Jedro

26. tožnica je denarni znesek, ki je bil potreben za odpravo plačnih nesorazmerij, pravočasno zahtevala od tožene stranke, namreč 31. 1. 2014. Ker tožena stranka do 1. 3. 2014 potrebnega denarnega zneska ni izplačala, je bila s 1. 3. 2014 sama v zamudi (299. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba zoper točko II in III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna OŠ ... (26. tožnici) povrniti pravdne stroške v višini 458,72 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožbo je sprva vložilo 37 tožnic, ki se jim je kasneje pridružila še ena, tako da jih je bilo skupaj 38. S sodbo in sklepom opr. št. VII Pg 4662/2014-35 z dne 6. 7. 2016 je prvostopenjsko sodišče v točki I izreka odločilo o delni ustavitvi postopka za 26. tožnico v višini 28.993,18 € (točka I izreka), v točki II izreka pa je ugodilo zahtevku 26. tožnice na plačilo 2.129,88 € in zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2015. V točki III izreka je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki, v točki IV izreka pa o pravdnih stroških v zvezi s tretjo tožnico.

2. Tožena stranka je nato vložila pritožbo zoper točki II, III in IV izreka prvostopenjske odločbe. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo glede točk II, III in IV izreka.

3. Prvostopenjsko sodišče je nato znova odločilo o zadevi s sodbo in sklepom opr. št. VII Pg 240/2018-41 (z dne 16. 10. 2018). V točki I izreka je delno ustavilo postopek zoper 26. tožnico (OŠ ...). V točki II izreka je ugodilo zahtevku 26. tožnice v višini 2.129,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 naprej. V točki III izreka je odločilo o stroških postopka, kolikor so se nanašali na 37 tožnic. V točki IV izreka je odločilo še o stroških postopka za 38. tožnico, ki je bila Center ...

4. Zoper točki II in III prvostopenjsko odločbe je vložila pritožbo tožena stranka.

5. Kolikor se pritožba nanaša na točko II izreka, je tožena stranka v njej navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče ne pojasnilo niti z besedo, zakaj meni, da je tožbeni zahtevek v višini 2.129,88 EUR utemeljen. Obrazložitev se naj bi ukvarjala le z dolžnostjo tožene stranke, da zagotovi denar za plačilo razlike v plači v skladu z ZNIRPJU in torej z glavnico. Tožena stranka se sicer ne strinja niti s tem, da bi bila dolžna plačati navedeni znesek kot del glavnice. Dne 1. 3. 2014 bi po njenem mnenju lahko zoper delodajalca kvečjemu začele teči zamudne obresti, če bi zašel v zamudo proti svojim zaposlenim. Na ta dan pa za toženo stranko niso nastale nobene obveznosti, ker sama ni zavezanec za plačilo po ZNIRPJU. Niti ZNIRPJU, niti pravnomočna sodba, ki je temelj za plačilo odprave plačnih nesorazmerij (sodba VS RS, opr. št. X Pdp 889/2012) naj ne bi določala roka za nakazilo denarja delodajalcem iz državnega proračuna, temveč le rok, v katerem morajo biti zaposlenim javnim uslužbencem odpravljena plačna nesorazmerja.

6. Tožena stranka je poleg tega v svoji pritožbi navedla še, bi da morala 26. tožnica odpravo plačnih nesorazmerij poravnati iz presežka prihodkov nad odhodki. Tega je imela. Prvostopenjsko sodišče naj bi menilo, da so presežki javnih zavodov njihov privaten denar in da naj bi bilo v nasprotju z zakonom, če se jih uporabi za pokritje njihovih zakonskih obveznosti.

7. 26. tožnica je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo je obrazloženo nasprotovala pritožbi tožeče stranke v celoti, tudi glede stroškov prvostopenjskega postopka.

8. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

9. 26. tožnica je osnovna šola in je v pravni obliki javnega zavoda. Tožena stranka je Republika Slovenija. Celoten spor je povezan s t. i. odpravo plačnih nesorazmerij. „Plačna nesorazmerja“ niso bila nič drugega kot opis za celoto neplačanih delov plač. Dolžniki so bile različne osebe javnega prava, upniki pa javni uslužbenci. Upravičencem je morala plačati te zneske oseba javnega prava, pri kateri so bili zaposleni (1. stavek 1. odstavka 2. člena in 4. odstavek 3. člena ZNIRPJU).

10. Predmet tega spora je bil le 1. obrok za odpravo tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah. To je bilo urejeno v 2. odstavku 3. člena ZNIRPJU.

11. Tožnice v tem sporu so bile osebe javnega prava, ki so morale odpraviti plačna nesorazmerja, in sicer vsaka pri sebi. To je veljalo tudi za 26. tožnico. Ona je s tožbo (vloženo 5. 12. 2014) zahtevala od Republike Slovenije (tožene stranke) denarni znesek, ki bi ji ga morala plačati prav za odpravo plačnih nesorazmerij svojim zaposlenim. Ta znesek je prvotno znašal skupaj 31.123,06 EUR. Navedena tožnica pa je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2014 naprej.

12. Tožena stranka je 31. 12. 2014 plačala 31.123,06 €. OŠ ... (26. tožnica) je v zvezi s plačilom 31.123,06 € opravila vračunanje na temelju 288. člena OZ, tako da se je spor vodil o plačilu glavnice v višini 2.129,88 €, in o plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska (prvostopenjska sodba, r. št. 4 in 5). Po delnem umiku tožbe je tožeča stranka vztrajala pri plačilu še neplačanega dela glavnice v višini 2.129,88 € in zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2015 naprej (prvostopenjska sodba, r. št. 4). Prvostopenjska sodba je razmeroma obširno podala razloge za to, da mora tožena stranka plačati to glavnico (prvostopenjska sodba, r. št. 14 in nasl.). Mnenji tožene stranke, da je odločitev glede plačila 2.129,88 EUR neobrazložena, in pa, da gre pri tem znesku za obresti, sta očitno brez vsakega temelja.

13. Odločitev sama je tudi pravilna. Nedvomno mora denar za plače v osnovnih šolah plačevati osnovnim šolam Republika Slovenija (1. odstavek 81. člena ZOFVI). Plačati ga je morala tudi 26. tožnici, ki ima pravno obliko javnega zavoda.

14. ZNIRPJU se je nanašal na izplačilo tretje četrtine dolgovanega zneska. Drugi odstavek 3. člena ZNIRPJU je določil, do kdaj je morala 26. tožnica izplačati upravičencem zneske, s katerimi je odpravila plačna nesorazmerja. Izplačati jih je morala do konca februarja 2014. 26. tožnica je torej morala upravičencem odpraviti plačna nesorazmerja do 1. 3. 2014. Če bi tega ne storila do 1. 3. 2014, bi bila s 1. 3. 2014 v zamudi.

15. Do takrat pa je morala tožena stranka poravnati 26. tožnici ustrezen znesek denarja. ZNIRPJU sicer ni ničesar izrecno določil glede tega, do kdaj mora tožena stranka plačati 26. tožnici znesek, ki je bil potreben za to, da bo 26. tožnica odpravila plačna nesorazmerja v razmerju do upravičencev. Iz povezave 2. odstavka 3. člena ZNIRPJU in 1. odstavka 81. člena ZOFVI pa je nedvomno mogoče sklepati, da do 1. 3. 2014, saj je prav tožena stranka tista, ki mora priskrbeti denar za plače, in sicer iz državnega proračuna.

16. 26. tožnica je denarni znesek, ki je bil potreben za odpravo plačnih nesorazmerij, pravočasno zahtevala od tožene stranke, namreč 31. 1. 2014 (prvostopenjska sodba, r. št. 5). Ker tožena stranka do 1. 3. 2014 potrebnega denarnega zneska ni izplačala, je bila s 1. 3. 2014 sama v zamudi (299. člen OZ)

17. Tožeča stranka je opravila vračunanje na temelju 288. člena OZ in je tako pravilno zahtevala glavnico v višini 2.129,88. S plačilom so bile poravnane zamudne obresti le za čas med 1. 3. 2014 in 31. 12. 2014. To je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v r. št. 21 svoje odločbe. Ker pa tožena stranka še ni poravnala vse glavnice, je bila tožeča stranka tudi po plačilu 31.123,06 EUR upravičena še do obresti od glavnice v višini 2.129,88 EUR od 1. 1. 2015 naprej do plačila.

18. Neutemeljen je tudi ugovor tožene stranke, da bi morala 26. tožnica poravnati plačna nesorazmerja iz presežka prihodkov nad odhodki. Neutemeljen je iz vrste razlogov, od katerih je vsak sam zase dovolj močan, da takšen ugovor ne more voditi do uspeha.

19. Že 1. odstavek 81. člena ZOFVI jasno določa, da se iz državnega proračuna plačuje znesek, potreben za plače zaposlenim v osnovnih šolah. Sicer je res, da se presežek prihodkov nad odhodki sme porabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti samega javnega zavoda (2. odstavek 48. člena Zakona o zavodih). O tem pa pač ne more odločati dolžnik, to je Republika Slovenija, temveč le za odločanje o presežku pristojni organi samega javnega zavoda. Ti so pač tisti, ki končno odločajo o tem, kako se bo opravljala dejavnost zavoda, in ne dolžnik sam.

20. Niti sama 26. tožnica ni trdila kaj drugega kot to, da je denar izplačala iz lastnih sredstev. Da bi ta sredstva bila hkrati že presežek, ni bilo nikoli izkazano. Lastna sredstva so pač lahko tako presežek, kot tudi denar, ki je potreben za opravljanje in razvoj dejavnosti same osnovne šole. Lastna sredstva so lahko na primer denar, potreben za poravnavanje materialnih stroškov, ki pa ga je 26. tožnica prerazporedila tako, da ga je uporabila za odpravo plačnih nesorazmerij.

21. Prvostopenjsko sodišče ni menilo, da so presežki javnih zavodov „privatna“ sredstva javnega zavoda. Takšnega pravnega mnenja pritožbeno sodišče v prvostopenjski sodbi ni našlo.

22. Neutemeljena je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. V času vložitve tožbe je bilo tožnic 37, kasneje 38 (od 31. 12. 2014). Vrednost spornega predmeta je znašala 609.822,37 EUR.

23. Do nagrade za postopek po ZOdvT je bil odvetnik upravičen že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe, toliko bolj pa potem, ko je bila tožba vložena (gl. opombo 3 v 3. delu Tarife v ZOdvT (pred tar. št. 3100). Z vložitvijo tožbe se namreč začne pravdni postopek (179. člen ZPP). Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki znesek stroškov v višini nagrade, ki se računa od takšne vrednosti spornega predmeta. Takšna obveznost toženi stranki ne bi nastala le, če bi tožena stranka ne dala povoda za tožbo (157. člen ZPP). Z opustitvijo izpolnitve svojih obveznosti pa je tožena stranka povod nedvomno dala. Seveda pa je bil strošek v zvezi z vložitvijo tožbe potreben (155. člen ZPP), saj tožena stranka prostovoljno še pred tožbo ni hotela poravnati svojih obveznosti.

24. Velika večina tožnic je tudi takoj umaknila zahtevke, ko so plačilo prejele. Že 8. 1. 2015 (l. št. 47) je odvetnica tožnic obvestila sodišče, da je bila s strani predstavnikov tožnic seznanjena, da naj bi tožena stranka izpolnila terjatve. Dodala pa je še, da zaradi večjega števila tožnice še preverja, ali to drži. Že 19. 1. 2015 (l. št. 56) pa so skoraj vse tožnice, razen dveh, umaknile tožbo. Že glede na razmeroma obsežno delo odvetnice tožeče stranke, katerega vzrok je bilo večje število tožnic, je bil umik tožbe takojšen. Poleg tega v vmesnem času sodišče ni opravilo nobenih procesnih dejanj. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ker je naložilo plačilo stroškov postopka toženi stranki.

25. Nepravilno ni odločilo prvostopenjsko sodišče niti o plačilu po tar. št. 6002. Prvostopenjsko sodišče je odločilo o pravdnih stroških tožeče stranke. Ker je bilo na strani tožeče stranke več tožnic, je bila tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov za delo odvetnika z več tožniki. Ta ne sme presegati dvojnega zneska nagrade (4. odstavek tar. št. 1200 ZOdvT). Za povrnitev stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev je tožeča stranka torej lahko zahtevala 40,00 EUR (20,00 EUR x 2).

26. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve nagrade za odgovor na pritožbo zoper odločbo z opr. št. VII Pg 4662/2014-35 (z dne 6. 7. 2016) in opr. št. VII Pg 240/2018-41 (z dne 16. 10. 2018). Vrednost spornega predmeta je v v obeh pritožbenih postopkih znašala le še 2.129,88 €. Od te vrednosti se odmerja nagrada za odgovor na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta je 26. tožnica (OŠ ...) za vsak posamezen odgovor na tožbo upravičena do nagrade za delo odvetnika v višini 168,00 €, do 20,00 EUR po tar. št. 6007 in do DDV od vsote teh dveh postavk. Skupaj je upravičena do povrnitve dvakrat po 229,36 €, skupaj torej 458,72 EUR.

27. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.