Jedro

Ker tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta glede nedenarnega zahtevka, si v tem obsegu ni zagotovila pravice do revizije. Ker v takem primeru revizija niti po ZDSS-1 niti po ZPP ni dovoljena, sodišče druge stopnje pa ob izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe tudi ni izrecno odločilo o dopustitvi revizije (5. točka 1. odstavka 31. člena ZDSS-1), je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP v tem delu revizijo zavrglo.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrže, zoper sklep pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dolžna tožeči stranki povrniti škodo tako, da ji v roku 6 mesecev na svoje stroške v okolici Ljubljane ali Domžal nadomesti v pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1014/98 izgubljeni gospodarski objekt v velikosti 1000 m2 pokritih površin s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v velikosti 2000 m2. Nadalje je sklenilo, da se razširitev tožbe na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje na strani tožene stranke ne dovoli in da se postopek zoper njiju ustavi ter zavrglo predlog za izdajo dopolnilne sodbe, da se ugotovi, da je imel tožnik od 20. 2. 1995 pri toženi stranki pravico do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti ter da mu tožena stranka zaradi izgube delovne sposobnosti od 1. 11. 2000 dalje plačuje mesečno rento v višini 834,58 EUR (200.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2000 dalje ter mu plača nematerialno škodo zaradi povzročenih neprijetnosti in duševnih bolečin v znesku 417.929,60 EUR (100,000.000,00 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Formalno revizijo vlaga le zoper pravnomočno sodbo, vendar iz revizijskih navedb izhaja, da izpodbija tudi sklep o zavrženju predloga za izdajo dopolnilne sodbe glede zahtevkov za plačevanje mesečne rente zaradi izgube delovne sposobnosti ter za plačilo nematerialne škode zaradi povzročenih neprijetnosti in duševnih bolečin. Navaja, da je bil dokazni postopek pomanjkljivo izveden, vendar je že tudi na podlagi izvedenih dokazov mogoče ugotoviti, da je poglavitni vzrok za izgubo premoženja tožeče stranke ravno pomanjkanje sredstev za preživljanje. Tožeča stranka se je v tem postopku "zagovarjala" brez pooblaščenca in je bila kot laik v neenakopravnem položaju, pri čemer pa je bilo sodišču ob odločanju znano, da si tožeča stranka glede na svoj finančni položaj sredstev za pooblaščenca sama ne more zagotoviti. V skladu z načelom poštenega sojenja in zaradi zagotovitve varstva pravic bi morala biti tožeči stranki že pred obravnavanjem zagotovljena brezplačna pravna pomoč. Sodišče pa bi lahko glede na to, da ni vezano na dokazne predloge strank, tudi samo izvajalo dokaze za ugotovitev materialne resnice. V zvezi z zavrženjem predloga za izdajo dopolnilne sodbe pa navaja, da ni mogoče šteti, da je bilo o tem dodatnem zahtevku v celoti že odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 229/2004 z dne 1. 10. 2004. Zahtevkov za plačevanje mesečne rente zaradi izgube delovne sposobnosti ter za plačilo nematerialne škode zaradi povzročenih neprijetnosti in duševnih bolečin po mnenju tožeče stranke ni mogoče enačiti z že zavrnjenim delom tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče o tem vsebinsko odločati. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/2004) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper sodbo ni dovoljena.

6. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku, da je tožena stranka Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dolžna tožeči stranki povrniti škodo tako, da ji v roku 6 mesecev na svoje stroške v okolici Ljubljane ali Domžal nadomesti v pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1014/98 izgubljeni gospodarski objekt v velikosti 1000 m2 pokritih površin s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v velikosti 2000 m2, revizija ni niti dovoljena niti dopuščena.

7. V skladu z določbami 1. odstavka 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva je na podlagi 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) revizija razen v sporih, ki jih ta zakonska določba izrecno izvzema, vedno dovoljena. Drugače pa je v premoženjskih socialnih sporih, v katerih je na podlagi 1. točke 31. člena ZDSS-1 revizija dovoljena po določbah ZPP.

8. V predmetni zadevi je obseg z revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje omejen na odločitev o odškodnini. Ne gre torej za spor o pravici iz socialnega zavarovanja, pač pa glede na to, da je predmet spora odškodnina, za premoženjski socialni spor. Glede na določbo 1. točke 31. člena ZDSS-1 je v predmetni zadevi revizija dovoljena, če je dovoljena po določbah ZPP.

9. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dolžna tožeči stranki povrniti škodo tako, da ji v roku 6 mesecev na svoje stroške v okolici Ljubljane ali Domžal nadomesti v pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1014/98 izgubljeni gospodarski objekt v velikosti 1000 m2 pokritih površin s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v velikosti 2000 m2, spada med nedenarne zahtevke, za katere velja, da mora tožeča stranka zaradi zagotovitve pravice do revizije že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (1. odstavek 39. člena ZPP in 2. odstavek 44. člena ZPP). Tožeča stranka v svoji tožbi vrednosti spornega predmeta za predmetni tožbeni zahtevek ni navedla. Tudi tožena stranka ni v smislu 3. odstavka 44. člena ZPP zahtevala, da tožeča stranka opredeli vrednost spornega predmeta. S tem, ko tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta glede predmetnega nedenarnega zahtevka, si v tem obsegu ni zagotovila pravice do revizije. Ker v takem primeru revizija niti po ZDSS-1 niti po ZPP ni dovoljena, sodišče druge stopnje pa ob izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe tudi ni izrecno odločilo o dopustitvi revizije (5. točka 1. odstavka 31. člena ZDSS-1), je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP v tem delu revizijo zavrglo.

10. Revizija v preostalem delu ni utemeljena.

11. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji (1. odstavek 367. člena ZPP) oziroma sklepe sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 384. člena ZPP). Ker iz revizijskih navedb izhaja, da tožeča stranka poleg pravnomočne sodbe, glede katere revizija, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ni niti dovoljena niti dopuščena, izpodbija tudi pravnomočni sklep o zavrženju predloga za izdajo dopolnilne sodbe glede zahtevkov za plačevanje mesečne rente zaradi izgube delovne sposobnosti ter za plačilo nematerialne škode zaradi povzročenih neprijetnosti in duševnih bolečin, je revizijsko sodišče glede na to, da pa je v tem obsegu revizija dovoljena, preizkusilo tudi predmetni sklep.

12. Revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP). Sklep o zavrženju predloga za izdajo dopolnilne sodbe je procesni sklep, sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavane predloga oziroma tožbenega zahtevka, za meritorno odločitev o predlogu oziroma tožbenem zahtevku. V takem primeru še ne pride do uporabe materialnega prava, zato presoja odločitve sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava niti ni možna.

13. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ta revizijski razlog mora stranka izrecno uveljavljati in utemeljiti tako, da je jasno, za katere kršitve gre. Tožeča stranka sicer navede, da vlaga revizijo "zaradi bistvene kršitve pravil postopka", ne navede pa zaradi katere kršitve, ki je lahko revizijski razlog (1. in 2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP).

14. Iz revizijskih navedb, da zahtevkov za plačevanje mesečne rente zaradi izgube delovne sposobnosti ter za plačilo nematerialne škode zaradi povzročenih neprijetnosti in duševnih bolečin ni mogoče enačiti z že zavrnjenim delom tožbenega zahtevka in bi moralo zato sodišče o tem vsebinsko odločati, je sicer mogoče razumeti, da tožeča stranka sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 2. odstavka 325. člena ZPP, kar pa ne predstavlja katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki so vselej podane, in torej tudi ne revizijskega razloga po 1. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. Tožeča stranka navedene kršitve tudi ni uveljavljala že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, zato ni podan niti revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.

15. Ali so bile določbe pravdnega postopka o zavrženju predloga za izdajo dopolnilne sodbe pravilno uporabljene, bi revizijsko sodišče lahko presojalo le, če bi tožeča stranka tak revizijski razlog izrecno ali vsaj smiselno dovolj določno uveljavljala. Ker ga ni, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z revizijskimi navedbami, da je bilo sodišču ob odločanju znano, da si tožeča stranka glede na svoj finančni položaj sredstev za pooblaščenca sama ne more zagotoviti ter da bi ji morala biti že pred obravnavanjem zagotovljena brezplačna pravna pomoč, pa velja poudariti, da je sodišče prve stopnje s sklepom Ps 229/2004 z dne 10. 10. 2005, s katerim je tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe, slednjo tudi izrecno opozorilo na možnost, da zaprosi za brezplačno pravno pomoč ter da se bo v primeru vložitve prošnje rok za popravo tožbe štel od dneva vročitve odločbe o dodelitvi oz. zavrnitvi brezplačne pravne pomoči tožeči stranki.