Jedro

Tožnika sta s svojim navajanjem povsem različnih razlogov, zaradi katerih sta ponovno zaprosila za azil, vnesla dvom v svoje trditve, da naj bi v izvorni državi imela težave in iz njunega ravnanja izhaja utemeljen sum, da zavajata oziroma zlorabljata azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB2) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.10.2007, s katero je ta, po predhodni združitvi upravne zadeve V.G. in J.T. v en postopek, na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, V.G. in J.T. omejila gibanje na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 23.10.2007 od 11.55 ure do dne 23.1.2008 do 11.55 ure. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi tožene stranke v delu, ki se nanaša na razlog iz 2. alinee 36. člena ZAzil. Sodišče je z zaslišanjem tožnikov preverilo ključno okoliščino in sicer neskladje med razlogom za zapustitev izvorne države, ki sta ga tožnika navedla v prvi prošnji z dne 17.10.2006, to je preganjanje s strani pripadnikov OVK, in razlogom, ki sta ga navedla v ponovni prošnji za azil dne 23.10.2007, da je tožnica katoličanka, tožnik pa musliman, njuni družini pa ne sprejemata takšne zveze. Tožnica je neskladje pojasnila s tem, da jima je član njune družine svetoval, da naj navedeta razlog v zvezi z OVK, ker bosta tako bolj uspešna, medtem ko je tožnik pojasnil, da jima je to svetovala uradna oseba ob podaji prošnje za azil. Ta različna pojasnitev ni samo neprepričljiva, ampak tudi nelogična, saj je razumno pričakovati, da oseba, ki je preganjana iz več razlogov, navede vse razloge za preganjanje, razen če ni pod psihološkim stresom zaradi posledic preganjanja, kar pa tožnika nista zatrjevala. Ker je dokazni standard v tovrstnih primerih obstoj suma, da stranka zlorablja postopek, v obravnavani zadevi pa je iz navedenih razlogov sum utemeljen, je po presoji sodišča prve stopnje izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Smiselno ponovita tožbene navedbe in menita, da je njuna ponovna prošnja za azil utemeljena in niso podani pogoji za omejitev gibanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikoma začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5.alineo 36. člena ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea ).

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje že eden od v 27. členu ZAzil taksativno navedenih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da iz v upravnem postopku ugotovljenih dejstev izhaja sum, da sta tožnika zavajala oziroma zlorabila azilni postopek s tem, da sta lažno predstavila razloge, na katere se v svoji prošnji za azil sklicujeta. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela podlago v določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil, da je tožnikoma izrekla ukrep začasne omejitve gibanja. Glede na to, da sta bila tožnika ob sprejemu prve prošnje za azil posebej opozorjena, da morata navesti vse razloge s katerimi utemeljujeta svoji prošnji za azil in tudi, da morata odgovarjati čimbolj natančno in po resnici, kar izhaja iz podatkov upravnega spisa, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da sta tožnika s svojim navajanjem povsem različnih razlogov zaradi katerih sta ponovno zaprosila za azil, vnesla dvom v svoje trditve, da naj bi v izvorni državi imela težave in iz njunega ravnanja izhaja utemeljen sum, da zavajata oziroma zlorabljata azilni postopek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi razlogi, zaradi katerih je bilo tožnikoma začasno omejeno gibanje, ustrezajo dokaznemu standardu v postopku za omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišče ne more vplivati pritožbeni ugovor, s katerim sta tožnika le smiselno ponovila tožbene navedbe in jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo. Tožnika sta pritožbo vložila tudi zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar pa formalno opredeljeno in izrecno niti ne izpostavljata nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Presodilo je, da te kršitve niso podane.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.