Jedro

Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in po višini je bilo na tožeči stranki. Tožena stranka je dolžna plačati dejansko nastale obratovalne stroške, ki se nanašajo na najete prostore. Ker sta bila nastanek in višina vtoževanih obratovalnih stroškov sporna, bi morala tožeča stranka postaviti ustrezne trditve in predložiti dokaze, s katerimi bi dokazala nastanek in višino posameznega vtoževanega stroška, kar vključuje tudi predložitev računov dobaviteljev. Tega bremena se tožeča stranka ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da gre zgolj za prefakturiranje stroškov, ki so bili tožeči stranki zaračunani s strani upravnika.

Nerelevantnost dokaza in nezadostna substanciranost dokaznega predloga predstavljata ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznega predloga.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka ter v izpodbijanem delu II. točke izreka potrdi.

II.Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 17971/2017 z dne 6. 3. 2017 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati glavnico v znesku 25.057,70 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 3.811,86 EUR od 3. 9. 2014 dalje do plačila, od zneska 3.403,16 EUR od 3. 9. 2014 dalje do plačila, od zneska 1.293,35 EUR od 17. 4. 2014 dalje do plačila, od zneska 3.864,36 EUR od 3. 9. 2014 dalje do plačila, od zneska 2.942,36 EUR od 3. 9. 2014 dalje do plačila, od zneska 2.961,83 EUR od 3. 9. 2014 dalje do plačila, od zneska 2.459,39 EUR od 3. 9. 2014 dalje do plačila in od zneska 4.321,39 EUR od 3. 9. 2014 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku za znesek 14.730,74 EUR s pripadajočimi obrestmi je sklep o izvršbi opr. št. VL 17971/2017 z dne 6. 3. 2017 razveljavilo in zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.960,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2.Zoper del II. točke izreka, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo 4.532,96 EUR, in zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi glede stroškov A. d. o. o. v višini 1.480,67 EUR in glede stroškov električne energije za hlajenje v višini 3.052,29 EUR, s stroškovno posledico.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke s sestavo tega odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

4.Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v točki I. in III. in v tem delu tožbeni zahtevek vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške pritožbe tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

5.Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke s sestavo tega odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki v obliki notarskega zapisa sklenili najemno pogodbo opr. št. SV-402/11 z dne 2. 6. 2011 (v nadaljevanju: najemna pogodba) za prostore, ki se nahajajo v rumeni stavbi v B. na naslovu ..., ID stavbe ..., za določen čas 20 let, pri čemer je najemno razmerje pričelo teči 1. 9. 2011. Dogovorjena je bila mesečna najemnina v višini 26.734,00 EUR. Stranki sta se v 5. členu najemne pogodbe dogovorili, da v ceno mesečne najemnine niso vključeni obratovalni stroški (stroški čiščenja, rednega vzdrževanja, varovanja in ogrevanja v najem danih prostorov, stroški električne energije, vodarine, odvoza odpadkov, stroški telekomunikacijskih storitev, interneta idr.), stroški zavarovanja prostorov in ostali stroški, vezani na najete prostore in naprave. Med pravdnima strankama ni bilo dogovora, da bo tožena stranka kot najemnica rumene stavbe plačevala celotne stroške po računih A., in sicer tako stroške rumene stavbe kot stroške modre stavbe, v zameno pa bo tožeča stranka krila stroške nakupa dodatnih kontejnerjev in stroške ureditve prostora za kontejnerje. Med tožečo stranko in družbo C. d. o. o. je bila sklenjena Pogodba o vzdrževanju vgrajenih tekočih stopnic in dvigala, vzdrževanju ter najemu klicne povezave za reševanje iz dvigal ter najemu dodatno vgrajenih tehničnih elementov in opreme št. E-PD-MONM 111201/2011 z dne 10. 1. 2012 (v nadaljevanju: pogodba o vzdrževanju vgrajenih tekočih stopnic in dvigala). Tožena stranka je bila s pogodbo o vzdrževanju vgrajenih tekočih stopnic in dvigala seznanjena in je z njo soglašala. Med tožečo stranko in družbo D. d. d. je bila sklenjena Pogodba o protivlomnem in protipožarnem varovanju, vzdrževanju naprav, klicne povezave in reševanju iz dvigal, najemu tehničnih sistemov ter ostalem pogodbenem sodelovanju št. 071/11-0477 z dne 10. 1. 2012 (v nadaljevanju: pogodba o protivlomnem in protipožarnem varovanju). Tožena stranka je bila s pogodbo o protivlomnem in protipožarnem varovanju seznanjena in je z njo soglašala. Tožena stranka je bila z delitvijo stroškov po računih E. d. o. o., kot jo določa delilnik na prilogi A18, seznanjena in je z njo soglašala. Delilnik je bil dogovorjen že pred sklenitvijo najemne pogodbe med pravdnima strankama, še preden je etažni lastnik postala tožeča stranka. Na podlagi delilnika je tožena stranka dolžna stroške porabljene toplotne energije in strošek distribucije plina plačati v deležu 18,86 %, električno energijo za hlajenje v deležu 25,77 % in stroške vzdrževanja v deležu 25,77 %. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 25.057,70 EUR s pripadki in ga zavrnilo v višini 14.730,74 EUR s pripadki.

Glede pritožbe tožeče stranke:

Stroški po računih A. d. o. o.:

8.Tožeča stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni obstajal ustni dogovor o plačevanju komunalnih storitev na način, da račune A. d. o. o., ki se nanašajo na rumeno in modro stavbo, v celoti plačuje tožena stranka kot najemnik rumene stavbe, medtem ko je tožeča stranka v zameno dobavila in plačevala najem dodatnih kontejnerjev. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

9.Dokazno breme glede obstoja ustnega dogovora o načinu plačevanja komunalnih storitev je bilo na tožeči stranki, sodišče prve stopnje pa je po opravljeni dokazni oceni izvedenih dokazov pravilno presodilo, da tožeča stranka tega bremena ni zmogla. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna in skrbna, analitično-sintetična ter prepričljivo obrazložena, tožeča stranka pa je s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti. Ni odločilno, da je sodišče prve stopnje izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke glede drugih okoliščin štelo za verodostojno in prepričljivo. Povsem življenjsko in logično je, da je izpoved zaslišane osebe lahko prepričljiva in verodostojna samo v nekaterih delih, v drugih delih pa ne. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke v določenih delih sledilo (kadar so njegovo izpovedbo potrjevali drugi prepričljivi dokazi oziroma je ni ovrgel noben drug dokaz), v drugih pa ne (kadar njegove izpovedbe ni potrjeval noben drug prepričljiv dokaz oziroma jo je kakšen drug dokaz ovrgel).

10.Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je s strani tožeče stranke zatrjevan dogovor sicer smiselno potrdila priča F. F., vendar je njeno izpovedbo ocenilo za neprepričljivo, ker se sprva dogovora ni spominjala in je sklepala, da se je plačevalo po porabi, obstoj dogovora pa je potrdila šele po tem, ko ji je bila predočena navedba tožeče stranke o dogovoru. Sicer drži, kot navaja tožeča stranka, da je od tedaj, ko je bila priča F. F. skrbnica zadevne najemne pogodbe, minilo že približno 10 let, vendar tožeča stranka z navedbami o časovni oddaljenosti ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je temeljila na neposrednem vtisu o prepričljivosti pričine izpovedbe ter na celoviti oceni vseh izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o neobstoju dogovora prepričljivo utemeljilo tudi s tem, da (razen izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče F. F.) tega dogovora ni potrdil noben drug izveden dokaz, da iz izpovedbe prič G. G. in H. H. izhaja, da ne drži navedba tožeče stranke, da A. ni mogla deliti računa med rumeno in modro stavbo, kar naj bi bilo po prvotnih navedbah tožeče stranke razlog za sklenitev zatrjevanega dogovora, in da je navedbo tožeče stranke in izpovedbo njenega zakonitega zastopnika o financiranju stroška nakupa kontejnerjev in ureditve odjemnega mesta izpodbila izpovedba priče I. I., da gre za kontejnerje v lasti A., ki imajo vsi serijske številke.

11.Pritožbenega sodišča ne prepričajo niti pritožbene navedbe, da je dogovor potrjen že z dejstvom, da se je do spora med pravdnima strankama izvrševal. Morebitno predhodno plačevanje računov s strani tožene stranke v preteklosti ne predstavlja zanesljivega dokaza glede obstoja zatrjevanega ustnega dogovora, temveč lahko predstavlja zgolj indic. Ni namreč nujno, da je tožena stranka predhodna plačila računov A. opravljala prav z namenom ravnanja skladno z ustnim dogovorom z zatrjevano vsebino.

Stroški električne energije za prezračevanje oziroma hlajenje:

12.V zvezi s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na delno zavrnitev zahtevka glede stroškov električne energije za prezračevanje oziroma hlajenje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in po višini na tožeči stranki. Tožena stranka je dolžna plačati dejansko nastale obratovalne stroške, ki se nanašajo na najete prostore. Ker sta bila nastanek in višina vtoževanih obratovalnih stroškov sporna, bi morala tožeča stranka postaviti ustrezne trditve in predložiti dokaze, s katerimi bi dokazala nastanek in višino posameznega vtoževanega stroška, kar vključuje tudi predložitev računov dobaviteljev, v konkretnem primeru računov dobavitelja električne energije za hlajenje J. d. o. o. Tega bremena se tožeča stranka ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da gre zgolj za prefakturiranje stroškov, ki so bili tožeči stranki zaračunani s strani upravnika, in da tožeča stranka računov J. ni prejela. Tožeča stranka lahko od tožene stranke zahteva plačilo zgolj tistega dela stroškov električne energije za hlajenje, ki odpade nanjo v skladu s ključem delitve. Pri tem ni odločilno, da tožeči stranki v zvezi z napačno razdelitvijo stroška ni mogoče ničesar očitati, ker je razdelitev opravil upravnik stavbe. Če je tožeča stranka upravniku plačala večji delež stroškov električne energije za hlajenje, kot bi v skladu s ključem delitve odpadel na prostore, ki jih ima v najemu tožena stranka, to ne pomeni, da je takšen previsok delež dolžna plačati tudi tožena stranka.

Glede pritožbe tožene stranke:

13.Glede ponavljajočega pritožbenega očitka, da odločitev sodišča prve stopnje v pretežni meri temelji zgolj na izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče F. F., katerih izpovedba glede obračuna komunalnih storitev ni bila verodostojna, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeno samo po sebi avtomatično ne predstavlja napačne ugotovitve dejanskega stanja. Povsem življenjsko je namreč, da je izpovedba posamezne osebe zgolj deloma verodostojna. Neverodostojnost izpovedbe glede določene okoliščine ne pomeni samo po sebi, da je izpovedba v celoti neverodostojna. Prav tako iz dejstva, da iz izpovedbe priče F. F. ne izhaja, da bi bili v obdobju, ko je bila ona skrbnica najemne pogodbe, računi za komunalne storitve sporni, ne sledi zaključek, da priča prejetih računov s strani tožeče stranke ni natančno pregledala in da zato njena izpovedba v celoti ni verodostojna. Sodišče prve stopnje pa se je v svoji dokazni oceni oprlo tudi na ostale izvedene dokaze, ki so izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče F. F. potrdili, kot je razvidno iz izčrpne obrazložitve dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Stroški vzdrževanja tekočih stopnic in dvigala izvajalca C. d. o. o. in stroški protivlomnega in protipožarnega varovanja izvajalca D. d. d.:

14.Glede stroškov vzdrževanja tekočih stopnic in dvigala tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in pri tem ni upoštevalo izpovedbe prič K. K., L. L. in M. M., da dvigala in tekoče stopnice v spornem obdobju nekaj časa niso delovali in so zato bili potrebni servisi. Očitki niso utemeljeni.

15.Zgolj iz dejstva, da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožeče stranke in izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi z vtoževanimi računi A., ne sledi zaključek, da izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je bila tožena stranka seznanjena s pogodbo o vzdrževanju vgrajenih tekočih stopnic in dvigala, ni resnična. Ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede stroškov vzdrževanja tekočih stopnic in dvigala oprlo izključno na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Kot je razvidno iz obrazložitve sodišča prve stopnje, je svojo ugotovitev, da je bila tožena stranka s pogodbo o vzdrževanju vgrajenih tekočih stopnic in dvigala seznanjena in je z njo soglašala, pogodba pa se je tudi izvrševala, oprlo tudi na druge izvedene dokaze, in sicer na izpovedbo priče F. F., priče K. K. in priče N. N., ter na dejstvo, da so bili stroški po tej pogodbi plačani vse do decembra 2013.

16.Ne drži očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe prič K. K., L. L. in M. M., da dvigalo in tekoče stopnice v spornem obdobju nekaj časa niso delovali in so zato bili potrebni servisi. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve pojasnilo, da toženi stranki z izpovedbami navedenih treh prič ni uspelo dokazati, da bi bile stopnice od sredine januarja do zadnjega tedna v marcu 2014 v okvari. Nobena od njih zatrjevanega dejstva ni mogla potrditi, saj se konkretnega obdobja od januarja 2014 do marca 2014 niso spomnile, priča M. M. pa je izpovedala tudi, da so stopnice in dvigalo od začetka delovali in se servisirali in tudi okvare so se odpravljale. Tožena stranka niti ne pojasni, kako naj bi zatrjevano dejstvo, da dvigalo in tekoče stopnice v spornem obdobju nekaj časa niso delovali in so zato bili potrebni servisi, vplivalo na njeno obveznost plačila stroškov vzdrževanja tekočih stopnic in dvigala izvajalca C. Že iz te trditve namreč izhaja, da so se servisi, torej vzdrževanje dvigal in tekočih stopnic, izvajali. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da nobena od navedenih treh prič ni potrdila, da naj bi v vtoževanem obdobju bili dvigalo in tekoče stopnice v okvari celotno obdobje od januarja 2014 do marca 2014.

17.Ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni kritično presojalo izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in se ni opredelilo do trditev in dokazov tožene stranke, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka povezana z družbama C. in D. Sodišče prve stopnje se je do dejstva povezanosti tožeče stranke z družbama C. in D. opredelilo v 25. in 29. točki obrazložitve, kjer je pojasnilo, da dejstvo, da sta tožeča stranka in C. d. o. o. ter tožeča stranka in D. d. d. povezani družbi, samo po sebi še ne pomeni, da so dogovorjene cene nekonkurenčne, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka z navedbo, da je imel zakoniti zastopnik tožeče stranke zaradi povezanosti tožeče stranke z družbama C. in D. interes, da so vsi izstavljeni računi plačani, ne more omajati logične in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je temeljila na neposrednem vtisu o verodostojnosti zaslišanega zakonitega zastopnika tožeče stranke in skladnosti njegove izpovedbe z drugimi izvedenimi dokazi. Pritožbena navedba, da tožena stranka tudi glede stroškov protivlomnega in požarnega zavarovanja ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja listinske dokumentacije in izpovedbe drugih prič napačno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je posledično napačno uporabilo materialno pravo, pa je presplošna, da bi bilo mogoče nanjo odgovoriti.

Strošek zaračunavanja električne energije:

18.Tožena stranka očita, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je tožena stranka dolžna plačati strošek porabe električne energije za prezračevanje oziroma hlajenje, ki naj bi odpadlo zgolj na rumeni del stavbe, pri čemer je v celoti sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki ni verodostojna priča, saj je pri stroških A. tožeča stranka zatrjevala, da so bili stroški obračunani zgolj za rumeni del stavbe, kar se je izkazalo za nepravilno. Očitki niso utemeljeni.

19.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer drži, da je tožeča stranka trditve glede računov A. tekom postopka nekoliko spreminjala, sodišče prve stopnje pa je presodilo, da so te trditve neresnične, vendar zgolj ta okoliščina ne odvzema verodostojnosti celotni izpovedbi tožničinega zakonitega zastopnika. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, je izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke v delu, kjer je izpovedal, da je bilo v rumeni stavbi na željo najemnika zaradi števila uporabnikov dodatno investirano v hlajenje in prezračevanje ter da račun za porabo energije za hlajenje dobi E. d. o. o. in ga nato razdeli med O., rumeno stavbo in E., modra stavba pa ima hlajenje urejeno ločeno, sledilo zato, ker izpovedbe v tem delu ni ovrgel noben drug izveden dokaz. Da gre pri strošku električne energije za prezračevanje oziroma hlajenje za odjemno mesto št. 771581914003 oziroma merilno mesto št. 3-325933, po katerem glede na delilnik na toženo stranko odpade 25,77 % celotnega zneska, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi računov, priloženih nekaterim vtoževanim računom, ter zlasti iz pojasnila E. d. o. o. in računov, ki jih je priložila E. d. o. o.

Delež toplotne energije, energije za hlajenje in stroškov vzdrževanja po računih E. d. o. o.:

20.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič P. P., ki je sodeloval pri dogovoru o delitvi stroškov, ter R. R. ugotovilo, da je bil dogovor o delitvi stroškov, kot izhaja iz delilnika v prilogi A18, med takratnimi lastniki sklenjen že leta 2003, preden je etažni lastnik postala tožeča stranka, in se od takrat ni spreminjal. Na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič F. F. in S. S. pa je ugotovilo, da je bila tožena stranka z delilnikom seznanjena in je z njim soglašala. Prefakturirane račune E. d. o. o. je tudi plačevala vse do vtoževanega obdobja. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je v celoti sledilo izpovedbam zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič F. F. in S. S., za katere se je tekom postopka izkazalo, da niso verodostojne priče, medtem pa je priča T. T. potrdila, da toženi stranki delilnik nikoli ni bil pojasnjen. Očitki niso utemeljeni.

21.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v tem delu pritožbe tožena stranka ne poda konkretnih trditev, zakaj naj bi se izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič F. F. in S. S. izkazale za neverodostojne. Iz ostalih pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka neverodostojnost zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče F. F. utemeljuje zgolj z dejstvom, da sodišče prve stopnje ni sledilo njuni izpovedbi glede računov A., v zvezi s čimer je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da neprepričljivost izpovedbe v enem delu ne odvzema verodostojnosti celotni izpovedbi. Glede priče S. S. pa tožena stranka ne poda nobenega konkretnega pojasnila, zakaj naj bi bila neverodostojna.

22.Ugotovljeno je bilo, da je bil delilnik, kakršen se nahaja v prilogi A18, med takratnimi lastniki sklenjen že leta 2003, preden je etažni lastnik postala tožeča stranka, in se od takrat ni spreminjal, česar tožena stranka niti ne izpodbija. Tožena stranka pa izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z delilnikom seznanjena in je z njim soglašala, s sklicevanjem na izpovedbo priče T. T., da toženi stranki delilnik nikoli ni bil pojasnjen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojih zaključkov glede seznanjenosti in soglašanja tožene stranke z delilnikom ni izrecno opredelilo glede izpovedbe priče T. T., kar pa niti ni bilo potrebno, ker mora sodišče v obrazložitvi navesti samo tiste dokaze, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni pa se dolžno opredeljevati do dokazov, ki niso bili odločilni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpovedba priče T. T. v zvezi z dejstvom, ali je bila tožena stranka z delilnikom seznanjena in je z njim soglašala, ni predstavljala odločilnega dokaza. Iz izpovedbe priče T. T. namreč izhaja, da se v času sklepanja najemne pogodbe priča T. T. s problematiko obratovalnih stroškov ni ukvarjala in ji dogajanje iz tega obdobja ni bilo znano, skrbnica najemne pogodbe je postala šele konec leta 2013 ali v začetku leta 2014, torej po tem, ko sta bili skrbnici pogodbe priči F. F. in S. S., na katerih izpovedbo je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, pri čemer se priča T. T. po lastni izpovedbi ni seznanila s tem, kako je bilo glede morebitnih sporov ali nesoglasij v zvezi s plačevanjem računov v preteklosti, niti se za pojasnila v zvezi s plačevanjem računov ni obrnila na predhodni skrbnici najemne pogodbe F. F. in S. S.. Tožena stranka torej s sklicevanjem na izpovedbo priče T. T., ki se je s problematiko najemne pogodbe začela ukvarjati šele konec leta 2013 ali v začetku leta 2014 in ji dogajanje pred tem ni bilo poznano, ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna obratovalne stroške za najete prostore plačati skladno z deleži, določenimi v delilniku v prilogi A18.

Drugi pritožbeni očitki:

23.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zavrnilo s strani tožene stranke predlagani dokaz s postavitvijo izvedencev ustrezne stroke, ki bi ugotovili ustrezne cene za storitve varovanja ter vzdrževanja dvigal in tekočih stopnic, ki sta jih izvajali družbi D. in C., ni utemeljen. Pravica stranke do izvedbe dokaza ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če ima za to ustavno sprejemljive razloge. Kadar sodišče prve stopnje navede vsebinske razloge, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, lahko to odločitev pritožba uspešno izpodbije le z vsebinsko kritiko tozadevnih razlogov izpodbijane prvostopenjske odločitve. Sodišče prve stopnje je podrobno in konkretizirano (zadnji odstavek 5. točke obrazložitve) pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedencev z namenom ugotovitve ustrezne cene varovanja in vzdrževanja dvigal in tekočih stopnic. Pojasnilo je, da je bil ta dokazni predlog podan v zvezi s predlogom, da sodišče določi ceno v smislu 642. člena Obligacijskega zakonika, pri čemer v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ki jo ureja ta zakonska določba, saj so cene določene, in sicer je cena varovanja določena v pogodbi o protivlomnem in protipožarnem varovanju, cena vzdrževanja dvigal in tekočih stopnic pa v pogodbi o vzdrževanju vgrajenih tekočih stopnic in dvigal, pri čemer je bila tožena stranka s pogodbama seznanjena in je z njima soglašala. Nadalje je pojasnilo, da je tožena stranka sicer navajala, da so cene previsoke in nekonkurenčne, vendar so te trditve tožene stranke presplošne, dokazni predlog s postavitvijo izvedenca pa je posledično informativen dokaz, ki bi toženi stranki šele omogočil, da navede, za koliko so cene previsoke, takšni dokazi pa niso dopustni. Nerelevantnost dokaza in nezadostna substanciranost dokaznega predloga predstavljata ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznega predloga. Tožena stranka ni uspela izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s pogodbo o protivlomnem in protipožarnem varovanju ter s pogodbo o vzdrževanju vgrajenih tekočih stopnic in dvigal, v katerih je bila določena cena varovanja ter cena vzdrževanja dvigal in tekočih stopnic, seznanjena in je z njima soglašala, presoje sodišča prve stopnje, da so bile toženkine trditve glede nekonkurenčnosti cen preveč splošne, pa niti ne izpodbija. Zato ne more uspeti s pritožbenim očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev, ki bi ugotovili ustrezne cene.

Sklepno:

24.Ker so pritožbeni očitki tožeče in tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka ter v izpodbijanem delu II. točke izreka (kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na račune A. d. o. o., in delno zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške električne energije za prezračevanje oziroma hlajenje) potrdilo (353. člen ZPP).

25.Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, obe stranki pa sta vložili tudi odgovor na pritožbo nasprotne stranke, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).