Jedro

Naknaden pristop novih tožnikov v pravdo ne pomeni spremembo tožbe, za katero je potrebno soglasje tožene stranke. Iz 2. in 3. odstavka 191. člena ZPP izhaja, da ob vstopu novih tožnikov v pravdo ni potrebno soglasje toženca. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru odločilo, da je subjektivna sprememba tožbe lahko podana, če tožnik namesto prvotnega toženca toži koga drugega, nikoli pa v primeru, če se prvotnemu tožniku pridruži nov tožnik ali pa ga nadomesti. Vrhovno sodišče je poudarilo, da privolitev toženca v takšnem primeru ni potrebna in zato, zaradi nasprotovanja toženca, sodišče tudi ne more preprečiti novemu tožniku, da bi vstopil v pravdo.

Za odmero in izračun odpravnine zaradi redne odpopvedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dan podaje odpovedi ni pomemben. Iz 2. odstavka 109. člena ZDR je namreč razvidno, da odpravnina delavcu pripada, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto. Trajanje zaposlitve pri delodajalcu pa je enako trajanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, ki se konča z iztekom odpovednega roka. Osnova za izračun odpravnine pa je vezana na dan odpovedi, saj je v 1. odstavku 109. člena ZDR eksplicitno določeno, da je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba ter izpodbijani del sklepa.

Stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam iz naslove odpravnine plačati: - 1. A.A. 15.008,00 EUR, - 2. B.B. 11.914,20 EUR, - 3. C.C. 11.802,54 EUR, - 4. D.D. 3.106,05 EUR, - 6. E.E. 11.896,21 EUR, - 7. F.F. 11.599,00 EUR, - 8. G.G. 13.487,20 EUR, - 10. H.H. 14.059,54 EUR, - 11. I.I. 615,00 EUR, - 12. J.J. 694,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka); - 14. K.K. 11.616,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje, - 15. L.L. 12.954,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje, - 16. M.M. 17.310,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje, - 17. N.N. 16.625,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje, - 18. O.O. 12.108,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje, - 19. P.P. 11.794,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje, - 20. R.R. 2.294,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje, - 21. S.S. 13.676,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012, - 22. Š.Š. 7.828,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje, - 23. T.T. 1.161,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje, - 24. U.U. 16.449,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje, - 25. V.V. 23.165,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje, - 26. Z.Z. 8.354,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje, - 33. Ž.Ž. 13.741,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje in - 34. A.B. 2.497,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje, vsem do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Nadalje je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zaradi umika tožb tožnikov A.C. in A.D. ter delnega umika tožbe tožnika A.E. za znesek 2.000,00 EUR (1. točka izreka sklepa) ter prekinilo postopek glede tožnikov A.F., A.G., A.H., A.I., A.J. in A.K. do pravnomočnosti zadeve istega sodišča opr. št. Pd 22/2013 (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da se postopek glede trinajstega tožnika A.L. razdruži in obravnava ločeno (3. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti njihove stroške postopka v višini 4.423,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo (4. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o stroških postopka v 4. točki izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi in pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z ZPP dovolilo spremembo tožbe s tem, da je brez soglasja tožene stranke dopustilo pristop novih tožnikov pod zaporedno številko 14 - 34. Sodišče svoje odločitve v zvezi s tožniki pod zaporednimi številkami 1 - 9, 33 ter 34 ne bi smelo utemeljiti na sodbi Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 195/2012, saj ta še ni pravnomočna. Sodišče bi moralo s sklepom prekiniti postopek do pravnomočne odločitve, kot je to storilo za tožnike pod zaporednimi številkami 27-32. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da se mora pri izračunu odpravnine upoštevati tudi čas zaposlitve od podaje odpovedi do dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Pravilna razlaga je, da se upošteva število let zaposlitve na dan podaje redne odpovedi ter povprečna mesečna plača izplačanih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dejanska odjava iz delovnega razmerja se zaradi bolniškega staleža lahko podaljša za 6 mesecev in iz zakonskega besedila ne izhaja namera zakonodajalca, da bi moral delodajalec pri odpravnini upoštevati tudi to delovno dobo. Zato je sodišče tožnikom pod zaporednimi številkami 8, 10, 11, 12, 22, 23 in 24 priznalo previsoke zneske odpravnine. Sodišče je tožnikom prisodilo previsoke pravdne stroške - pravdne stroške bi moralo prisoditi le tistim tožnikom, ki so v pravdi uspeli.

Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo navajajo, da je edini namen pritožbe tožene stranke zavlačevanje pri izplačilu minimalnih denarnih prejemkov, ki delavcem pripadajo po zakonu. Za naknadni pristop tožnikov k tožbi ni potrebno soglasje nasprotne stranke. S pristopom k tožbi tudi ni povezan institut spremembe tožbe, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. V primeru tožnikov pod zaporednimi številkami 1-9, 33 in 34 ne gre za litispendenco, ki bi preprečevala, da sodišče lahko odloči o konkretnem zahtevku. Zahtevki iz zadeve Pd 195/2012 namreč niso istovetni ali medsebojno izključujoči. Tožeče stranke še poudarjajo, da je pravno dejstvo, na katero zakon veže višino odpravnine, čas dela pri delodajalcu. Delovno razmerje preneha z iztekom odpovednega roka, zato druge okoliščine, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi, za obračun odpravnine niso relevantne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter 1. odstavka 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, do kolikšnega zneska odpravnine po določbi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) so bili upravičeni tožniki, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnih razlogov po določbah 88. in 96. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov pod zaporednimi številkami 1-4, 6-8, 10-12, 14-26 in 33-34, kakor izhaja iz izpodbijane sodbe. Peti in deveti tožnik sta tožbi umaknila v celoti, 22. tožnik pa je tožbo umaknil za 2.000 EUR, zato je sodišče v zvezi s tem izdalo sklep o ustavitvi postopka. Glede tožnikov pod zaporedno številko 27-32 je postopek prekinilo, ker so navedeni tožniki stranke v postopku pred Delovnim sodiščem v Kopru, opr. št. Pd 22/2013, v kateri je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo nezakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga (ki še ni pravnomočna). Postopek glede trinajstega tožnika pa je sodišče zaradi ekonomičnosti izločilo in odločilo, da bo tožbeni zahtevek obravnavalo ločeno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Nepravilna je pritožbena navedba, da naknaden pristop novih tožnikov v pravdo pomeni spremembo tožbe, za katero je potrebno soglasje tožene stranke. Iz 2. in 3. odstavka 191. člena ZPP izhaja, da ob vstopu novih tožnikov v pravdo ni potrebno soglasje toženca. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru, opr. št. II Ips 371/2008 odločilo, da je subjektivna sprememba tožbe lahko podana, če tožnik namesto prvotnega toženca toži koga drugega, nikoli pa v primeru, če se prvotnemu tožniku pridruži nov tožnik ali pa ga nadomesti. Vrhovno sodišče je poudarilo, da privolitev toženca v takšnem primeru ni potrebna in zato, zaradi nasprotovanja toženca, sodišče tudi ne more preprečiti novemu tožniku, da bi vstopil v pravdo.

Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti za tožnike pod zaporednimi številkami 1-9 in 33-34. Navedeni tožniki so sicer res stranke v postopku pred Delovnim sodiščem v Kopru, opr. št. Pd 195/2012, v katerem je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo (sodba pa še ni pravnomočna). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo, da to ni ovira za odločitev o plačilu odpravnine, ker bodo ti tožniki, če bodo v nadaljnjem postopku dokazali nezakonitost odpovedi, zaradi odpadle pravne podlage morebitno neupravičeno izplačano odpravnino morali vrniti. Izid tega postopka se tako razlikuje od zadeve Pd 22/2013, v kateri je prvostopenjsko sodišče izdalo (nepravnomočno) sodbo o nezakonitosti odpovedi, zato trenutno kaže, da tožena stranka ni dolžna izplačati odpravnine.

Nepravilno je stališče pritožbe, da je za odmero in izračun odpravnine pomemben dan podaje odpovedi, zaradi česar bi bilo potrebno tožnikom pod številkami 8-12 in 22-24 priznati nižje zneske odpravnine. Iz 2. odstavka 109. člena ZDR je namreč razvidno, da odpravnina delavcu pripada, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto. Trajanje zaposlitve pri delodajalcu pa je enako trajanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, ki se konča z iztekom odpovednega roka. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je osnova za izračun odpravnine vezana na dan odpovedi, saj je v 1. odstavku 109. člena ZDR eksplicitno določeno, da je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, kar pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je odločitev o pravdnih stroških napačna, ker naj bi sodišče toženi stranki naložilo plačilo previsokih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč kot osnovo za nagrade iz Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe) pooblaščencu tožečih strank pravilno upoštevalo skupno vrednost zahtevkov tožnikov, ki so v predmetnem sporu uspeli, in nato od te vrednosti odmerilo pravdne stroške tožnikov, ki jih je tem tožnikom dolžna povrniti tožena stranka.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krijejo tudi tožeče stranke, ker njihov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).