Jedro

Glede na določbo četrtega odstavka 33. člena ZDLov-1 so prepovedani posegi v času, ko do gnezdenja ptic lahko pride in ko je gnezdenje na tem območju običajno. Zato ni pravilno stališče, da bi moral lovski inšpektor ugotavljati, ali so v času posega na območju, kjer so se opravljala dela, ptice dejansko gnezdile.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožeča stranka, ki opravlja posek grmovja in drevja in čiščenje zarasti v vodnem profilu reke A. pod in nad vasjo B. takoj prenehati s čiščenjem zarasti in sečnjo drevja na bregovih reke A. (1. točka izreka). V 2. točki je odločil, da lahko izvajalec nadaljuje z deli po 1. 8. 2011, v 3. točki pa, da stroškov postopka ni, in v 4. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izhaja, da je lovski inšpektor dne 6. 7. 2011 opravil ogled posegov v strugo reke A. pod vasjo B. in ugotovil, da tožeča stranka seka zarast in drevje po bregovih reke A. in izvaja sanacijo struge v času, ko taki posegi na bregovih voda niso dovoljeni. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 33. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1), ki določa, da se v času gnezdenja ptic med 1. marcem in 1. avgustom prepoveduje sekanje zarasti ob bregovih voda in čiščenje odvodnih kanalov. Predstavnica izvajalca je na kraju samem povedala, da se dela izvajajo po nujnem sanacijskem programu po sklepu Vlade RS z dne 21. 4. 2011, in naknadno posredovala dva dodatka h koncesijski pogodbi št. 2523-03-100391, podpisanima dne 11. 5. 2011 in 23. 11. 2011, s terminskim planom izvajanja del. Iz dokumentacije, ki jo je predložil izvajalec, je prvostopni organ ugotovil, da nima legalnega pooblastila za nezakonito ravnanje, zato je odločil, kakor izhaja iz izreka te odločbe.

Zoper odločitev prvostopnega organa je tožeča stranka vložila pritožbo, katero je tožena stranka z odločbo št. 0614-1613/2011/2 z dne 11. 9. 2012 zavrnila. Pritrjuje organu prve stopnje, da v predloženi dokumentaciji ni pooblastila za izvajanje del v spornem obdobju. Določitev roka za izvedbo del je stvar pogodbenih strank, nikjer v pogodbi ali v kakšni drugi predloženi listini pa ni izkazano, da ima pritožnik pooblastilo za izvajanje del ob vodotokih v obdobju, ko je to z zakonom prepovedano. Program sanacije posledic škodljivega delovanja voda bi po njenem mnenju vsekakor moral upoštevati tudi te zakonske določbe oziroma omejitve.

Tožeča stranka se z odločitvijo upravnih organov ne strinja in vlaga tožbo s katero zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe prvostopnega organa, zahteva tudi povrnitev plačanega zneska v višini 2.260,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Uvodoma pojasnjuje, da ima z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za kmetijstvo in okolje (MKO), Agencijo RS za okolje (ARSO) sklenjeno koncesijsko pogodbo o opravljanju nekaterih nalog na področju urejanja voda. Za leto 2011 je sklenila letni dodatek št. 45/2011 h koncesijski pogodbi, s katerim je uredila vsebinsko in časovno izvajanje nujnih nalog javnih služb na območju povodja reke C. do dne 31. 12. 2011. Prav tako je zaradi odprave posledic poprav med 16. in 20. septembrom 2010 z MKO, ARSO sklenila dodatek h koncesijski pogodbi, katerega predmet so bila sanacijska dela na območju porečja reke C. Predmet navedenega dodatka sta bila med drugim tudi objekt A. 101 lokalno poškodovane brežine in naplavine v strugi pod B. in A. 104 – lokalno poškodovane brežine in naplavine v strugi nad B. V nadaljevanju tožeča stranka utemeljuje pravni interes za vložitev tožbe in poudarja, da želi s tovrstno tožbo preprečiti nezakonito odločanje s strani pristojnih organov v zvezi z uporabo četrtega odstavka 33. člena ZDLov-1. Neizvajanje del bi namreč pomenilo kršitev koncesijske pogodbe, to pa tudi izgubo koncesije. Navaja, da sta bila objekta A. 101 in A. 104 del sanacijskega programa po poplavah med 16. in 20. septembrom 2010, vendar je tudi redna vzdrževalna dela vsako letno dolžna izvajati v obdobju med 1. marcem. in 1. avgustom. Meni, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Ni kršila četrtega odstavka 33. člena ZDLov-1, saj v času, ko je opravljala dela, na območju izvajanja del niso gnezdile nobene ptice. To izhaja tudi iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 8. 7. 2011, kakor tudi iz odločbe z dne 20. 7. 2011, saj ne v zapisniku, ne v odločbi ni ugotovljeno, da bi bila v času in kraju izvajanja del tožeče stranke opažena, še manj pa poškodovana kakršnakoli ptičja gnezda. Predlaga, da se o tem zasliši priče, ki jih v tožbi našteva. S tem je tožena stranka tudi nepravilno uporabila določbe ZDLov-1. Jasno je namreč določeno in je treba razumeti, če ptice v določenem obdobju, na določenem območju ne gnezdijo, ni izpolnjen pogoj, zaradi katerih bi bilo prepovedano sekanje zarasti ob vodnih bregovih, čistiti odvodne kanale in prazniti vodna zajetja. Upoštevati je treba namen zakona, na to napotuje 5. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki določa, da inšpektorji naloge inšpekcijskega nadzora opravljajo z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb. Prišlo je tudi do bistvenih kršitev pravil postopka, saj je inšpektor opravil ogled posegov v strugo reke A. pod vasjo B. Iz odločbe pa izhaja, da naj bi tožeča stranka opravlja tudi dela reke A. nad vasjo B. Poleg tega inšpektor obstoja gnezdenja ptic na terenu ni ugotavljal. Tožeča stranka se sklicuje tudi na odločbo Inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enota Ljubljana, Izpostava Kočevje z dne 18. 2. 2011, kjer je bil postopek ustavljen, ker je bilo ugotovljeno, da čiščenje zarasti ob vodnih bregovih s strani tožeče stranke v tistem času ni bistveno vplivalo na gnezdenje ptic. Poudarja tudi, da je izvajala intervencijska dela in ne redna vzdrževalna dela, izvajala pa jih je po nalogu in po navodilih koncedenta, tedaj Ministrstva za okolje in prostor. V terminskem planu, ki je bil potrjen v okviru sanacijskih programov A. 101 in A. 104 je jasno razvidno, da se dela izvajajo v obdobju meseca junija, julija in avgusta. Tako je imela pooblastilo s strani MOP za izvajanje del v času junij, julij, avgust in september 2011. Opozarja tudi, da četudi bi na območju bila prisotna ptičja gnezda, ta okoliščina ne more imeti prednosti pred varstvom pravice do zasebne lastnine in nedotakljivosti človekovega življenja, ki sta ustavno zagotovljeni pravici. Zaradi izdanih plačilnih nalogov s strani prvostopenjskega organa pa ji je nastala materialna škoda v skupni višini 2.260,00 EUR. Povračilo tega s tožbo tudi zahteva. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo ni predložila.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ukrep inšpektorja po določbi šeste alineje četrtega odstavka 74. člena ZDLov-1, po katerem inšpektor začasno ustavi vse dejavnosti, ki so v nasprotju z zakonom in na njegovi podlagi sprejetimi predpisi. Inšpektor je v obravnavani zadevi ugotovil, da je tožeča stranka s svojo dejavnostjo in ravnanjem kršila določbo četrtega odstavka 33. člena ZDLov-1, ki določa, da v času gnezdenja ptic med 1. marcem in 1. avgustom prepoveduje sekanje zarasti ob bregovih voda in čiščenje odvodnih kanalov. Prvostopni organ je v odločbi res zapisal, da je opravil ogled del pod vasjo B., prepoved pa se nanaša tako na dela pod in nad vasjo B. Vendar po presoji sodišča ne gre za takšno kršitev postopka, ki bi terjala odpravo odločbe. V zadevi namreč za tožečo stranko ni sporno, kar izhaja iz točke e) tožbe, da je dela izvajala po sanacijskem programu tako „nad“, kot tudi „pod“ vasjo B. Sama je namreč navedla, da je dela „nad“ vasjo B. izvajala po sanacijskem programu A. 104 – lokalno poškodovane brežine in naplavine v strugi nad B. Tako ugotovljeno stanje pa tudi po presoji sodišča narekuje izrek ukrepa inšpektorja, ki je določen v šesti alineji četrtega odstavka 74. člena ZDLov-1. Tudi po presoji sodišča je tožeča stranka z očitanim ravnanjem kršila določbo četrtega odstavka 33. člena navedenega zakona. Sodišče pritrjuje tudi odločitvi in presoji prvostopnega organa, da tožeča stranka kot izvajalec ni predložila legalnega pooblastila za izvajanje del v času, ko jih glede na določbo četrtega odstavka 33. člena ZDLov-1 ni dovoljeno izvajati. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede tožbenih ugovorov sodišče dodaja sledeče: Sodišče tožeči stranki priznava pravni interes za vložitev tožbe, zato se do tožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost pravnega interesa ne bo dodatno opredeljevalo.

Ni pravilno stališče tožeče stranke, da bi moral lovski inšpektor ugotavljati, ali so v času posega na območju, kjer so se opravljala dela, gnezdile ptice. Po presoji sodišča četrtega odstavka 33. člena ZDLov-1 ni mogoče razumeti na način, kakor ga tolmači tožeča stranka. Zakon je v citiranem členu jasen in določa … v času gnezdenja … kar pomeni, da so prepovedani posegi v času, ko do gnezdenja ptic lahko pride in je gnezdenje na tem območju in v tem času običajno. Zato dejstvo, da lovski inšpektor ni ugotavljal, ali so v času posega ptice gnezdile, ne pomeni kršitve pravil postopka. Odločba z dne 18. 2. 2011 o ustavitvi postopka, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne odraža enakega dejanskega stanja, kakor obravnavana zadeva. Postopek je bil v citirani zadevi ustavljen tudi iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da stranka od sredine marca 2010 naprej ni več nadaljevala z deli, do jeseni, zato je upravni organ postopek ustavil. To pomeni, da ne gre za primerljivo situacijo.

Tožeča stranka se sklicuje tudi na to, da so bila izvajana dela v okviru sanacijskega načrta in da ni šlo za redno vzdrževanje. Po presoji sodišča ta ugovor ni utemeljen. Iz predloženih dodatkov k pogodbi je namreč razvidno, da je določen le rok dokončanja del, terminski plan pa je bil prepuščen tožeči stranki kot koncesionarju. Ta pa bi morala terminski plan prilagoditi določbam ZDLov-1, oziroma utemeljiti, zakaj sanacijskih del ni mogoče izvajati pred 1. marcem ali po 1. avgustu in za to pridobiti ustrezno dovoljenje.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi.