Jedro

V konkretnih okoliščinah ni sporno, da pravni posel, katerega predmet je stanovanje, izpolnjuje vsa kogentna določila, ki so predpisana v 33. do 38. členu ZZK-1 in da je bilo to tudi preverjeno. Stališče, da lahko podpis overi le slovenski notar, bi bilo zato v nasprotju z 56. členom PDEU, saj omejitve svobode opravljanja storitev ni mogoče upravičiti iz razlogov javnega reda.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se pri nepremičnini posamezni del stavbe št. 1 v stavbi št. 2 k.o. Š. dovoli vknjižba lastninske pravice predlagateljice N.W., do celote.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor predlagateljice in potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, ki ni dovolila vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini – posameznem delu stavbe št. 1 v stavbi št. 2 k.o. Š. na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med zemljiškoknjižno lastnico stanovanja L.V. poročena W. (mati) in N.W. (hči). Edini razlog za zavrnitev vpisa je zemljiškoknjižno sodišče videlo v tem, da podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu ni overil slovenski notar, ampak notar na Nizozemskem. Okoliščine, da gre v danem primeru za stanovanje v etažni lastnini, da je bila darilna pogodba predložena Davčni upravi v Republiki Sloveniji ter da po četrtem odstavku 38. člena ZZK-1 druge listine pri prenosu lastninske pravice na stanovanju niso potrebne, po mnenju prvostopenjskega sodišča ne morejo spremeniti kogentne določbe 64. člena Zakona o notariatu, ki določa, da lahko podpis osebe, katere pravico, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, se prenaša, overi samo notar, ki mora ob overitvi paziti na izpolnitev pogojev po posebnih predpisih (določenih v členih 33 do 38 ZZK-1).

Zoper sklep o zavrnitvi vpisa se je predlagateljica pritožila po notarki M.T.B., ki se v pritožbi strinja, da je ob overitvi podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu potrebno upoštevati določbe 4.1.3. razdelka ZZK-1. Napačno pa je stališče, da lahko overitev opravi le notar v Sloveniji. Če gre za overitev listine, ki se uporablja v mednarodnem prometu, mora sodišče upoštevati tudi mednarodne pogodbe. 8. člen Ustave RS določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se pri nas uporabljajo neposredno. Slovenija je že leta 1961 (kot naslednica SFRJ) pristopila k Haaški konvenciji (Konvencija o odpravi potrebne legalizacije tujih javnih listin), ki je ratificirana tudi s strani Nizozemske. Edina formalnost, ki se po konvenciji lahko zahteva, je Apostille za potrditev resničnosti podpisa funkcije podpisnika listine. Darovalka je v konkretnem primeru zasebno listino overila na Nizozemskem, kjer živi. Podpis na pogodbi je overil notar, notarjev podpis pa je apostiliran v skladu s Haaško konvencijo. Pogodba je bila predložena davčni upravi v RS in se na njej nahaja žig davčne uprave, da je oproščena plačila davka. S tem je izpolnjen pogoj iz 37. člena ZZK-1. Ker gre za stanovanje v etažni lastnini, po četrtem odstavku 38. člena ZZK-1 zemljiškoknjižnemu dovolilu ni potrebno priložiti drugih listin. Samo dejstvo, da je podpis overil tuj notar, na dovoljenost vpisa ne more vplivati. Tako v Sloveniji kot na Nizozemskem obstaja latinski tip notariata. Organizacija je podobna, kar omogoča mednarodno sodelovanje in učinkovito opravljanje notarskih storitev z mednarodnim elementom. Zato predlagateljica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano vknjižbo.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da vpis v tej zadevi ni dovoljen samo zato, ker je podpis darovalke na zemljiškoknjižnem dovolilu overil notar na Nizozemskem.

Res sicer 64. člen ZN določa, da sme podpis osebe, katere pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha na zemljiškoknjižnem dovolilu kot zasebni listini overiti samo notar. Vendar iz te določbe še ne sledi, da bi to lahko bil samo notar v Sloveniji. Pri razlagi določbe je treba upoštevati, da bi lahko stališče, ki omejuje možnost overitve listin samo na slovenske notarje, nedopustno omejevalo svobodo opravljanja storitev v Evropski uniji (EU). Pravica do svobode opravljanja storitev je opredeljena v 56. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa, da so za državljane držav članic prepovedane omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji. Osebe, ki imajo sedež v eni od držav članic, lahko prosto opravljajo storitve po celotnem ozemlju EU. Poenostavljeno povedano to pomeni, da v EU niso dovoljene (so prepovedane) omejitve na »izvoz« storitev in kjerkoli je to mogoče, ni dopustno prepovedati opravljanja storitev zasebnikom (tudi notarjem) iz drugih držav članic EU.

Izpodbijano stališče, po katerem lahko listino, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, vselej overi le notar s sedežem v Sloveniji, predstavlja neposredno diskriminacijo na podlagi državljanstva oziroma sedeža notarja in brez dvoma omejuje prosti pretok storitev. Notarju s sedežem v drugi državi članici EU namreč prepoveduje (v celoti in brezpogojno) opravljati storitve (overitve listin) v zvezi z nepremičninami na slovenskem ozemlju (torej za prejemnike storitev iz slovenskega ozemlja). Ker ima določba 56. člena PDEU neposreden učinek, je treba šteti, da je že na podlagi te določbe prepovedana diskriminacija ponudnika storitev zgolj na podlagi državljanstva oziroma dejstva, da ima sedež v drugi državi članici, ki ni država članica, v kateri se storitve koristijo (sodba v zadevi 33-74 Van Binsbergen z dne 3. december 1974).

Omejitve svobode opravljanja storitev so dopustne le izjemoma, če se nanašajo na dejavnosti, ki so v tej državi povezane z izvajanjem javne oblasti, ali če so predvidene iz utemeljenih razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (51. in 52. člen v zvezi z 62. členom PDEU). Pravno stališče, ki omejuje overitve na slovenske notarje, ne more biti povezano z razlogi javne varnosti ali javnega zdravja. Prav tako je Sodišče EU že odločilo, da dejavnost notarjev ni povezana z izvajanjem javne oblasti, zato predstavlja zahteva državljanstva, če je določena kot pogoj za dostop do notarskega poklica, nedopustno diskriminacijo in nedopustno omejitev dostopa do notarskega poklica (sodba v zadevi C-47/08 in druge Komisija v. Belgija in drugi z dne 24. maja 2011). Pač pa bi lahko bila omejitev overitev na slovenske notarje utemeljena iz razlogov varstva javnega reda, kar mora pritožbeno sodišče preizkusiti v nadaljevanju.

Potrebno je upoštevati, da je overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu po notarju v slovenskem pravnem redu predpisana iz več razlogov. Po eni strani mora notar kot oseba, ki opravlja javno službo, pred overitvijo preveriti identiteto osebe, katere podpis se overja. Po drugi strani pa mora po slovenski ureditvi notar preveriti tudi obstoj posebnih pogojev za dopustnost prenosa lastninske pravice iz 33. do 38. člena ZZK-1. Ti pogoji so večinoma prisilne narave (kogentni) in tvorijo javni red Republike Slovenije. Notar mora tako denimo paziti, ali je bila kršena zakonita predkupna pravica, predpisana v javnem interesu, ali pa posebni pogoji prodaje kmetijskih zemljišč, ki so predpisani zaradi posebnega varstva te vrste zemljišč v Republiki Sloveniji. Nedvomno obstoja teh in drugih pogojev notar iz druge države Evropske unije ne bo preveril, saj tega ni dolžan storiti niti ni usposobljen za to, da bi upošteval prisilne predpise, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

Vendar je pri tehtanju med načelno svobodo opravljanja storitev in izjemoma dopustnimi omejitvami v konkreten primeru pritožbeno sodišče presodilo, da omejitev ne bi bila utemeljena. V obravnavani zadevi je namreč odločilno, da se sporna listina nanaša na prenos lastninske pravice na stanovanju v etažni lastnini in ne na zemljišču, da je listini predloženo potrdilo davčne uprave in nenazadnje, da je predlog vložila notarka s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je tudi sama kot oseba javnega zaupanja (2. člen ZN) prevzela listine in predlog ter z vložitvijo predloga potrdila, da so po njenem mnenju vsi pogoji za vpis v zemljiško knjigo izpolnjeni. V tej zadevi torej ni sporno, da pravni posel, katerega predmet je stanovanje, izpolnjuje vsa kogentna določila, ki so predpisana v 33. do 38. členu ZZK-1 in da je bilo to tudi preverjeno. V takih okoliščinah je po presoji pritožbenega sodišča stališče, da lahko podpis overi le slovenski notar v nasprotju z 56. členom PDEU, saj omejitve svobode opravljanja storitev ni mogoče upravičiti iz razlogov javnega reda.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki v Republiki Sloveniji sestoji tudi iz nadrejenih določb PDEU, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zato utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi četrtega odstavka 161. člena ZZK-1 spremenilo tako, da je predlagani vpis dovolilo.