Jedro

Za oceno verodostojnosti priče je pristojno sodišče (in ne izvedenec).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 7. 3. 2013 D. H. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1A). Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto in en mesec zapora ter mu nato izreklo enotno kazen tri leta zapora. Oškodovanko A. A. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo izdatkov in nagrade pooblaščencev mladoletnih oškodovank, v ostalem ga je plačila stroškov kazenskega postopka ter izdatkov in nagrade zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11. 9. 2013 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca je oprostilo plačila sodne takse; glede nagrade in potrebnih izdatkov njegovega zagovornika je odločilo, da se izplačajo iz proračuna.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno, dne 16. 1. 2014, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovorniki ocenjujejo, da bi sodišče prve stopnje glede dejanj na škodo B. B. moralo uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja, posledično bi morala biti obsojencu izrečena nižja kazen. Navajajo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodbe, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo treh dokazov. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v sodbi prav tako obstaja nasprotje med razlogi ter listinami in izpovedbami prič. Zagovorniki predlagajo razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in oprostitev obsojenca, podredno pa delno ali celotno razveljavitev izpodbijanih sodb ali razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve prvo ali drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Sodišče prve stopnje je zavrnitev navedenih dokaznih predlogov obrazložilo in izvedlo vse relevantne dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo dejansko stanje. Zagovorniki se ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo kazenskega zakona, saj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost ni mogoče uporabiti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 26. 2. 2014 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na vsebino zahteve je potrebno uvodoma pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sta sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje V. F., postavitev izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca pedopsihologa posegli v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Sodišči sta predlog za zaslišanje priče utemeljeno zavrnili, ko sta presodili, da z zaslišanjem priče F. sodišče ne bi ugotovilo nobenih relevantnih dejstev, saj priča ni bila očividka dejanj, očitanih obsojencu. Obsojenec oškodovank v njeni navzočnosti ne bi otipaval ali izvrševal drugih spolnih dejanj, sam odnos B. B. do konjev pa je za zadevo nepomemben (točka 3 sodbe sodišča prve stopnje in točka 9 sodbe pritožbenega sodišča). Nadalje zagovorniki navajajo, da bi sodišče moralo z izvedencem psihiatrom ugotavljati namen obsojenca, da je s svojimi dejanji zadovoljeval spolni nagon, saj je obsojenec impotenten. Sodišči sta v razlogih sodb pojasnili, da je obsojenec z očitanimi dejanji zasledoval zadovoljevanje spolnega nagona, saj gre za dejanja, katerih cilj je bil nedvomno spolno vzdraženje in zadovoljevanje spolnega nagona (točka 3 sodbe sodišča prve stopnje in točka 9 sodbe pritožbenega sodišča). Vrhovno sodišče pritrjuje zaključkom sodišč, namen zadovoljevanja spolnega nagona nedvomno izhaja že iz opisa dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje, saj si ni mogoče predstavljati kakšnega drugega namena, ki bi ga obsojeni lahko zasledoval s takšnimi dejanji. Glede izvedenca pedopsihologa zagovorniki menijo, da bi ga sodišče moralo pritegniti v postopek, saj bi verodostojnost oškodovank ocenil na podlagi pravil stroke. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker sta izpovedbi oškodovank verodostojni in skladni z drugimi izvedenimi dokazi, časovno glede obiskov obsojenca in druženja z obema oškodovankama sta izpovedbi skladni tudi z zagovorom obsojenca (točka 3 in 4 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je tem zaključkom pritrdilo ter pojasnilo, da ocena, ali je priča, ki je bila zaslišana v kazenskem postopku, povedala po resnici, sodi v dokazno oceno dejanskega stanja, zato je za oceno verodostojnosti priče pristojno sodišče (točka 9 sodbe pritožbenega sodišča), čemur pritrjuje Vrhovno sodišče. Zagovorniki s temi navedbami po vsebini izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje; pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi tudi niso izkazali, v čem naj bi zavrnitev navedenih dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe.

7. Obsojenčevi zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z vedenjem obsojenca, da sta oškodovanki v preteklosti že podali prijave zoper starše in nemško govorečega moškega, ter v zvezi z izpovedbami prič V. P. in S. M. ter poročili centrov za socialno delo, ki jih sodišče po oceni zagovornikov ni povzelo v sodbo oziroma jih je povzelo nepravilno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavanima kršitvama ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Iz pritožbe zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 14. 6. 2013 ne izhaja, da je vložnik v pritožbenem postopku uveljavljal navedene kršitve, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitev ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato jih v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati. Sicer je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Glede na razlago v procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004), ki jo povzema tudi sodna praksa, so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev izvedlo vse relevantne dokaze, ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločitev, ki jo je sprejelo, utemeljilo z izčrpnimi ter razumnimi razlogi (točke od 4 do 7 sodbe sodišča prve stopnje). Dejstvo, da je obsojenec vedel za prijave oškodovank, pa ni odločilno dejstvo, saj predmet obtožbe niso prijave oškodovank, ampak dejanja obsojenca. Tudi kršitev v zvezi z izpovedbami prič V. P. in S. M. ter poročili centrov za socialno delo ni podana. Vložnik zahteve pri tem niti ne konkretizira, katere dele izpovedb ter poročil naj sodišče ne bi (pravilno) povzelo v sodbo ter je zato zahteva v tem pogledu na ravni nepreverljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbi obeh prič ter poročili centrov za socialno delo, zato ne obstoji precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost) in je zato zahteva tudi v tem pogledu neutemeljena.

8. Zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona z navedbo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo kazenski zakon, natančneje 54. člen KZ-1, saj bi sodišče prve stopnje glede dejanj na škodo B. B. moralo uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja. Ne samo da v zvezi z obravnavano kršitvijo ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP, saj iz pritožbe z dne 14. 6. 2013 ne izhaja, da je vložnik v pritožbi uveljavljal navedeno kršitev in vložnik v zahtevi tudi ni navedel, da kršitev ni mogel uveljavljati s pritožbo; ampak je glede na določbo 54. člena KZ-1 mogoče institut nadaljevanega kaznivega dejanja uporabiti le glede premoženjskih kaznivih dejanj. Zato je uporaba 54. člena KZ-1 pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let izključena.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.