Up-28/93

14/6-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, na seji senata dne 14/6-1995

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sodbo U 804/92 z dne 6/5-1993 v zvezi z odločbo Ministrstva za pravosodje in občo upravo št. 464-1742/70 z dne 6/11-1970 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik je dne 16.6.1993 v zakonitem roku vložil ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je le-to zavrnilo kot neutemeljeno njegovo tožbo v upravnem sporu.

S to tožbo je pritožnik uveljavljal ničnost razlastitvene odločbe Ministrstva za pravosodje in občo upravo št. 464-1742/70 z dne 6.11.1970. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da glede navedene odločbe ne obstoji ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga je pritožnik v tožbi uveljavljal. Po tedanjem Zakonu o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68) je o razlastitvi nepremičnine odločal upravni organ za premoženjskopravne zadeve občine, v kateri leži nepremičnina, z odločbo v upravnem postopku.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da se je razlastitveni postopek začel, ko je parcelo v družbeni lastnini, na kateri je stala njegova hiša, občina prodala Poslovnemu združenju Gipos.

Njegova parcela je bila izvzeta iz zazidalnega načrta in se torej ta načrt ne more uporabljati kot podlaga za ugotovitev splošnega interesa v razlastitvenem postopku. Pritožnik tudi navaja, da občinski upravni organ ne bi smel posegati v prednostno pravico uporabe nacionaliziranega zemljišča za gradnjo, s čimer je prekoračil svoje pooblastilo. Po pritožnikovem mnenju je bila s tem in z izpodbijano sodbo kršena ustavna pravica do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave in določba 69. člena Ustave o razlastitvi nepremičnine.

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče odločalo le o morebitni ničnosti razlastitvene odločbe z dne 6.11.1970. Pri presoji ustavne pritožbe se je treba omejiti na ocenjevanje, ali je s to sodbo bila kršena kakšna človekova pravica ali svoboščina pritožnika. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da je po tedanjih predpisih o razlastitvi nepremičnine odločal upravni organ v upravnem postopku, pri čemer je treba pripomniti, da je to odločanje tudi danes v pristojnosti upravnih organov. Tako ni podan glede razlastitvene odločbe ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti kak drug ničnostni razlog.

Pritožnik utemeljuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave s tem, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi že prej odločalo v isti sestavi in je v zvezi s tem tudi neuspešno zahteval izločitev nekaterih sodnikov tega sodišča. Samo dejstvo, da je sodišče že prej v zadevi odločalo v isti sestavi, ne predstavlja kršitve pravice do sodnega varstva, saj iz tega nikakor ne izhaja, da bi zato sodišče bilo pristransko. Drugih argumentov in dokazov, da bi bila kršena pravica do sodnega varstva, pa pritožnik ne navaja.

Iz teh razlogov je ustavno sodišče ravnalo po 2. odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču, (Uradni list RS, št. 15/94) po katerem se ustavna pritožba ne sprejme, če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in svoboščin z aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil.

Ta sklep je sprejel senatu Ustavnega sodišča v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senata:

dr. Lovro Šturm