Jedro

Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (da naj ne bi preverila, če tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje; da na nobenih listinah ne navaja tožničine izobrazbe; da jo je ovirala pri koriščenju letnega dopusta...) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Za priznanje pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica je zahtevala izrabo letnega dopusta, kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali ji je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta. Tožnica je bila v letu 2010 odsotna z dela zaradi bolniškega staleža več kot šest mesecev, dne 11. 4. 2011 pa je zahtevala izrabo letnega dopusta. Tožena stranka ji izrabe letnega dopusta, ki bi ga morala izrabiti do konca tekočega koledarskega leta (najmanj dva tedna), ni odobrila, ker je napačno štela, da je tožnici pravica do izrabe celotnega letnega dopusta ugasnila. Ker tožnica letnega dopusta za leto 2010 ni mogla izrabiti do 30. junija, ji je tožena stranka dolžna plačati ustrezno nadomestilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati ustrezno nadomestilo za neizrabljen letni dopust.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tč. I/3 izreka delno ugodi tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 174,54 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca št. …, A. d.d. v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 33,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti varne in zdrave pogoje pri delu z upoštevanjem zdravstvenih omejitev ter sprejeti ukrepe za takojšnje prenehanje trpinčenja na delovnem mestu kot izhajajo iz tč. I/1 izreka; nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic v znesku 22.000,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od poteka paricijskega roka do plačila (tč. I/2 izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 197,54 EUR in sicer 23,00 EUR iz naslova stroškov izdaje zdravniškega potrdila in 174,54 EUR iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust s pp (tč. I/3 izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati za obdobje od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2014 razlike v plačah od bruto zneskov neto razliko v plači razvidnimi iz tč. I/4 izreka ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od neto zneskov prikrajšanja za čas od zamude dalje do plačila od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz tč. I/5 izreka. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo oziroma izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ter toženi stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov. Tožnica vztraja, da je na svojem delovnem mestu podvržena ponavljajočemu se in sistematičnemu trpinčenju in negativnemu in žaljivemu ravnanju ali vedenju. Glede trpinčenja v zvezi z ocenami delovne uspešnosti in napredovanji navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v letih 2009, 2011, 2012 in 2013 ocenjena z oceno zelo dobro in bi tako lahko napredovala. Ne drži, da je napredovanje v višji plačni razred ustavljeno. Tožnica je zadnjič napredovala 2005. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila tožnica zaradi odsotnosti (zaradi bolezni) več kot 6 mesecev v letih 2006, 2007, 2008 in 2010 neocenjena, vendar to ne drži za leti 2006 in 2007 in bi tako lahko napredovala že v letu 2009 v višji plačilni razred. Tožena stranka je trpinčila tožnico, s tem ko ni preverila izpolnjevanja pogojev tožnice glede ocenjevanja in posledično napredovanja. Ocena tožene stranke za leto 2009 ni bila pravilna. Tožena stranka na nobenih listinah ne navaja izobrazbe tožnice, čeprav to pri drugih zaposlenih navaja, kar dokazuje žaljivo ravnanje tožene stranke v odnosu do tožnice. Vztraja, da jo tožena stranka ovira pri koriščenju letnega dopusta. Tako je 22. 10. 2014 prosila za koriščenje letnega dopusta od 3. 11. 2014 do 5. 11. 2014, dopust ji je vodja podpisala, ob tem pa zapisala, da nima dovolj kadra, ki bi tožnico nadomeščal. Za to isto obdobje pa je dopust odobrila sodelavki B.B.. V letu 2011 ji tudi ni bil odobren letni dopust tako, kot je to želela. Tožena stranka ji tudi ni omogočila prenosa neizkoriščenega letnega dopusta iz leta 2008 v 2009 in iz 2010 v 2011. Sodišče se do navedb tožnice ni opredelilo. Vztraja, da jo je tožena stranka z oviranjem in onemogočanjem koriščenja letnega dopusta trpinčila in jo hkrati tudi oškodovala. Tožnica je izčrpno opisala delovne pogoje v starih in novih prostorih C. klinike, vendar se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb, kakor tudi do izpovedbe priče D.D., sindikalne zaupnice, ki je izpovedala, da tožnica že vrsto let izpoveduje o trpinčenju na delovnem mestu, o negativnih ukrepih proti tožnici, o opozorilu pred odpovedjo, o tem, da je tožena stranka kot delodajalec posredovala ZPIZ različno delovno dokumentacijo z različnim opisom delovnega mesta. Tožnica ima zdravstvene omejitve, ki jih tožena stranka priznava, vendar pa pomanjkanje pisnih navodil in neurejeni delovni pogoji povzročajo, da zaposleni pri toženi stranki na tožnico gledajo z nejevoljo, zato je pogosto deležna opazk, pripomb ..., kar vse za tožnico predstavlja trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo, da je obveznost vpisa v knjigo prisotnosti naložena le tožnici in B.B. ne pa ostalim zaposlenim. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o nadomestilu za neizkoriščeni letni dopust. 5. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki, zahteva, da ji tožena stranka zagotovi varne in zdrave pogoje pri delu z upoštevanjem zdravstvenih omejitev, zahteva tudi plačilo razlike v plači od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2014 ter zakonske zamudne obresti od neto zneskov prikrajšanja pri plačah. Sodišče prve stopnje je opravilo natančno presojo vseh očitkov, ki jih je tožnica navajala kot mobbing in je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnico in številne priče, tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka tožnico trpinčila oziroma škodljivo ravnala proti njej. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnice.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) v 6.a členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Nadlegovanje se po drugem odstavku 6.a člena ZDR šteje za diskriminacijo po določbi tega zakona. Po določbi četrtega odstavka 6.a člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca, ki je v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR).

7. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji), določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan vrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oziroma nedopustno; 2. oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda; 3. podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja za škodo.

8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ravnanj, ki jih tožnica očita toženi stranki, kot trpinčenje na delovnem mestu ni možno šteti za trpinčenje v smislu določbe četrtega odstavka 6. a člena ZDR.

9. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2009 na delovnem mestu administrator IV potem, ko ji je bila kot delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu brez dvigovanja bremen, težjih od 5 kg s polovico polnega delovnega časa.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka trpinčila tožnico, ko ni preverila izpolnjevanja pogojev tožnice za napredovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v letih 2006, 2007, 2008 in 2010 ni bila ocenjena, ker je bila v vsakem letu odsotna zaradi bolezni več kot šest mesecev. V letu 2009 je bila ocenjena z oceno dobro, po preizkusu ocene pa je bila ocena spremenjena v zelo dobro. Tudi v letih 2011, 2012 in 2013 je bila ocenjena z oceno zelo dobro. Preizkus ocen je potrdila tudi komisija za preizkus ocen, tožnica pa v kolikor se ni strinjala z ocenami, ni zahtevala sodnega varstva. Tožnica tudi ni zahtevala presoje ocene za ocenjevalna obdobja, ko ni bila ocenjena zaradi daljše bolniške odsotnosti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da jo je tožena stranka trpinčila, ko ni preverila izpolnjevanja pogojev za napredovanje.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka na nobenih listinah ne navaja izobrazbe tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je na listinah (na katere se sklicuje tožnica) navedeno le delovno mesto administrator IV in ne izobrazba tožnice. Tožnica opravlja delo administrator IV po pogodbi o zaposlitvi, zato je tožena stranka na teh listinah pravilno navedla le delovno mesto, ne pa izobrazbo tožnice. Zato toženi stranki ni mogoče očitati žaljivega ravnanja.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da jo je tožena stranka ovirala pri koriščenju letnega dopusta. Način izrabe letnega dopusta je določen v 165. členu ZDR. Letni dopust se izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Delodajalec lahko delavcu odreče izrabo letnega dopusta po drugem in tretjem odstavku tega člena, če bi odsotnost delavca resneje ogrozila delovni proces (četrti odstavek 165. člena ZDR). Iz določb 165. člena ZDR torej izhaja, da delavec razen izjemoma enega dneva, ne more sam brez soglasja delodajalca izbirati izrabo letnega dopusta na želeni dan. Zato ni mogoče šteti, da je bila tožnica ovirana pri koriščenju letnega dopusta, če ji dopust ni bil v celoti odobren po njenih željah, saj je potrebno upoštevati organizacijo dela pri toženi stranki.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor glede plačila nadomestila za neizkoriščeni letni dopust v letu 2010. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica je zahtevala izrabo letnega dopusta, kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali ji je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta. Tožnica je bila v letu 2010 odsotna z dela zaradi bolniškega staleža več kot šest mesecev, dne 11. 4. 2011 pa je zahtevala izrabo letnega dopusta, tožena stranka ji izrabo letnega dopusta, ki bi ga morala izrabiti do konca tekočega koledarskega leta (najmanj dva tedna) ni odobrila, ker je napačno štela, da je tožnici pravica do izrabe celotnega letnega dopusta ugasnila. Ker tožnica ni mogla izrabiti letnega dopusta za leto 2010 do 30. junija, ji je tožena stranka dolžna plačati ustrezno nadomestilo. Ob upoštevanju povprečne bruto plače v letu 2010, je tožnica upravičena do nadomestila za 10 dni neizkoriščenega letnega dopusta v višini 174,54 EUR.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do navedb tožnice, da ji tožena stranka ni uredila delovnih pogojev niti na stari niti na novi C. kliniki. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na izpovedih prič, ki so izpovedale, kakšni so bili pogoji na stari C. kliniki ne samo za tožnico, temveč slabi za vse delavce, so se pa delovni pogoji s preselitvijo na novo lokacijo izboljšali, tudi za tožnico.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dejstev, ki jih je tožnica izpostavila in ki kažejo na vztrajno dolgotrajno trpinčenje tožnice. Dejstvo, da je tožena stranka podala pisno opozorilo in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, ne pomeni nedopustnega trpinčenja. Tožena stranka je pri tem izvrševala pooblastila, ki jih ima po zakonu, to je, da delavca v primeru kršitve obveznosti iz delovnega razmerja opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil obveznost iz delovnega razmerja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni pripravila pisnih navodil v zvezi z njenimi omejitvami pri delu, zato je s strani zaposlenih pri toženi stranki deležna opazk, pripomb. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno, s katero se pritožbeno sodišče strinja, da je tožena stranka upoštevala zdravstvene omejitve tožnice ter da ne gre za neurejene delovne pogoje.

16. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za zaključek, da je bila tožnica izpostavljena dlje časa trajajočim sistematičnim napadom oziroma ponavljajočemu, graje vrednemu in žaljivemu ravnanju. Tožena stranka nasproti tožnici ni ravnala protipravno, s čimer bi bil izpolnjen eden od obveznih elementov za njeno odškodninsko odgovornost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 22.000,00 EUR, kakor tudi ostale tožbene zahtevke, razen zahtevek na plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust. 17. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne, ker presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

18. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijani del sodbe delno spremenilo glede odločitve o nadomestilu za neizkoriščen letni dopust (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 33,00 EUR.