Jedro

Na podlagi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, je očitno, da je zavarovalnica na podlagi ZTSPOZ iz leta 1976 in pravnega mnenja iz leta 1985, ki je določal njegovo uporabo, dne 2.6.1987 sklenila poravnavo z oškodovanko, v kateri je navedeno, da je zaradi limitirane zavarovalne vsote z zavarovalnico dokončno urejena vsa škoda iz škodnega dogodka. Če bi sodišče tedaj razsojalo o razmerjih med subjekti, ki jih je povezal škodni dogodek, bi bilo vezano na pravno mnenje, sprejeto na občni seji dne 19.5.1985. Zato bi na podlagi tedanje zakonodaje in sodne prakse zavarovalnico in povzročitelja škode obsodilo na nerazdelno plačilo zneska 5.000.000,00 starih dinarjev oškodovanki. Višji tožbeni zahtevek proti zavarovalnici (ki bi ga terjala bodisi oškodovanka, bodisi zavarovanec kot povzročitelj škode) bi zavrnilo in bi prepustilo oškodovanki in povzročitelju škode, da medsebojno uredita svoje razmerje iz škodnega dogodka za škodo, ki presega limitirano zavarovalno vsoto. V danem primeru je torej zavarovalnica izvensodno uredila svoje razmerje tako, kot je določal zakon in kot bi odločilo sodišče, zlasti pomembno pa je, da je tedaj tudi izpolnila vso svojo obveznost, ko je izplačala zavarovalno vsoto in likvidirala zavarovalni primer. Ker URS v 2. členu zagotavlja pravno varnost, ne sme biti danes tisti, ki je tedaj spoštoval zakon in sodno prakso, v neenakem položaju do tistih, ki jih je v to prisililo sodišče.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenita, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka Z. T. d.d. L., Območna enota C. mora plačati tožniku M. R. 837.600,00 SIT (osemstosedemintridesttisočšeststo tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1993 dalje do plačila, prav tako pa mora od 1.4.1991 dalje plačevati znesek 1.155,48 SIT mesečno (entisočstopetinpetdeset tolarjev 00/100) in sicer do 15.5.1991 dospele rentne obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonitimi zamudnimi obrestmi."

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 837.600,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1991 dalje do plačila, prav tako pa mu je dolžna od 1.4.1991 dalje plačevati znesek 1.155,48 tolarjev mesečno in sicer do 15.5.1991 dospele rentne obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je odločilo, da mora tožniku povrniti 58.500,00 tolarjev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, intervenientki pa 29.980,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljavilo za tisti del obrestnega zahtevka od glavnice 837.600,00 tolarjev, ki se nanaša na čas pred vložitvijo tožbe od 15.5.1991 do 25.3.1993 in v odločitvah o povrnitvi pravdnih stroškov. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (glede obeh glavnic in obrestnega zahtevka od 26.3.1993 dalje).

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zavrženje tožbe ali zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlaga njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožnik zahteval, da tožena stranka plača vtoževani znesek neposredno oškodovanki, toda sodišče je tožbeni zahtevek spremenilo in denar prisodilo tožniku. Ker pritožbeno sodišče na to ni reagiralo, revidentka meni, da je bistveno kršilo postopkovna določila, saj bi moralo tožbo zavreči. V zvezi z materialnim pravom se upira mnenju, da se je tožena stranka zavezala plačati vso škodo in poudarja, da bi bil tožnik lahko višje zavaroval svojo odgovornost ter da je minimalna zavarovalna vsota 5.000.000,00 din veljala tako ob sklenitvi zavarovanja tožnikovega vozila dne 17.7.1985, kot ob škodnem dogodku dne 6.11.1985. Splošno znano je, da tedaj ni bilo inflacije, zaradi česar pristojni organ ni spremenil predpisa o minimalni zavarovalni vsoti. Tedaj tudi noben predpis ni določal valorizacije zavarovalne vsote in je zavarovalna pogodba ni vsebovala. Zato sodiščema očita, da zmotno uporabljata določilo 396. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), ki določa sankcijo ničnosti za neupoštevanje načela denarnega nominalizma iz 395. člena ZOR. Zakon dopušča dogovor o indeksni klavzuli le v dveh primerih: če je indeks v neposredni zvezi s poslom, ali če je indeksna klavzula dogovorjena za zavarovanje življenjske ravni pogodbene stranke, toda v danem primeru takega dogovora ni bilo in je bila indeksna klavzula prepovedana. Revidentka trdi, da sodišči ne bi smeli valorizirati zavarovalne vsote, zlasti ne brez izvajanja dokazov na glavni obravnavi, sodišče druge stopnje pa poleg tega še protispisno navaja, da je tožena stranka pritožbi priložila obračun. Revizija graja tudi to, da sta sodišči uporabili načelno mnenje skupne seje zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in vrhovnega vojaškega sodišča z dne 27.10.1988 in meni, da ga ne bi smeli upoštevati kot zakonski predpis, zlasti pa ga ne bi smeli uporabiti retroaktivno, kar je v nasprotju s pravili pravne stroke.

Po določilu tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožnik je že v tožbi dne 26.3.1993 z glavnim tožbenim zahtevkom zahteval plačilo vtoževanih zneskov njemu in le pogojno, če sodišče ne bi ugodilo prvemu zahtevku, je po določilu drugega odstavka 188. člena ZPP zahteval plačilo vtoževanih zneskov stranski intervenientki O. J.. Zato je zmotno revizijsko stališče, češ da je sodišče samo spreminjalo tožbeni zahtevek. Tudi v reviziji zatrjevane okoliščine v zvezi z ugotavljanjem višine zavarovalne vsote niso pomembne, saj iz spisa jasno izhaja, da je izračun valorizirane zavarovalne vsote, ki je priloga prve sodbe, izdelalo sodišče prve stopnje. Za obračun valorizacije zavarovalne vsote in njenih preostankov, ki ga je pripravila delavka tožene stranke S. J. in je v spisu kot priloga B3, pa je v pritožbi tožene stranke v drugem odstavku na 2. strani navedeno, da se prilaga. Izračuna preostale zavarovalne vsote je sodišče druge stopnje pravilno povzelo in ugotovilo, da razhajanje ne more vplivati na odločitev.

Je pa podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o škodnem dogodku, za katerega je tožena stranka poravnala vse svoje obveznosti v letu 1987, uporabili kasneje izoblikovano načelno pravno mnenje. Gre za kompleksen pravni problem, ki se navezuje na določilo 2. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91 in kasneje 42/97) o tem, da je Slovenija pravna država. V pravni državi mora imeti pravni red naslednje bistvene lastnosti: - splošnost, ki omogoča nepristranost in enakost; - abstraktnost, ki s svojo stabilnostjo, trdnostjo in zlasti z zanesljivostjo omogoča predvidljivost ravnanj; - formalizem in - sistematičnost, ki se kaže v enovitosti in koherentnosti ter v želji po popolnosti.

Samo tak objektivni pravni red, ki izpolnjuje navedene lastnosti, vsakomur omogoča pravno varnost, ki je subjektivni odraz tega, kar pričakujejo državljani. Vsak lahko utemeljeno zahteva zaupanje v obstoj pravnih norm, kar mu omogoča, da jih upošteva pri svojih dispozicijah in pričakovanjih, državnim organom pa nalaga tako uporabo pravnih norm, da državljanom omogočajo, da njihovo ravnanje v skladu s pravom ne more postati protipravno in da zaradi zaupanja v pravo ne morejo trpeti škodljivih posledic.

Izpeljava načel pravne države in pravne varnosti državljanov in drugih pravnih subjektov se torej kaže (med drugim) v usklajenosti pravnih aktov (153. člen URS), objavljanju pravnih predpisov (154. člen URS) in v prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen URS). Ustavna prepoved retroaktivnosti se nanaša na zakone, druge predpise in splošne akte. S splošnimi akti se namreč ustvarjajo splošna pravna pravila, ki so formalni pravni viri za nastajanje posamičnih pravnih aktov oz. za uveljavljanje prava sploh. S konkretnimi pravnimi akti (in sodba je osrednji posamični akt oblastne narave), pa se oblikujejo konkretna in posamična pravna pravila, ki zavezujejo pravne subjekte k predpisanemu ravnanju.

Njihova funkcija je pomembna predvsem za razlago pravnih pravil pri odločanju v konkretnih primerih. Zato je stalna sodna praksa pomembno sredstvo, ki zagotavlja enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov in s tem enakost pred zakonom na ravni njegove uporabe.

Načeloma torej ni prepovedi, da bi se določena razlaga predpisa uporabila za vse primere, torej tudi za sojenje v primeru, ki se je zgodil tedaj, ko je že veljal določen predpis, toda preden je prišlo do določene razlage sodišča. Kljub temu pa je potrebna določena previdnost, zlasti pri uporabi načelnih pravnih menj in pravnih mnenj najvišjega sodišča, ki vsebujejo elemente splošnosti in abstraktnosti. Če so sodniki po določilu 125. člena URS vezani le na ustavo in zakon in ustaljena sodna praksa zanje (vsaj formalno) ni obvezujoča, pa ima praksa najvišjih sodišč vendarle drugačen pomen. Po določilu 107. do 111. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur.l. RS, št.19/94 in 45/95) Vrhovno sodišče Republike Slovenije vodi evidenco sodne prakse in tudi skrbi za enotno sodno prakso. Zato na občnih sejah (med drugim) sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov, in sprejema pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse. Določilo, da so ta pravna menja obvezna za senate vrhovnega sodišča in da se lahko spremenijo samo na novi občni seji (drugi odstavek 110. člena ZS) kaže na to, da je ta sodna praksa dejansko vendarle pravni vir in je mogoče postopek sprejema in objave pravnih mnenj primerjati s sprejemom in objavo splošnih pravnih aktov. Čeprav ni formalne prepovedi za "retroaktivno" uporabo načelnih pravnih menj in pravnih mnenj, pa vendarle ni mogoče prezreti, da lahko nekatera pravna mnenja bistveno posegajo v dejanska stanja iz preteklosti in da subjekt, ki se zanaša na sodno prakso in njej prilagaja svoje ravnanje, z njeno spremembo ne sme biti prizadet. Poleg tega na ustaljeno sodno prakso vplivajo tudi družbene razmere, v katerih se pravo uporablja: njihova sprememba lahko pripelje do spremembe razlage prava v sodni praksi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prav zaradi spremenjenih družbenih razmer prišlo do spremembe sodne prakse, kar zadeva problem razlage in pojmovanja višine zavarovalne vsote kot limita odgovornosti zavarovalnice po določbah 54. člena in tretjega odstavka 55. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ, Ur.l. SFRJ, št. 24/76). V času škodnega dogodka dne 6.11.1985 in tudi še v času sklenitve poravnave med toženo stranko in stransko intervenientko (kot oškodovanko iz tega škodnega dogodka) dne 2.6.1987, je bila ustaljena sodna praksa, da je (nominalni) znesek zavarovalne vsote, ki je veljal v času škodnega dogodka, tisti limit odgovornosti zavarovalnice, do katerega je mogoče zavarovalnico obsoditi na plačilo odškodnine oškodovancu iz prometnega škodnega dogodka (primerjaj Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. 1/85, str. 25-27). Pogled nazaj, torej analiza poznejšega razvoja sodne prakse glede tega vprašanja, narekuje razlago, da družbenoekonomska situacija, v kateri so se realizirale določbe ZTSPOZ, tedaj ni dosegla tiste stopnje zaostritve problemov (izvirajočih iz ekonomske, posebej tudi monetarne politike takratne zvezne vlade), do katere je prišlo proti koncu leta 1988 - in katere osnovna značilnost je bila skokovito naraščajoča inflacija ter pozneje celo hiperinflacija, ki ji vladni odloki o višini zavarovalne vsote niso pravočasno in tudi ne ustrezno sledili. Ta poznejši razvoj oziroma tak nadaljnji razvoj odločilnih družbenoekonomskih parametrov pravnih razmerij, ki so jih sodišča urejala z uporabo 54. člena in tretjega odstavka 55. člena ZTSPOZ, je narekoval spremembo sodne prakse, na katero se sklicuje tožena stranka, to je sprejem načelnega pravnega mnenja skupne seje zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in vrhovnega vojaškega sodišča z dne 26. in 27.10.1988, ki je zaradi na novo nastalih družbenih razmer predvidel bistveno drugačno uporabo prava, kot v času škodnega dogodka in v času sklenitve sodne poravnave med oškodovanko in toženo zavarovalnico. Slednja je po tej poravnavi izplačala oškodovani stranski intervenientki celotni znesek, ki ga je bila po tedaj veljavni sodni praksi dolžna izplačati zaradi poravnave škode do višine zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka.

Načelo zaupanja v pravo vsebuje tudi načelo enakosti pred zakonom (14. člen URS) in načelo enakega varstva pravic (22. člen URS), ki terjata, da so udeleženci pravnega razmerja, ki so svojo obveznost v določenem trenutku izpolnili prostovoljno, brez sodne prisile, v enakem položaju kakor tisti udeleženci istovrstnih pravnih razmerij, katerim je v istem trenutku sodišče naložilo izpolnitev njihovih obveznosti. To pa narekuje v zadevi, kakršna je obravnavana, da sodišče pri presoji obsega izpolnitve obveznosti zavarovalnice upošteva tisto razlago ključne pravne norme - odgovornosti zavarovalnice do višine zavarovalne vsote iz časa škodnega dogodka - ki je bila v sodni praksi uveljavljena v času, na katerega se nanaša ta presoja, torej v času, ko je bila obravnavana izpolnitev opravljena (in sicer neposredno oškodovanki, stranski intervenientki). Na podlagi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, je očitno, da je zavarovalnica na podlagi ZTSPOZ iz leta 1976 in pravnega mnenja iz leta 1985, ki je določal njegovo uporabo, dne 2.6.1987 sklenila poravnavo z oškodovanko, v kateri je navedeno, da je zaradi limitirane zavarovalne vsote z zavarovalnico dokončno urejena vsa škoda iz škodnega dogodka. Če bi sodišče tedaj razsojalo o razmerjih med subjekti, ki jih je povezal škodni dogodek, bi bilo vezano na pravno mnenje, sprejeto na občni seji dne 19.5.1985. Zato bi na podlagi tedanje zakonodaje in sodne prakse zavarovalnico in povzročitelja škode obsodilo na nerazdelno plačilo zneska 5.000.000,00 starih dinarjev oškodovanki. Višji tožbeni zahtevek proti zavarovalnici (ki bi ga terjala bodisi oškodovanka, bodisi zavarovanec kor povzročitelj škode) bi zavrnilo in bi prepustilo oškodovanki in povzročitelju škode, da medsebojno uredita svoje razmerje iz škodnega dogodka za škodo, ki presega limitirano zavarovalno vsoto. V danem primeru je torej zavarovalnica izvensodno uredila svoje razmerje tako, kot je določal zakon in kot bi odločilo sodišče, zlasti pomembno pa je, da je tedaj tudi izpolnila vso svojo obveznost, ko je izplačala zavarovalno vsoto in likvidirala zavarovalni primer. Ker URS v 2. členu zagotavlja pravno varnost, ne sme biti danes tisti, ki je tedaj spoštoval zakon in sodno prakso, v neenakem položaju do tistih, ki jih je v to prisililo sodišče. Ob tem tožena stranka utemeljeno opozarja, da je imel tožnik možnost, da bi svoj premoženjski interes, to je avtomobilsko odgovornost, z doplačilom zavarovalne premije višje zavaroval. V času sklenitve zavarovanja sta ZTSPOZ in odlok zveznega izvršnega sveta (ki naj bi varovala predvsem oškodovance kot žrtve prometnih nesreč), predpisovala le najnižji znesek, za katerega je bilo treba zavarovati odgovornost, toda zneski, ki so določali obvezno sklenitev zavarovanja, niso preprečevali možnosti, da bi sklenitelj zavarovanja svojo odgovornost zavaroval za višjo vsoto.

Tako se izkaže, da je revizija utemeljena, ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Zato ji je vrhovno sodišče po določilu 395. člena ZPP ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge in prve stopnje ter zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno.

Ker je reviziji ugodilo, je po določilu 166. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Glede na to, da bo sodišče prve stopnje zaradi delne razveljavitve njegove sodbe v pritožbenem postopku, še odločalo o pravdnih stroških, je revizijsko sodišče pridržalo tudi odločitev o revizijskih stroških. Sodišče prve stopnje bo tako odločilo o vseh stroških tega postopka.