kritičnega dne prišla na pregled in se pri njej spontani porod sploh še ni začel. Vse kar se je dogajalo, je zato potrebno pripisati stanju ploda. Pojasnila je, da mora imeti porodničar zanesljive podatke, da se odloči za carski rez. Prvi CTG zapis je ponudil sum na patološko stanje, ki so ga morali potrditi z UZ preiskavo. Ker pri tej popkovnice niso našli, da bi izmerili pretoke, sum še vedno ni bil dokončno potrjen, zato so ponovili CTG preiskavo. Prvi CTG zapis je bil normalen, še en CTG pa je bil patološki. Zaradi navedenega je v porodništvu nemogoče povedati v kolikem času bi bilo potrebno izvesti določen poseg, glede na tehnične težave pa je trajalo dlje kot bi bilo treba, da so sprejeli odločitev za poseg. Vseeno pa je izvedenka povedala, da so bili vsi postopki za ocenitev stanja ploda v skladu s pravili stroke, takšna ocena pa je podlaga za odločitev. Komisija je v svojem mnenju večkrat poudarila, da je bili CTG zapis ves čas tehnično slab in zavajajoč, zato prvostopenjski zaključki nimajo podlage v strokovnih ugotovitvah. Strokovno osebje prve toženke je ravnalo s profesionalno skrbnostjo, saj je ukrepalo pravilno in stanje dojenčice ugotavljajo s preiskavami, ki so bile nujne in smiselne. CTG, ki je bil zavajajoč, ni beležil otrokovih utripov, temveč materine, zato je lahko strokovno osebje šele po ponovnem UZ ugotovilo bradikardne utripe otrokovega srca. V danem primeru je tako šlo za splet nesrečnih okoliščin in ne za strokovno napako. Navedeno po stališču pritožbe izhaja tako iz mnenja Komisije, tudi vsi izvedenci pa so zaslišani potrdili, da so bili vsi postopki pravočasni in je bilo ravnanje strokovno in pravilno. Sodišče prve stopnje je tako bistveno kršilo določbe postopka, saj je samostojno odločilo o dejstvih, za katera so potrebna strokovna znanja, s katerimi pa sodišče ne razpolaga. Prvostopenjska odločitev tako popolnoma nasprotuje ugotovitvam izvedencev, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov izvedenih v tem postopku in jih vseh tudi ni skrbno pretehtalo. Dejstvo je, da so vsi izvedenci kot vzrok zapletov ugotovili stanje ploda, navedeno pa pomeni, da ni vzročne zveze med protipravnostjo kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje ter smrtjo dojenčice. Nihče od izvedencev namreč ni mogel z veliko verjetnosti reči, da bi se rodila zdrava deklica. O tem izpodbijana sodba tudi nima razlogov. tudi druga toženka vztraja pri tem, da je do smrti dojenčice privedla huda deformacija srca (enotna votlina desnega srca). Izvedenci so soglasno ugotovili, da je bilo stanje ploda tisto, ki je povzročilo zaplete pred datumom poroda, o vzroku smrti pa lahko v takšnem primeru le ugibamo. Komisija je že v prvotnem mnenju zapisala, da je nosečnost pri tožnici potekala brez zapletov, v vseh izvidih hemograma v nosečnosti pa izstopata dokaj veliki vrednosti hemoglobina in hematokrita, kar lahko kaže na motnjo v adaptaciji na nosečnost in povečano viskoznost krvi. Po mnenju komisije pa bi to lahko bil razlog za hitrejši razvoj hipoksemije pri plodu ob pojavu popadkov ali za nenadno smrt ploda. Izvedenka dr. P.-S. je pojasnila, da višje vrednosti hemoglobina porodničarju ne narekujejo, da mora ravnati drugače, zaradi povišanih vrednosti hemoglobina pa je krčenje maternice v kritičnem času lahko vplivalo na oskrbo ploda s kisikom. Pritožba kot napačen in nasproten z izvedenskim mnenjem izpostavlja prvostopenjski zaključek, da tožnica ni imela dolgotrajnih ter močnih popadkov. Tožnica popadkov res ni imela, saj se porod še sploh ni začel, je pa imela močno krčenje maternice, kar izhaja iz porodnega zapisnika ter izpovedbe izvedenke dr. P.-S.. Tudi izvedenec dr. H. je pojasnil, da je pri dojenčici prišlo do kolapsa krvnega obtoka, najverjetnejši vzrok smrti pa je po njegovem mnenju prirojena srčna napaka. Svoje mnenje je oprl na ugotovitve obducenta. Sodišče prve stopnje se z ugotovitvami izvedencev ni strinjalo in je v nasprotju s temi zaključilo, da so preiskave z dne 10. 12. 2008 prikazovale strukturno normalno plodovo srce. Pojasnilo je, da se diagnoza z ultrazvokom srca pri zarodku potrdi v več kot 95% in je možnost napake praktično nična. Ehokardiogaram dr. V. naj bi bil po prepričanju prvostopenjskega sodišča pravilen, pri čemer je dodalo še, da je tudi Zdravniška zbornica Slovenije ugotovila, da je obdukcijski izvid neskladen z UZ srca in je nepravilen. S takšnimi ugotovitvami pa se druga toženka ne strinja, saj so nekritične in posledica pomanjkljive dokazne ocene mnenja izvedenca dr. H. ter njegove izpovedbe. Potrdil je namreč trditev toženke, da je vzrok pomanjkanja kisika pri otroku srčna napaka, ki jo je ugotovil na podlagi indicov. Izpostavil pa je tudi, da obstoječa fotodokumentacija ustreza pisnemu delu obdukcijskega zapisnika. Diskrepance med UZ izvidom dr. V. in obdukcijskim zapisnikom ni mogel pojasniti, nasprotno pa je dejal, da obdukcijski izvid zelo dobro pojasnjuje smrt dojenčice in razvoj dogodkov pred tem. Druga toženka izraža še pomislek o možni zamenjavi posnetkov pri dojenčici opravljene ehokardiografije. Na navedeno je opozoril tako dr. H. kot dr. B. U., ki je sodelovala pri izdelavi njegovega izvedenskega mnenja. Pred posnetkom specialistične UZ preiskave pri tožnici je na posnetku namreč vidno, da predhodni posnetek, ki se vodi pod imenom M. L., izkazuje takšne težave na srcu, kot jih je patolog ugotovili pri dojenčici tožnikov. Navedeno po prepričanju pritožbe daje sklepati, da je dojenčica imela prirojeno srčno napako, zvezi s čemer je bila predlagana dopolnitev izvedenskega mnenja dr. H. v smislu ponovnega pregleda original VHS kasete in možnosti zamenjave ehokardiogramov, tega dokaznega predloga pa sodišče ni izvedlo. O zgoraj navedenih ugotovitvah izvedenca izpodbijana sodba sploh nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Druga toženka pa se pritožuje tudi glede solidarne odgovornosti obeh toženk zaradi pojasnilne dolžnosti. Meni namreč, da v skladu z določili zavarovalne pogodbe in klavzule KL-ozd 04-12 odgovornosti za kršitev pojasnilne dolžnosti ne krije. Tudi sicer pa meni, da je ugotavljanje neizpolnjevanja pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru irelevantno, saj alternativnega zdravljenja ni bilo na voljo. Ob tem, ko z izpodbijano sodbo odmerjene odškodnine po višini druga toženka ne graja, pa opozarja še, da so s pridobitvijo izvedenskega mnenja iz tujine nastali izredno visoki pravdni stroški (21.767,28 EUR). Ker je bilo izvedensko mnenje predlagano in pridobljeno izključno na zahtevo tožnikov zaradi nezaupanja v strokovnost slovenskih izvedencev, ti stroški po prepričanju druge toženke za pravdo niso bili potrebni oziroma sta jih tožnika povzročila po svoji krivdi. Po skrbni presoji vseh okoliščin bi sodišče te stroške tako moralo naložiti v plačilo zgolj njima. Po vsem obrazloženem druga toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

5. Tožnika na pritožbi toženk nista odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi druga toženka, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Podana ni niti kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z grajo prvostopenjske dokazane presoje zatrjujeta obe pritožnici. Sodišče prve stopnje je metodološke napotke za dokazno vrednotenje iz 8. člena ZPP ustrezno realiziralo in pravilno razjasnilo vse za odločitev ključne okoliščine primera. Strokovno izražena stališča je pravilno razumelo in jih v svojo argumentacijo korektno povzelo. Ne drži, da bi z vidika medicinske stroke sicer laično sodišče pri tem prekoračilo svoje kompetence. Prvostopenjski zaključek o storjeni strokovni napaki prve toženke ima oporo v pridobljenih strokovnih ekspertizah medicinske stroke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo ter razlagalo kot kompleksno celoto in v povezavi tudi z drugimi v predmetnem postopku izvedenimi dokazi. Ob tako pravilno razjasnjenem pravno relevantnem dejanskem stanju pa je utemeljeno sprejelo zaključek o tem, da je bil kritičnega dne carski rez pri tožnici opravljen prepozno in je pravno relevantna vzročnost s smrtjo dojenčice tožnikov podana. Navedena konkluzija že dosega raven pravnega sklepanja, za katerega pa je v nasprotju s prepričanjem druge toženke v pravdnem postopku kompetentno razpravljajoče sodišče, ki mora glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava meritorno odločiti o postavljenem zahtevku. To je pravilno, vključno z odločitvijo o tožbenem zahtevku po višini, storilo tudi sodišče prve stopnje, argumentacijo katerega naslovno sodišče v celoti povzema, na pritožbena izvajanja toženk pa odgovarja kot je razvidno v nadaljevanju.

8. Tožnika kot starša pokojne A. Č. S. v predmetnem postopku uveljavljata plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega skladno s prvim odstavkom 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter povrnitev običajnih pogrebnih stroškov. Zatrjujeta, da je njuna dojenčica dne 13. 3. 2009 neposredno po porodu umrla zaradi strokovne napake prve toženke, ki je carski rez pri tožnici izvedla prepozno, uveljavljata pa tudi kršitev pojasnilne dolžnosti. Toženki sta nasprotno zatrjevali, da so bili vsi diagnostični postopki in ukrepi pri prvi toženki izvedeni skladno s pravili stroke, do smrti otroka pa je prišlo zaradi nepravilno razvitega srca novorojenke.

9. Sodišče prve stopnje je obstoj zatrjevane hude deformacije srca novorojenke kot vzroka smrti, ki je kljub strokovno korektnem postopanju ne bi bilo moč odvrniti, pravilno zavrnilo. Z ozirom na postavljene trditve je bilo glede na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) dokazno breme za obstoj srčne napake pri dojenčici tožnikov na strani toženk. Sodišče prve stopnje pa je ob dokaznem uspehu tožnikov, ki sta pri njuni dojenčici zatrjevala strukturno normalno srce, po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da toženki dokaznega bremena glede zgornjega dejstva nista zmogli. Ta svoj zaključek je med drugim oprlo tudi na dne 10. 12. 2008 opravljen usmerjen ultrazvočni pregled plodovega srca,1 ki ga je na Pediatrični kliniki v Ljubljani opravil dr. S. V. (fetalni ehokardiogram - izvid v prilogi A13 ter originalni posnetek UZ preiskave na VHS kaseti v prilogi C7). Tega so z vidika stroke obravnavali tudi vsi v predmetni postopek pritegnjeni izvedenci medicinske stroke. Toženki svoja zatrjevanja o obstoju srčne napake pri dojenčici opirata na zaključke obdukcijskega zapisnika (priloga B21), v katerem je patolog dr. B. ugotovil deformacijo srca dojenčice. Po mnenju v postopek pritegnjenih izvedencev se zaključki obdukcijskega izvida nedvomno razhajajo z rezultati specialistične UZ preiskave z dne 10. 12. 2008, saj je ta pokazala strukturno normalno plodovo srce. Druga toženka (iz razloga, ker se na VHS kaseti pred posnetkom UZ preiskave opravljene pri tožnici nahaja nekaj sekundni posnetek, ki se vodi na ime M. L. in prikazuje obstoj srčne napake kot je z obdukcijskim zapisnikom ugotovljena pri dojenčici) vztraja pri pomisleku o možni zamenjavi posnetkov pri dojenčici opravljene ehokardiografije. Ker prvostopenjski zaključek o neobstoju srčne napake temelji predvsem na tej, pa naslovno sodišče najprej pojasnjuje, da je v pritožbi nakazana možnost zamenjave posnetkov UZ preiskave plodovega srca z dne 10. 12. 2008 povsem izključena. Iz dopisa Pediatrične klinike Ljubljana z dne 25. 5. 2017 (list. št. 318) namreč izhaja, da so z razlogom, da bi prikazali UZ preiskavo z dne 10. 12. 2008 pri tožnici v celoti, pri presnemavanju originalne VHS kasete na zgoščenko, ki so jo že septembra 2012 poslali sodišču, posneli nekaj sekund predhodne ehokardiografske preiskave, opravljene pri otroku M. L., po preiskavi za tožnico pa še nekaj sekund preiskave pri bolnici, ki je sledila tožnici (S. L.). Nedvoumno pa je pojasnjeno tudi, da je možnost zamenjave ehokardiografskih posnetkov povsem izključena, saj je iz teh jasno razvidno, da je bila preiskava pri M. L. opravljena preko prsne stene, torej pri živo rojenemu otroku, in jo je opravil dr. B. K., preiskava dr. V. pri plodu tožnice pa je bila opravljena preko trebušne stene. Prav enako je zaslišan kot priča potrdil tudi dr. S. V.. Tožnikov se je zaradi zapletov v predhodnih nosečnostih tožnice tudi spominjal, prav tako pa njunega olajšanja, ko jima je povedal, da je izvid normalen. Pojasnil je še, da takoj po izvedbi preiskave povedo, ali je izvid normalen, pisni izvid pa pacienti prejmejo po pošti. Glede na vse navedeno po prepričanju sodišča druge stopnje gotovo ni prišlo do zamenjave ehokardiografskih posnetkov.

10. Zgoraj izpostavljene dileme izpodbijana sodba sicer posebej ne obravnava, vendar navedeno na pravilnost sprejete odločitve oziroma možnost njenega preizkusa v ničemer ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev pravilno oprlo na izvid preiskave opravljene pri tožnici. Obrazloženo pa je zavrnilo tudi dokazni predlog druge toženke po dopolnitvi izvedenskega mnenja dr. H. z namenom, da se izvedenec po pregledu originalne VHS kasete z UZ posnetkom z dne 10. 12. 2008 izjasni, ali je lahko prišlo do zamenjave ehokardiogramov. Pravilno je ocenilo, da se je o različnih ugotovitvah, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, dolžno opredeliti sodišče na osnovi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Z ozriom, da je bil izvedenec dr. H. v postopku na prvi stopnji z namenom dopolnitve svojega pisnega mnenja že zaslišan in je izpovedal, da si razhajanj med obdukcijskim izvidom in UZ izvidom z dne 10. 12. 2008 ne more pojasniti in tako sodišču prepušča sklepanje, kateremu izvidu bo sledilo, je sodišče prve stopnje predlog druge toženke po dodatni dopolnitvi njegovega izvedenskega dela pravilno zavrnilo. Na osnovi drugih v postopku izvedenih dokazov je namreč imelo zanesljivo oporo za sklep, da je imela dojenčica tožnikov normalno razvito in zdravo srce brez strukturnih nepravilnosti, obdukcijski izvid na drugi strani pa je nepravilen.

11. Iz obdukcijskega izvida patologa prve toženke dr. B. izhaja, da naj bi imela dojenčica tožnikov hudo deformacijo srca (enotna votlina desnega srca), vendar temu izvidu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Obravnavana nosečnost je bila tožničina četrta nosečnost in sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila tožnica zaradi zapletov v predhodnih nosečnostih (spontani splav v 9. tednu nosečnosti, prekinitev nosečnosti v 22. tednu zaradi ugotovljene trisomije 18 pri plodu, 1. 3. 2008 rojstvo otroka s prirojeno srčno napako) skrbneje nadzorovana. Opravila je več preiskav (15. 9. 2008 merjenje CRL in nuhalne svetline, 6. 10. 2008 amniocinteza ter UZ meritve ploda, 24. 11. 2008 biometrija z morfološko preiskavo, 10. 12. 2008 usmerjen UZ pregled na UKC Ljubljana, 19. 12. 2008 4D UZ pregled pri dr. L. na Ptuju, 18. 2. 2009 biometrija ploda), ki pa so vse potrdile normalno razvitost ploda glede na gestacijsko starost brez strukturnih nepravilnosti ter normalno razvito plodovo srce. Komisija v svojem izvedenskem mnenju ter njegovi dopolnitvi tako zaključuje, da je bila deklica tožnikov glede na opravljene preiskave v nosečnosti organsko zdrava, nosečnost pa je potekala brez zapletov. Po pogledu posnetka usmerjene UZ preiskave plodovega srca z dne 10. 12. 2008 je potrdila, da je bilo srce ploda normalno razvito, trikuspidalna zaklopka pa jasno vidna in funkcionalna. V povezavi z normalno morfološko preiskavo v 23. tednu nosečnosti je Komisija zato sklepala, da je bil plod najverjetneje strukturno in funkcionalno normalno razvit. Ob dejstvu, da se ob rojstvu otroka kar v 95% potrdi diagnoza postavljena z ultrazvočno preiskavo, ter glede na to, da tri UZ preiskave pri tožnici niso potrdile v obdukcijskem izvidu navedene srčne napake, pa je Komisija zaključila, da je možnost napake pri UZ oceni praktično nična. Tudi dr. V. je v svojem zaslišanju potrdil, da je bilo plodovo srce glede na UZ posnetek strukturno in funkcijsko normalno razvito, pojasnil pa je tudi, da se razvoj srčnih zaklopk zaključi že v 6 ali 7 tednu nosečnosti, zato kasneje v teku nosečnosti do okvare kot izhaja iz obdukcijskega zapisnika ne more priti. Kot bistveno pa naslovno sodišče izpostavlja tudi njegovo stališče, da plod z okvaro opisano v obdukcijskem zapisniku do konca nosečnosti ne bi mogel preživeti, kar ob logičnem sklepanju zgolj utrjuje prvostopenjski zaključek o strukturno in funkcionalno normalnem plodovem srcu.

12. Zgornji zaključek tudi ne nasprotuje stališčem dr. H. v njegovem izvedenskem mnenju kot to skušata prikazati pritožbi. Dr. H. je enako kot že Komisija ugotovil razhajanje med obdukcijskim izvidom ter usmerjeno UZ preiskavo z dne 10. 12. 2008, pri čemer je slednjo označil kot zelo kompetentno in ehokardiogram dr. V. ocenil celo kot dovršen ultrazvočni pregled na mednarodni ravni. Tudi priznana prenatalna diagnostičarka ter strokovnjakinja za kardiološka vprašanja pri Univerzitetni kliniki za ginekologijo Univerze za medicino na Dunaju dr. B. U., ki jo je za analizo razpoložljivih ultrazvočnih pregledov k sodelovanju pritegnil dr. H., je ugotovila, da pri UZ preiskavi z dne 10. 2. 2008 gre za jasno razpoznavno, obsežno in dobro vidno normalno fetalno ehokardiografijo v danem trenutku kardialno zdravega in normalno razvitega ploda (list. št. 270). Kot že zgoraj izpostavljeno izvedenec dr. H. razhajanj med zaključki patologa ter rezultati UZ pregleda z vidika medicinske stroke ni mogel pojasniti in je presojo o tem, kateremu izvidu kot verodostojnemu slediti, prepustil sodišču v okviru pravnega sklepanja. Izvedensko mnenje je sicer podal ob izhodišču, da se je dojenčica tožnikov rodila s prirojeno hudo srčno napako in tudi pojasnil, da se je tako odločil, ker obdukcijski izvid zelo dobro pojasnjuje smrt dojenčice in razvoj dogodkov pred tem. Zgolj na tej osnovi pa ob že zgoraj obrazloženem ni mogoče zaključiti, da je obdukcijski izvid pravilen. Sam dr. H. je zaslišan v okviru dopolnitve svojega mnenja pojasnil, da je zmotni obdukcijski izvid lahko posledica pomanjkljive strokovne usposobljenosti patologa, lahko pa mu botruje tudi pomanjkanje izkušenj z obravnavo takšnih srčnih deformacij, saj so te zelo redke, verjetnost, da se je patolog z njimi v majhni bolnišnici kot je obravnavana že srečal, pa je majhna. Ne gre spregledati, da je že v svojem pisnem mnenju navajal, da je obdukcijski izvid neprecizen in ni sestavljen v skladu z običajnimi kriteriji. Prav tako pa njegove osrednje trditve, da gre za enoprekatno srce s hipodisplastično trikuspidalno zaklopko, ni mogoče prepričljivo podkrepiti s fotodokumentacijo, ker ustrezni srčni rezi niso bili izvedeni v skladu s pravili. Zaslišan v okviru dopolnitve svoje ekspertize pa je dodal še, da je obdukcijski izvid sicer logičen v zapisu, ni pa dobro fotodokumentiran in glede nivoja ali ravni izvajanja ne dosega ravni ultrazvočnega izvida z dne 10. 12. 2008. Prav tako ne drži, kakor v pritožbi zatrjuje prva toženka, da je dr. A. S., ki jo dr. H. kot specialistko patologinjo in vodjo delovne skupine za prenatalno obdukcijo pri Kliničnem inštitutu za patologijo Univerze za medicino na Dunaju pritegnil k sodelovanju, potrdila obdukcijski izvid. Imenovana izvedenka je namreč opravila zgolj analizo obdukcijskega zapisnika vključno z razpoložljivo fotodokumentacijo. Povezala je njegovo vsebino ter na tej osnovi potrdila le, da obdukcijski zapisnik opisuje enoprekatno desno srce s hipodisplastično trikuspidalno zaklopko, medtem ko je po njenem prepričanju presoja na podlagi fotodokumentacije le pogojno mogoča (list. št. 271). Tudi dr. V. je zaslišan kot priča kot vzrok za zmotne zaključke obducenta navedel njegovo neizkušenost ter preslabo izobraženost za tovrstne obdukcije. Dodal je še, da se obdukcija srca novorojenčka ne naredi takoj ob obdukciji, temveč se ohrani celoten organ z velikimi arterijami, obdukcija pa se potem naredi s posebnimi inštrumenti. Ni mogoče spregledati tudi, da je bil pri Zdravniški zbornici Slovenije sprožen postopek revizije obdukcijskega izvida za pokojno dojenčico tožnikov, kjer pa je bilo ugotovljeno, da obdukcijski izvid ni v skladu z ultrazvočnimi izvidi in je nepravilen.

13. V postopku na prvi stopnji je bil kot priča zaslišan tudi obducent dr. J. M. B.. Izpovedal je, da so fotografije narejene zgolj za izkaz, da je bila obdukcija narejena. Ko mu je bila predočena fotografija na strani 9 priloge k obdukcijskemu zapisniku, pa je dejal, da ima premalo izkušenj, da bi lahko trdil, če se vidi deformacija srca ali ne. Dodal je, da obdukcije na dojenčkih dela zelo redko. Pojasnil je še, da je po obdukciji konzultiral dr. J. Š., specialistko za fetalno patologijo, ki pa mu na osnovi posredovanih fotografij, genetskega in histološkega materiala ni mogla dati zanesljivega odgovora na vprašanje, ali je imel otrok okvarjeno srce oziroma zaklopko. Dejala je, da je to približno 70% možno. Ob tem, ko prva toženka izpostavlja, da je tudi dr. V. B., ki je prisostvoval obdukciji, soglašal, da je bilo srce dojenčice deformirano, pa naslovno sodišče ne more spregledati, da je dr. V. B. zaslišan kot priča sam izpovedal, da se mu srce dojenčice sicer ni zdelo običajno, da pa je takrat prvič videl otroško srce na obdukciji in da tudi nima primerjave z normalno razvitim srcem, saj tega kljub večkratni prisotnosti na obdukcijah ni spremljal. Ob vsem že zgoraj obrazloženem ter glede na pravkar izpostavljeno vsebino izpovedb sodišče druge stopnje tako nima pomislekov o tem, da je sodišče prve stopnje pri pravni presoji v nadaljevanju pravilno izhajajo iz dejstva, da je imela dojenčica tožnikov organsko in funkcijsko zdravo srce. Kot že izpostavljeno, je bilo dokazno breme glede obstoja srčne napake pri dojenčici tožnikov na toženih strankah. V tej povezavi pa ni odveč izpostaviti, da se je druga toženka glede na izpovedbo dr. J. M. B., da še obstaja material dojenčice za genetsko analizo, s katero bi bilo možno ugotoviti, če je deformacija srca posledica genske napake, in da je genetsko analizo za dojenčico tudi naročil pri Inštitutu za genetiko pri Ginekološki kliniki v Ljubljani, vendar pa odgovora iz genskega laboratorija ni prejel, predlagala pridobitev rezultatov že naročenih genskih preiskav. V kolikor to ne bo mogoče, pa je predlagala, da se ponovna genska preiskava opravi v tujini. Rezultati genetskih analiz pri Inštitutu za genetiko v Ljubljani s strani toženk v predmetnem postopku niso bili predloženi, prva toženka, ki se je sama zavezala, da zagotovi gensko analizo (dopis prve toženke na list. št. 159), pa je kasneje sporočila, da v tujini ne najde institucije, ki bi opravila DNA analizo, ki se nanaša na iskanje genskih vzrokov (dopis prve toženke na list. št. 166). Dokaznega uspeha tožnikov o tem, da je imela njuna novorojenka zdravo in normalno razvito srce, toženki tako ne moreta omajati.

14. Sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju dr. H. tako pravilno ni sledilo v delu, ko je ta strokovna stališča izrazil ob izhodišču, da je bila pri dojenčici tožnikov prisotna srčna napaka. Prav iz tega dejstva pa je izhajal tudi pri zaključku, ki ga izpostavlja druga toženka, da carski rez dne 13. 3. 2009 izveden nekoliko prej ne bi mogel spremeniti žalostnega konca.

15. Zgornjega zaključka sodišče prve stopnje pravilno ni povzelo, ob predpostavki normalno razvitega srca ploda pa je z oporo v izvedenih dokazih utemeljeno zaključilo nasprotno, da bi ob hitreje izvedenem carskem rezu dojenčica tožnikov lahko preživela. Tako Komisija kot izvedenec dr. H. v svojih mnenjih skladno zaključujejo, da je dojenčica tožnikov najverjetneje umrla zaradi pomanjkanja kisika v vitalnih organih. Zaradi pomanjkanja ustreznih tkiv vzroka za pomanjkanje kisika pri plodu sicer niso mogli zanesljivo potrditi, je pa Komisija je že na osnovi prvega dela sprejemnega CTG - ja z dne 13. 3. 2009 ob 9.53 uri z veliko verjetnostjo domnevala, da je bil plod izpostavljen stanju obporodne hipoksemije, ki nastane zaradi nezadostne oksigenizacije posameznih organov ali celotnega organizma in se je v 1 uri in 33 minutah, kolikor je trajajo do poroda, gotovo bistveno poslabšala. Kot razlog za hitrejše slabšanje plodovega stanja ob pojavu popadkov2 (te je imela tožnica že 12. 3. 2009 in so bili na CTG zapisu 13. 3. 2009 ob 9.53 znova beleženi) navaja morebitno slabše delovanje posteljice med nosečnostjo, o čemer pa je pri tožnici sklepati glede na nesporno hemokoncentracijo (povečane vrednosti hemoglobina in hematokrita v krvi matere kot posledica slabše adaptacije telesa na nosečnost) v celotnem teku nosečnosti ter manjšo količino plodovnice (ugotovitve ob prvem UZ pregledu dne 13. 3. 2009). Plod se na takšno nenadno pomanjkanje kisika odzove z upočasnitvijo frekvence bitja srca, kar CTG posname kot hude deceleracije (padec frekvence bitja srca). Padci frekvence bitja srca so globlji, če je hipoksemija težja in obratno. Število, trajanje in globina teh padcev bitja srca pa babico in porodničarja opozarjajo, da se z otrokom nekaj hudega dogaja in da moreta nujno ukrepati, da bi rešila zarodkovo življenje. To vse pa je mogoče ugotoviti ob spremljanju CTG zapisa. Komisija je zavzela stališče, da je potrebno stanje ploda, za katerega menimo, da doživlja hipoksemijo, določiti v najkrajšem možnem času in plod v najkrajšem možnem času poroditi na najustreznejši način glede na fazo poroda in stopnjo hipoksemije. Glede na to, da je Komisija hkrati pojasnila, da se vsak porod, pri katerem se ugotovi težka hipoksemija s padci frekvence bitja srca ne konča usodno za otroka (po raziskavah je četrtina otrok umrla ali imela nevrološke posledice, ostala večina pa ni utrpela nobenih poškodb in okvar ter je bila popolnoma zdrava), pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da bi dojenčica tožnikov imela možnosti za preživetje, v kolikor bi bil porod izveden v najkrajšem možnem času. Na tem mestu pa more sodišče druge stopnje poudariti, da bi prva toženka morala porod izvesti v najkrajšem možnem času neoziraje na vzrok, ki je pri plodu tožnikov povzročil patološki srčni utrip. Zaradi povečane viskoznosti tožničine krvi pa bi prva toženka, ki je nesporno razpolagala z vso zdravstveno dokumentacijo tožnice, morala imeti pred očmi, da je zaradi tega povečano tveganje za hitro poslabšanje stanja ploda ob krčenju maternice. Zaradi navedenega bi se že ob prvem patološkem izvidu bitja plodovega srca še toliko bolj morala zavedati, da je potrebno ukrepati hitro. Prvostopenjskih zaključkov o obstoju vzročne zveze med ravnanjem toženke in tragično posledico pritožnici zato ne moreta ovreči ob argumentu, da je bil vzrok zapletov stanje ploda. V navedeno naslovno sodišče glede na zaključke izvedenskih mnenj niti ne dvomi, vendar pa meni, da bi toženka carski rez pri tožnici morala izvesti takoj, ko bi ob postopanju s profesionalno skrbnostjo (drugi odstavek 6. člena OZ)3 mogla in morala ugotoviti, da je plod v stiski neoziraje pri tem, ali se je porod po naravni poti že začel. Z izvedbo carskega reza nemudoma, ko se po pravilih stroke pokažejo indikacije zanj, bi prva toženka usodno poslabšanje plodovega stanja namreč še lahko prestregla v trenutku, ki bi, četudi ob ukrepih oživljanja, omogočal preživetje dojenčice. Osnove za sklep, da bi strokovno osebje prve toženke obravnavanega dne porod pri tožnici vodilo v smislu zgoraj navedenega, pa sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku v nasprotju s prepričanjem pritožb ni imelo.

16. Glede na zaključke izvedencev v pridobljenih strokovnih ekspertizah je sodišče prve stopnje v povezavi s še drugimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP) pravilno presodilo, da je strokovno osebje prve toženke carski rez pri tožnici izvedlo kasneje, kot bi ga ob postopanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka lahko oziroma ga ni izvedlo takoj, ko so se pokazale indikacije zanj. Sosledje izvedenih preiskav in ukrepov obravnavanega dne do rojstva deklice ob 11.26 uri podrobneje izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe in niti ni pritožbeno sporno. Drži sicer kot izpostavljata pritožbi, da je Komisija zavzela stališče, da so bili pregledi oziroma postopki za ugotavljanje stanja ploda skladni z medicinsko doktrino, vendar pa pri tem prezreta, da je Komisija hkrati zaključila, da je bil čas trajanja pregledov in ukrepanj predolg, kar je pripisati tudi večkratnemu preverjanju plodovega stanja, ki je vselej dalo enak rezultat. Deklica bi se ob optimalnih pogojih tako lahko rodila od 26 do 36 minut prej. Komisija je ugotovila, da je prvi CTG pri tožnici ob 9.53 uri, snemanje katerega je ob sprejemu tožnici nastavila babica, že v prvih treh minutah zapisa najbolj verjetno nakazoval nenormalne plodove utripe, ob tem pa je bilo vztrajanje pri nadaljnjem snemanju srčnih utripov, sploh ob tehnično slabem zapisu v nadaljevanju, nesmiselno. CTG naprava je od 9.53 do 10.16 ure beležila bradikardne, to je patološke srčne utripe, tako da je bilo že po treh minutah jasno, da je plod v težavah in bi bilo potrebnih le pet minut za odločitev za nadaljnje ukrepanje. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da prva toženka v dani situaciji ni ustrezno hitro reagirala. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je tožnici ob sprejemu snemanje CTG-ja nastavila babica H. B., nakar je odšla v porodno sobo, delo okoli tožnice pa je nadaljevala babica M. M. (izpovedba priče H. B.). Ko je slednja preverila CTG zapis pri tožnici je ugotovila, da plodovi utripi niso v redu, zato je tožnico ob 10.10 uri najprej premestila v ležeči položaj na bok in nadaljevala s snemanjem. Ker tudi v ležečem položaj utripi niso bili v redu, je odšla ter poiskala dr. Š. in se skupaj z njim vrnila k tožnici. Snemanje CTG-ja ob 9.53 uri je tako skupaj trajalo kar 25 minut (od 9.53 do 10.10 ure v sedečem položaju, v nadaljevanju do 10.18 ure pa leže na boku), ko je dr. Š. glede na to, da so bili srčni utripi bradikardni od 9.53 do 10.16 ure, sprejel odločitev, da se zaradi suma na patološko stanje ploda in zaradi izključitve možnosti, da naprava beleži materin srčni utrip, pri tožnici opravi UZ preiskava. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da bi bil čas do napotitve na UZ preiskavo, v kolikor bi babica takoj po nastavitvi CTG naprave preverila pravilnost zapisa in ocenila plodove utripe, kakor skladno z izpovedbo priče H. B babice sicer ravnajo (v kolikor je vse v redu pa potem odidejo), lahko precej krajši. Babica bi patološko bitje srca ploda namreč lahko zaznala že v prvih treh minutah snemanja.

17. Odločitev dr. Š., da se po CTG preiskavi, ki je vzbujala sum, da je patološka, plodovo stanje preveri z UZ preiskavo, da se oceni količina plodovnice, izmerijo pretoki krvi skozi popkovnično arterijo (če čas dopušča pa se oceni še plodov biofizični profil), je bila po stališču Komisije pravilna in skladna z medicinsko doktrino, kot pravilno povzema že izpodbijana sodba. Nesporno je, da je preiskavo pri tožnici izvedla takrat specializantka dr. A. G., ki je ugotovila, da so bili plodovi srčni utripi sprva normalni, nato pa so postali bradikardni. Popkovnice ni našla, zato meritev pretoka krvi skozi popkovnično arterijo ni izvedla, ugotovila pa je še manjšo količino plodovnice. Po stališču komisije takšna ocena plodovega stanja z UZ preiskavo ni bila ustrezna in zanesljiva, vendar pa je okrepila sum, da je plodovo stanje lahko groženo. V zvezi s pritožbeno grajo prvostopenjskega stališča, da preiskave ni izvedla dovolj usposobljena oseba, zato so bili njeni rezultati nepopolni, naslovno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je izvedenka Komisije dr. T. P.-S. zaslišana pojasnila, da ultrazvočne preiskave, za katere so usposobljeni vsi ginekologi in porodničarji, lahko izvajajo tudi specializanti, v kolikor so zato usposobljeni oziroma njihov mentor presodi, da so usposobljeni. Vendar pa naslovno sodišče pri tem ne more spregledati stališča Komisije izraženega že v osnovnem izvedenskem mnenju, da morajo v primeru suma na akutno ogroženost ploda (ta je bil v obravnavanem primeru izražen že na osnovi CTG preiskave ob 9.53 uri), kjer morajo biti vse aktivnosti in postopanja hitra, pomembnejše preiskave, ki so diferencialno diagnostične, opraviti usposobljeni specialisti. O tem, ali bi pri izvedbi UZ preiskave izkušen specialist lahko našel popkovnico in izmeril pretoke krvi, naslovno sodišče z ozirom, da to vprašanje v predmetnem postopku z vidika stroke ni bilo razjasnjeno, sicer ne more soditi. Je pa naslovno sodišče mnenja, da bi UZ preiskava izkušenega specialista s področja porodništva gotovo vsaj skrajšala reakcijski čas potreben za sprejem ključnih odločitev glede vodenja poroda pri tožnici v nadaljevanju. Ne gre namreč spregledati, da sta tako tožnica kot priča M. M. zaslišani skladno izpovedali, da sta v spodnjem nadstropju zdravnico za izvedbo UZ preiskave iskali, saj je ta že odšla iz ordinacije, po opravljeni preiskavi pa je dr. G. dr. Š. o njenih rezultatih obveščala po telefonu, nato pa skladno z njegovim navodilom tožnico napotila v porodno sobo.

18. Skladno z zaključki Komisije se je tako možna indikacija za carski rez najprej pojavila že ob prvem UZ pregledu ob dejstvu, da je bilo maternično ustje odprto 3 centimetre in je bila majhna verjetnost, da bi lahko porod varno za plod končali v primernem času. Z vidika stroke bi bilo tako sprejemljivo le še, če bi plodove srčne utripe preverili takoj ob prihodu v porodno sobo, tako da bi indikacijo za carski rez lahko postavili že ob 10.35 uri. Pri tem pa Komisija dodaja še, da se v nujnih primerih (kot na primer pri izpadu popkovnice) lahko opustijo vsakršne običajne priprave na carski rez, vključno s sterilizacijo nosečnice, in se v najkrajšem možnem času (5 do 15 minut, nikakor pa ne več kot 30 minut) porodi plod. Strokovno osebje prve toženke pa v obravnavanem primeru ni ravnalo skladno z navedenim, kot želita prikazati pritožbi.

19. Po premestiti tožnice v porodno sobo so pri njej ponovno pričeli s preverjanjem plodovih utripov s CTG preiskavo. Prvi v porodni sodbi izveden CTG je trajal od 10.44 ure do 11.11 ure, torej kar 27 minut, pritožbeno nesporno pa je, da je bil s tem sicer nepatološkim zapisom beležen materin in ne plodov srčni utrip. Povsem pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da bi to okoliščino strokovno osebje prve toženke ob postopanju s profesionalno skrbnostjo moglo in moralo ugotoviti. Skladno z zaključki Komisije se je CTG zapis ob 10.44 uri namreč po osnovnih značilnostih (te so osnovna plodova srčna frekvenca, variabilnost srčne frekvence in periodične spremembe osnovne srčne frekvence) razlikoval od CTG zapisa z dne 12. 3. 2009 ter CTG zapisa ob 9.53 uri z dne 13. 3. 2009, in sicer je imel ob osnovni frekvenci okoli 110 normalno variabilnost, ki pa je bila večja od variabilnosti plodovih srčnih utripov na CTG zapisu z dne 12. 3. 2009 in na CTG zapisu ob 9.53 uri, brez akceleracij in deceleracij. Zraven navedenega pa Komisija opozarja, da je nenavadno, da bi se variabilnost osnovne srčne frekvence iz patološke v kratkem času spremenila v normalno variabilnost, kar bi prva toženka po stališču naslovnega sodišča morala vzeti v ozir. Na razliko v osnovnih značilnostih CTG zapisov pa bi strokovno osebje v dani situaciji moralo biti pozorno sploh, ker je bil že s prvo UZ preiskavo okrepljen sum na plodovo patološko srčno frekvenco, ki jo je pokazal že CTG ob 9.53 uri. Kot je pojasnila izvedenka Komisije dr. T. P.-S. ob svojem zaslišanju, v primerih, ko je plodova frekvenca zmanjšana ali je ni, namreč velikokrat dobimo zapis materinih srčnih utripov. Odločitev za nujni carski rez, ki bi jo pri prvi toženki torej morali sprejeti najkasneje takoj po hitrem in zanesljivem ponovnem preverjanju plodovih utripov ob namestitvi v porodno sobo, je bila po obrazloženem tako gotovo precej zamaknjena. To velja sploh, ko so, po prepričanju naslovnega sodišča glede na že izpostavljena stališča izvedencev po nepotrebnem, po CTG preiskavi, ki je merila materine srčne utripe, CTG preiskavo pri tožnici ponovili, po tem, ko je že ta trajala dodatnih 9 minut in potrdila patološki plodov srčni utrip, pa ob 11.00 uri z UZ preiskavo še enkrat preverjali plodov srčni utrip. Šele po tej preiskavi, ki je pokazala bradikardni utrip, so se odločili za izvedbo nujnega carskega reza. Po naziranju naslovnega sodišča pa je odločitev za nujni carski rez še dodatno zavleklo razpravljanje zdravnikov o tem, ali je morebiti potrebno tožnico ob ugotovljenem nepravilnem bitju plodovega srca, ker še ni imela popadkov (skladno s stališči Komisije je imela tožnica dokaj redne popadke že 12. 3. 2009 ob sicer nezrelem materničnem vratu), poslati na kliniko v Maribor ali Ljubljano, kjer potem to z zdravili uredijo, o čemer je izpovedal dr. Š.. Glede na stališče komisije, da je bila prva možna indikacija za carski rez izkazana že po prvem UZ pregledu, ki je samo okrepil že s CTG preiskavo ob 9.53 uri nakazan sum, da je plod ogrožen, je naslovno sodišče namreč prepričano, da bi bila takšna odločitev v danem primeru, ko je bila tožnica le tri dni pred predvidenim datumom poroda (16. 3. 2009), s strokovnega gledišča nesprejemljiva.

20. Tudi po tem, ko so pri prvi toženki ob 11.00 uri dokončno potrdili slabo plodovo stanje ter ugotovili, da je plod v distresu že najmanj 67 minut, bi po stališču Komisije nujnost carskega reza morali opredeliti kot zelo nujno in ga ob opustitvi vsakršnih administrativnih opravil ter brez antiseptične priprave nosečnice izvesti v najkrajšem možnem času. V danem primeru pri prvi toženki niso ravnali skladno z navedenim, saj je bila deklica rojena šele 26 minut po odločitvi za nujni carski rez. Glede na izpovedbo dr. Š. in babice H. B. pa je naslovno sodišče prepričano, da bi toženka carski lahko izvedla hitreje. H. B. je namreč zaslišana kot priča izpovedala, da priprava na carski rez v nenujnih primerih traja od 10 do 15 minut, če pa je poseg nujen pa pacientka dejansko podpiše zgolj privolitev za poseg in anastezijo, priprav v porodni sobi ni, najnujnejše pa uredijo v operacijski sobi. V takšnih primerih traja celotna priprava od odločitve do posega nekaj minut, nujni carski rez pa so že izvedli v 7 minutah. Glede na izpovedbo dr. Š. pa je priprava na nujni carski rez v danem primeru trajala bistveno dlje. Pojasnil je namreč, da je bilo potrebno kar okoli 15 do 20 minut, da so organiziralo ekipo, saj na njihovem oddelku nimajo anastezista, potrebno pa je bilo tudi vse pripraviti. Njegova izpovedba, da bi bilo mogoče carski rez opraviti hitreje, v kolikor bi bila tožnica hospitalizirana in bi odpadla vsa administrativna opravila, ki zahtevajo približno 15 do 20 minut, kjer je všteto tudi vse potrebno za pripravo pacientke in operacijske dvorane, pa daje sklepati, da v obravnavanem primeru nenujna administrativna opravila (privolitev v poseg in anastezijo mora pacientka zmeraj podpisati), ki jih je dr. Š. naročil že ob premestitvi tožnice v porodno sodbo, ter redna priprava nosečnice ni bila (povsem) opuščena. Glede na jasno izraženo stališče Komisije, da mora biti vsaka porodnišnica pripravljena za hitro ukrepanje v nujnih primerih, kakršen je bil tudi obravnavani, naslovno sodišče tako ne dvomi v pravilnost prvostopenjske pravne presoje, da bi prva toženka po pravilih stroke odločitev za nujni carski rez pri tožnici s časovnega vidika morala sprejeti prej in ga tudi izvesti pod pogoji in v okoliščinah, ki jih je narekovala nujnost situacije. Po vsem obrazloženem prva toženka v obravnavanem primeru ni ravnala skladno z navedenim. Komisija je namreč zavzela stališče, da bi ob izvedbi carskega reza nemudoma (opredelitev nujnega carskega reza kot zelo nujno) po tem, ko bi ob skrbnem postopanju postavili indikacijo zanj (to je po hitrem in zanesljivem preverjanju plodovega utripa s CTG preiskavo ob premestitvi tožnice v porodno sobo), deklica lahko preživela brez posledic ali bi preživela in imela kasneje nevrološke posledice ali pa bi bil izhod enak kot v obravnavanem primeru. Glede na navedeno je zato pravilna prvostopenjska presoja o obstoju vzročne zveze med ravnanjem strokovnega osebja toženke v danem primeru ter smrtjo novorojenke tožnikov.

21. Drži kot izpostavljata pritožbi, da nobeden od pritegnjenih izvedencev z vidika medicinske stroke ni mogel potrditi, da bi se v primeru hitrejšega carskega reza rodila zdrava deklica, vendar pa je zmotno pritožbeno prepričanje, da navedeno izključuje konkluzijo o obstoju pravno relevantne vzročnosti. Obveznost povračila škode res lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom (nedopustno ravnanje prve toženke). Opredelitev elementov (dejstev) pravno pomembne vzročne zveze sodi v oškodovančevo trditveno in dokazno breme. V pravni teoriji je sicer zastopano večinsko stališče, da morajo biti trditve o pravno odločilnih dejstvih dokazane tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost (prepričanje o obstoju pravno pomembnih dejstev). Kadar pa je zaradi narave oziroma specifičnosti pravno relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, pa ima to v sodni praksi za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju. Tak dokazni standard pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi v obravnavnem primeru, saj gre v tem za položaj, ko je upravičeno olajšanje dokaznega bremena. Dejstva, da bi deklica tožnikov dejansko preživela, v kolikor bi bil porod z opravo carskega reza opravljen hitreje, namreč ni mogoče zanesljivo dokazati. Ker bi bilo nesprejemljivo, da bi bila zaradi nepremostljivega dokaznega bremena (primeri dokazne stiske) prizadeta pravica strank do sodnega varstva, se je v praksi kot dokazni standard izoblikovalo pravilo mejnega praga zadostne oziroma nadpolovične verjetnosti.4 Obstoj takšne verjetnost, da bi dojenčica tožnikov ob hitrejšem ukrepanju prve toženke preživela, pa je sodišče prve stopnje glede na že v zgornji obrazložitvi izpostavljena stališča Komisije po prepričanju naslovnega sodišča pravilno ugotovilo, v 18. točki obrazložitve pa ima o tem in posledični odškodninski obveznosti toženk tudi ustrezne razloge.

22. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju zaključilo še, da je prva toženka kršila tudi pojasnilno dolžnost. Sodišče druge stopnje v nasprotju s prepričanjem prve toženke sicer nima pomislekov o ustrezni substanciranosti tožbenih navedb. Glede na zatrjevanja tožnikov v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2012,5 sploh glede na zatrjevano neaktivnost prve toženke, so navedbe v tej smeri namreč v zadostni meri konkretizirane. Naslovno sodišče sicer podpira tudi prvostopenjsko argumentacijo, da je bila glede na nujnost situacije pojasnila dolžnost neposredno pred izvedbo carskega reza v zvezi z opravo tega posega ustrezno izpolnjena, saj ob urgentnem ukrepanju ni bilo časa za obširnejše pojasnjevanje, vendar pa meni, da tožnica kršitve pojasnilne dolžnosti v tej fazi dogajanja obravnavnega dne niti ni uveljavljala, kot to zmotno razumeta pritožbi. Tudi naslovno sodišče tožnici sicer verjame, da ji prva toženka ni pojasnjevala rezultatov preiskav in pregledov v fazi predporodnega dogajanja (CTG ob 9.53 uri, UZ pregled in nadaljnje dogajanje v porodni sobi), predvsem v smislu urgentnosti situacije zaradi patoloških izvidov in s tem možne indikacije za izvedbo carskega reza. Vendar pa pritrjuje pritožbama, da kršitev pojasnilne dolžnosti v tem pogledu ni v vzročni zvezi s škodljivo posledico. Drži namreč in to izhaja tudi iz mnenja Komisije, da se carski rez pri nosečnici skladno z medicinsko doktrino opravi le, če so zanj podane ustrezne indikacije in zahteva nosečnice same za dokončanje poroda s carskim rezom na odločitev za njegovo izvedbo ne more imeti vpliva. Z ozirom, da kršitev pojasnilne dolžnosti ni pripomogla k nastanku škodljive posledice, naslovno sodišče na pritožbena izvajanja druge toženke, da odgovornosti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti prve toženke skladno z zavarovalno pogodbo in klavzulo KL-ozd 04-12 ne krije, ne rabi odgovarjati. Vse obrazloženo pa na pravilnost prvostopenjske odločitve v ničemer ne vpliva, saj je druga toženka tožnikoma za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo skupaj s prvo toženko solidarno odgovorna že zaradi ugotovljene strokovne napake prve toženke kot njene zavarovanke zaradi prepozno izvedenega carskega reza.

23. Z izpodbijano sodbo tožnikoma odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube njune dojenčice po višini sicer ni pritožbeno prerekana. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine po višini temeljni načeli za odmero nepremoženjske škode, to je načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ustrezno upoštevalo. Pravilno je ovrednotilo subjektivno doživljanje staršev kot oškodovancev, odškodnino pa je hkrati odmerilo tako, da je ta primerljiva z drugimi odškodninami v objektivno podobnih primerih. Kot pravno pravilno pa naslovno sodišče sprejema tudi tožnikoma z izpodbijano sodbo priznano odškodnino za pogrebne stroške (premoženjska škoda), o kateri je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku.

24. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopenjske stroškovne odločitve. Druga toženka se namreč za opredelitev stroškov pridobitve izvedenskega mnenja iz tujine v višini 21.767,28 EUR kot stroškov, ki so bili povzročeni po krivdi tožnikov v smislu določbe prvega odstavka 156. člena ZPP6 (separatni stroški) neutemeljeno zavzema. Glede na kompleksnost in zapletenost predmetne zadeve z vidika medicinske stroke je naslovno sodišče prepričano, da je bil izvedenec iz tujine po dokaznem predlogu tožnikov v predmetni postopek pritegnjen z namenom razjasnitve pravno odločilnih dejanskih vprašanj. Stroškov, ki so s tem nastali, četudi so visoki, zato nikakor ni mogoče pripisati krivdnemu ravnanju tožnikov z namenom zavlačevanja postopka. To velja sploh, ko se je tudi druga toženka s pritegnitvijo izvedenca iz tujine strinjala (list. št. 184) ter izrazila prepričanje, da je postavitev neodvisnega in nepristranskega izvedenca iz tujine v interesu vseh strank (list. št. 176). Stroški tuje ekspertize so bili za predmetno pravdo torej potrebni, zato je sodišče prve stopnje o povrnitvi teh pravilno odločalo po kriteriju uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

25. Po vsem obrazloženem je naslovno sodišče pritožbi toženk skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

26. Z oziroma, da toženki ne beležita pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pregled je bil opravljen 9. 12. 2008, izvid pa datira na 10. 12. 2008. 2 Na tem mestu velja toženkama glede na pritožbena izvajanja pojasniti, da se izraz »popadki« vendar uporablja za boleče krčenje maternice, do katere pride navadno ob porodu. To izhaja tako iz izvedenskih mnenj kot tudi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. 3 Drugi odstavek 6. člena OZ: »Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).« 4 VS RS sodba II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011 in VS RS sodba in sklep II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010. 5 Tožnici niso pravočasno pojasnili predporodnega dogajanja, predvsem CTG izvida. Ob prvi CTG preiskavi ji nihče ni pojasnil vzrokov za popuščanje srčnih utripov ploda niti urgentnost situacije ter da bi bil v primeru patološkega utripa srca potreben takojšnji carski rez. Prav tako tožnici niso pojasnili, zakaj so jo po prvem CTG-ju napotili na UZ ploda in kakšne ima to posledice za sam potek poroda. 6 Prvi odstavek 156. člena ZPP: »Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.«