Jedro

Vprašanje tožnikovega statusa v spornem stanovanju (nosilca stanovanjske pravice oziroma imetnika stanovanjske pravice) predstavlja v tem sporu predhodno vprašanje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo P 239/92. Ker je bilo o tem vprašanju že odločeno s pravnomočno sodbo, je sodišče nanj vezano in ne sme ponovno in ne drugače odločati o tem (prvi odstavek 12. člena ZPP). Revizijska izvajanja, ki zadevajo status tožnika na spornem stanovanju, so s procesnopravnega gledišča nedovoljena, v vsebinskem to je v materialnopravnem pogledu pa neutemeljena. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, je lahko po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona zahteval prodajo zgolj tega stanovanja ter je brez pomena toženkina (dejanska in zato v reviziji nedopustna) trditev, da ima tožnik pravico le do nakupa nekega prejšnjega manjšega stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora prodati tožniku dvoinpolsobno stanovanje v stanovanjski hiši na B., veliko 72,54 m2 pod pogoji 117. in naslednjih členov Stanovanjskega zakona ter po nadaljnjih, v prodajni pogodbi opredeljenih pogojih. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji je toženka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji ponavlja svoje stališče, da je bil zahtevek za prodajo stanovanja že pravnomočno zavrnjen s sodbo sodišča prve stopnje pod opr. št. P 239/92. Predmetno tožbo bi bilo zato potrebno zavreči. Sicer pa je materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je tožnik na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona 19.10.1991 imel stanovanjsko pravico le na stanovanju v izmeri 30,69 m2 ter zato ni upravičen do nakupa spornega večjega stanovanja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je moralo revizijsko sodišče uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

S pravnomočno sodbo pod opr. št. P 239/92 Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici je bilo med drugim pod točko 1. ugotovljeno, da je tožnik nosilec stanovanjske pravice na dvoinpolsobnem stanovanju v pritličju objekta na B., višji nasprotni zahtevek sedanjega tožnika, da je toženka dolžna "z njim skleniti za to stanovanje kupoprodajno pogodbo po Stanovanjskem zakonu, podrejeno pa najemno pogodbo" pa je bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v navedeni sodbi obrazložilo zavrnilni del odločitve z ugotovitvijo, da je tožnik postavil ta zahtevek preuranjeno, ker toženka do trenutka odločanja še ni zavrnila njegove zahteve za prodajo stanovanja. Po stališču sodišča druge stopnje v isti zadevi, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo obravnavani del zahtevka, ker da ni bil sposoben za obravnavanje, saj v zahtevku tožnik ni opredelil bistvenih sestavin zahtevane prodajne pogodbe. V tej sodbi, ki je predmet revizije, pa je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, da je toženka dolžna prodati tožniku sporno stanovanje, pri čemer izrek povzema v zahtevku oblikovano celotno vsebino kupoprodajne pogodbe.

Zgoraj povzete okolnosti iz sodb, izrečenih v obeh navedenih zadevah, ki so procesnopravno pomembne za presojo v reviziji uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (po katerem je taka kršitev podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno), po presoji revizijskega sodišča ne potrjujejo zatrjevane kršitve postopka. Navedena procesna določba sankcionira oziroma preprečuje ponovno odločanje o istih zahtevkih med istima strankama. Tožbeni zahtevek pa je isti, kadar je temelj dveh zahtevkov isti, in če je ista tudi njegova vsebina. Glede na taka izhodišča tako ni mogoče govoriti o pravnomočno razsojeni zadevi, kadar si stojita nasproti sklepčna in nesklepčna tožba, zahtevek na podlagi nesklepčne tožbe pa je bil zavrnjen (kot je bilo v tem primeru pod opr. št. P 239/92). V reviziji uveljavljena kršitev postopka tako ni podana, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Vprašanje tožnikovega statusa v spornem stanovanju (nosilca stanovanjske pravice oziroma imetnika stanovanjske pravice) predstavlja v tem sporu predhodno vprašanje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo P 239/92. Ker je bilo o tem vprašanju že odločeno s pravnomočno sodbo, je sodišče nanj vezano in ne sme ponovno in ne drugače odločati o tem (prvi odstavek 12. člena ZPP). Revizijska izvajanja, ki zadevajo status tožnika na spornem stanovanju, so s procesnopravnega gledišča nedovoljena, v vsebinskem to je v materialnopravnem pogledu pa neutemeljena. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, je lahko po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona zahteval prodajo zgolj tega stanovanja ter je brez pomena toženkina (dejanska in zato v reviziji nedopustna) trditev, da ima tožnik pravico le do nakupa nekega prejšnjega manjšega stanovanja.

Toženka v reviziji kakšnih kršitev materialnega prava glede vsebine sporne kupoprodajne pogodbe ni uveljavljala. V okviru uradoma opravljenega preizkusa pravnomočne sodbe v navedeni smeri, pa materialnopravne kršitve niso bile ugotovljene. Revizijsko sodišče je moralo glede na obrazloženo stanje zavrniti toženkino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).