Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 42/2012

ECLI:SI:VDSS:2012:PSP.42.2012 Oddelek za socialne spore

invalid III. kategorije samozaposlena oseba pravica do premestitve omejitve pri delu nadomestilo za invalidnost
Višje delovno in socialno sodišče
2. februar 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri tožniku je v času, ko je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik, prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Ker tožnik še vedno lahko opravlja svojo dejavnost s polnim delovnim časom, ni pa zmožen za delo brez omejitev, se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela z omejitvami v okviru dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tretji odstavek izreka črta ter znesek 983,34 EUR v šestem odstavku izreka nadomesti z zneskom 737,50 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 19. 2. 2004 in št. ... z dne 13. 9. 2004 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu v okviru samostojne dejavnosti priznalo pravico do dela, ki je pretežno sedeče, brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg, brez pogoste hoje po neravnem terenu in ne na višini, brez dela v čepečem položaju, brez poklekanja in brez vsakršnega dvigovanja s tal, v polnem delovnem času od 1. 7. 2003 dalje. Obenem je odločilo, da se je tožnik dolžan prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe (tretji odstavek izreka) in da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v roku 60 dni. Zavrnilo pa je zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter, da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 983,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (šesti odstavek izreka).

Zoper sodbo v ugodilnem delu je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izvedenski organ menil, da tožnik ne le od 1. 7. 2003 dalje, pač pa že od 25. 10. 1988, ko je nastopil neustrezno delo Vodenje in izvajanje nabave blaga za prodajo kot samostojni podjetnik, pri tožniku ni obstajala nobena kategorija invalidnosti, ker z zdravstvenega vidika sploh ni bil zmožen za to delo in ga brez škode za zdravje sploh ne bi smel nastopiti. Iz mnenja izhaja, da tožnik ni bil zmožen za svoje delo že ob nastopu dela dne 25. 10. 1988 in je drugačna ugotovitev sodišča zmotna. Kot je razvidno iz razlogov sodbe, sodišče izvedenskemu mnenju ni sledilo ter mnenja ni sprejelo in je odločilo v nasprotju z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal izvedenki organ, ki ga je samo imenovalo. Meni, da je s tem bistveno kršilo določbo postopka in sicer 243. člena Zakona o pravdnem postopku, ker ni upoštevalo izvedenskega mnenja in samo drugače ugotovilo dejansko stanje glede vprašanj s področja stroke, v zvezi s katero sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem. Navedena kršitev pa je bistvena, saj vpliva na ugotovitve glede odločilnih dejstev, ki so neposredna podlaga za odločitev sodišča. V zvezi z navajanjem sodišča glede zdravniškega spričevala meni, da je možno dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena glede na določilo tretjega odstavka 224. člena ZPP in ravno iz mnenja izvedenskega organa izhaja, da so bila ta dejstva nepravilno ugotovljena, kar se šteje, da je dokazano nasprotno in je tako sodišče s tem v zvezi tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Nasprotno od vsebine zdravniškega spričevala iz leta 1993, na katero se sklicuje sodišče, pa izhaja tudi iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 9. 4. 2003, ki se nahaja v upravnem spisu in se je nanj toženec tudi skliceval že v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2011. Sicer pa izrecno nasprotno od ugotovitve iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 9. 4. 2003, ni izhajalo niti iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 26. 5. 2004. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v zmotni uporabi 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Spremembe v smislu 60. člena ZPIZ-1 pri tožniku niso bile podane glede na relevantno obdobje ocene delazmožnosti, glede na to, da tožnik že ob nastopu dela, ki je relevantno za oceno delazmožnosti (v letu 1988), za to delo ni bil zmožen. Kakšnih sprememb do obdobja ocene delazmožnosti, ki bi pomenila zmanjšano delazmožnost v smislu instituta invalidnosti upoštevaje to, da tožnik za delo že ob nastopu ni bil zmožen, pa iz navedenega razloga ni moglo biti. Tudi sicer ni izkazana sprememba v zdravstvenem stanju v smislu vprašanja delazmožnosti v obdobju od izdaje pravnomočne odločbe toženca z dne 26. 6. 2003 pa do izdaje odločb izpodbijanih v tem socialnem sporu. Meni, da glede na navedeno, pri tožniku invalidnost ni podana in da zato ni podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in s tem podlage za odločitev od prvega do četrtega odstavka in v šestem odstavku izreka sodbe. Toženec se ne strinja tudi z odločitvijo glede stroškov postopka. Meni, da bi sodišče moralo o stroških odločiti upoštevaje II. odstavek 154. člena ZPP, ker ni podanih pogojev za odločitev po III. odstavku te določbe, saj tožnikov neuspeh v postopku ne pomeni neuspeha v neznatnem delu, kar je kumulativno pogoj za uporabo III. odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je v okviru III. kategorije invalidnosti uveljavljal pravico do dela s krajšim delovnim časom, sodišče pa mu je priznalo pravico do dela s polnim delovnim časom, kar nikakor ni neznatna razlika. Pritožba dodatno navaja, da ni ustrezna opredelitev pravice v drugem odstavku sodbe in sicer je sodišče tožniku priznalo pravico v okviru svoje dejavnosti, kar pa je po mnenju toženca neustrezna opredelitev. ZPIZ-1 ne pozna pravice do dela z omejitvami v okviru svoje dejavnosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnik dejavnost tudi odjavil, kot je to tudi ugotovilo sodišče v sodbi ter je tožniku naložilo, da se prijavi pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar predstavlja smiselno nasprotje s pravico do dela z omejitvami v okviru opravljanja samostojne dejavnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Obravnavani postopek se nanaša na ponovljen postopek, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo skladno s sklepom Psp 431/2010 z dne 29. 10. 2010, s katerim je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Ps 2433/2004 z dne 19. 1. 2007 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v citiranem sklepu v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 360/2008 z dne 7. 9. 2010 poudarilo, da je toženec prvostopno odločbo z dne 10. 12. 2002, s katero je odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 11. 2002 dalje, z drugostopno odločbo z dne 26. 6. 2003 spremenil tako, da pri tožniku ni izkazane invalidnosti in da ni podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ključnega pomena pa je štelo, da je citirana drugostopna odločba z dne 26. 6. 2003 skladno z določbo tretjega odstavka 255. člena ZPIZ-1, pričela učinkovati 1. 7. 2003 in da za čas od 1. 7. 2003 dalje glede relevantnih okoliščin dejansko stanje ni popolno razčiščeno. Tožnik je bil tedaj nosilec samostojne dejavnosti in zavarovanec po 15. členu ZPIZ-1 in ni bilo razčiščeno ali je bil takrat še zmožen opravljati svojo dejavnost v nespremenjeni obliki v polnem ali skrajšanem delovnem obsegu.

V okviru napotkov v sklepu pritožbenega sodišča, kot enega izmed možnih (ne pa edinega) dokazov, ki naj bi se izvedel v ponovljenem postopku, je mnenje o teh dejstvih in odgovor na to vprašanje, podal izvedenski organ Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Ta izvedenski organ je menil, da tožnik za delo vodenje in izvajanje nabave blaga za prodajo kot s.p., ni bil zmožen ne le 1. 7. 2003, ampak tudi že ob nastopu tega dela.

Mnenja, ki ga je podal Klinični inštitut za medicino delo, prometa in športa, sodišče prve stopnje res ni sprejelo v celoti in sicer v delu, da tožnik za delo vodenje in izvajanje nabave blaga za prodajo kot s.p., ni bil zmožen že ob nastopu tega dela 25. 10. 1988. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in pravilno obrazložilo, da toženec ni predložil nobenega dokaza, da bi bil tožnik s strani medicine dela ob nastopu dela ali kasneje še pred oceno na invalidski komisiji, ocenjen, da ni zmožen za opravljanje te dejavnosti, ampak nasprotno, je bil tožnik še po petih letih opravljanja te dejavnosti, točneje 6. 10. 1993 na preventivnem pregledu s strani medicine dela, ocenjen kot sposoben za opravljanje samostojne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je tožnik ves čas (relevantno obdobje do 1. 7. 2003) delo vodenje in izvajanje nabave blaga za prodajo kot s.p. opravljal, pravilno zaključilo, da morebitni nepopolen zdravniški pregled pred izdajo zdravniškega spričevala ne more iti v škodo tožnika. Na podlagi takšnega postopanja in zaključka sodišča prve stopnje, očitana kršitev določbe 243. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje je v preostalem delu sledilo mnenju izvedenskega organa, da tožnik za delo vodenje in izvajanje nabave blaga za prodajo kot s.p. ni zmožen tudi od 1. 7. 2003 dalje, torej za čas, ko dejansko stanje glede tožnikove delazmožnosti in sicer primarno glede zmožnosti opravljanja samostojne dejavnosti, ni bilo razčiščeno. Sodišče prve stopnje pa je sledilo mnenju omenjenega izvedenskega organa tudi glede ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je bila pri tožniku zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu poslabšanja funkcionalnega stanja desnega kolena in napredovane artroze desnega kolena dne 11. 4. 2003 opravljena valgizacijska osteotomija desne golenice. Na kontroli dne 13. 5. 2003 je ortoped glede na močneje napredovano artrozo desnega kolena menil, da tožnik ni sposoben za stalno stoječe delo, tudi ne za dolgotrajno hojo in svetoval skrajšan delovni čas. Enako pa je ortoped tudi 19. 4. 2005 ugotavljal, da se še po dveh letih po opravljeni valgizacijski osteotomiji desne golenice, bolečine v desnem kolenu pri tožniku ne zmanjšujejo, ampak celo povečujejo. Tako, da ne drži trditev pritožbe, da pri tožniku v času opravljanja dejavnosti, zlasti pa v spornem obdobju v zvezi s pravnomočno odločbo z dne 26. 6. 2003 (to je od 1. 7. 2003) ni pri tožniku prišlo do sprememb oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pravilno je izhajalo iz določbe 60. člena ZPIZ-1, ki določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 3. alineji drugega odstavka citirane določbe pa je določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in ga skladno s 3. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, saj je ugotovilo, da še lahko opravlja svojo dejavnost s polnim delovnim časom, ni je pa zmožen opravljati brez omejitev in v obsegu, kot jo je opravljal pred nastankom sprememb v zdravstvenem stanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 upoštevalo določbo tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 in tožniku priznalo pravico do dela z omejitvami s polnim delovnim časom v okviru dejavnosti, v kateri bo sam organiziral delo z omejitvami. V primeru, da bi šlo za delavca, bi bila takemu zavarovancu priznana pravica do premestitve, ki bi jo zagotavljal delodajalec. V primeru, ko gre za samozaposlenega, pa je zgolj od njega odvisno, na kakšen način bo organiziral opravljanje dejavnosti z določenimi omejitvami. Ker v obravnavanem primeru ne gre za delavca, mu tudi ni mogoče priznati pravice do premestitve, ki bi jo zagotovil delodajalec, pač pa pravico do dela z omejitvami v okviru dejavnosti. Priznanje takšne pravice predstavlja pri odločanju o nadomestilu za invalidnost enako pravno podlago, kot pravica do premestitve s polnim delovnim časom iz 91. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da bo toženec ob analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1 odločil o pravici do nadomestila in o tem izdal posebno odločbo.

Na opisan način so pravice iz invalidskega zavarovanja prilagojene dejavnosti in zagotovljene tudi zavarovancem iz 15. člena ZPIZ-1, med katere sodi tudi tožnik ter na ta način z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 4. 3. 2010 odpravljeno ugotovljeno neenako obravnavanje teh zavarovancev.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v prvem, drugem in tretjem odstavku. Ugodilo pa je pritožbi v delu, ki se nanaša na obveznost prijave pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in glede stroškov postopka.

Kot je že sodišče prve stopnje ugotovilo, tožnik še vedno v okviru dejavnosti lahko opravlja dela z omejitvami. Glede na to, da je tožnik še zmožen opravljati svojo dejavnost, čeprav z omejitvami, ni nobene podlage, da bi se kot invalid III. kategorije invalidnosti prijavil pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se je tožnik že odjavil iz zavarovanja kot s.p. (po podatkih v spisu leta 2006), vendar to dejstvo v obravnavanem primeru ne more biti upoštevno. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 13. 9. 2004 ter prvostopne odločbe z dne 19. 2. 2004 in ugotavljalo dejansko stanje do dokončne odločbe, to je do 13. 9. 2004, vključno z upoštevanjem statusa, kakršnega je tožnik imel do tedaj oziroma na dan 1. 7. 2003, kot nastanek zavarovalnega primera oziroma nastanek invalidnosti. Na ta dan, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je bil tožnik še vedno zavarovanec po 15. členu ZPIZ-1. Ta okoliščina je edino upoštevna, ne pa dejstvo, da se je tožnik kasneje, po nastanku zavarovalnega primera in že po datumu dokončne odločbe, odjavil iz zavarovanja kot s.p.. Glede na določbo 63. člena ZDSS-1 dejanskega stanja po dokončni odločbi in kasnejših sprememb po tem datumu, ni mogoče upoštevati.

Utemeljena pa je pritožba tudi glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in ga razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela v okviru dejavnosti z omejitvami s polnim delovnim časom. Pomeni, da tožnik v tožbi ni v celoti uspel. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom v pravdi uspel v višini 75 % oziroma v višini 25 % ni uspel in to v delu, v katerem je zahteval razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Glede na takšen uspeh v pravdi, stroški postopka znašajo 737,50 EUR.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) spremenilo tako, da je tretji odstavek izreka črtalo v šestem odstavku izreka pa znesek 983,34 EUR nadomestilo z zneskom 737,50 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi, drugi in tretji odstavek izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia