Jedro

Klici matere na razne institucije, da naj ji pomagajo pri skrbi za punčki, ker ji partner ne pomaga, sama pa ne zmore in se tudi veliko prepirata brez dvoma pomenijo, da mati v določenem trenutku oceni oziroma ve, da za deklici ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti. Dejstvo, da sodelovanje z institucijami sicer zavrača, a jih v določenih situacijah kljub temu kliče za pomoč, pa kaže na to, da je situacija takrat verjetno res huda.

Priprava načrta pomoči ni smiselna, dokler s strani staršev ni pripravljenosti za sodelovanje.

Z zadostno stopnjo verjetnosti je bilo izkazano, da starša s svojim ravnanjem in vedenjem do te mere resno ogrožata koristi mladoletnih deklic, da je izrek začasnega odvzema deklic ter namestitev v varno okolje, utemeljen. Postavitev izvedenca ni bila potrebna. Za to, da se z gotovostjo ugotovi starševske kompetence dolžnikov, pa je treba brez dvoma pridobiti izvedensko mnenje. Ni dovolj, da sta starša ljubeča in se po svojih sposobnostih trudita skrbeti za otroka, starševske kompetence so še vse kaj več.

Otrokova korist je poglavitna skrb staršev, ravnanje staršev pa mora biti vselej tako, da kaže na njihovo nesebično prizadevanje za zagotavljanje otrokovih potreb in koristi.

Stike je sodišče določilo v obsegu, za katerega je ocenilo, da ga deklici še zmoreta, in ki hkrati zagotavlja, da do odtujitve deklic od staršev ne bo prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje II Z 16/2023 z dne 22. 6. 2023 v I. in II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovora dolžnikov zoper sklepa o začasni odredbi z dne 21. 2. 2023 (I. točka izreka) in z dne 18. 4. 2023 (II. točka izreka) zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep sta se dolžnika (v okviru pritožbe in ugovora zoper sklep z dne 22. 6. 2023 II Z 16/2023 in III N 302/2023) pravočasno pritožila iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter njunima ugovoroma ugodi, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Opozarjata na širšo sliko, ki bi jo moralo imeti sodišče pri presoji vseh okoliščin in v kontekstu katere je potrebno razumeti postopanje staršev, njuno nesodelovanje in zavračanje pomoči CSD, njune konflikte ter stiske. Dolžnika sta zaradi odvzema sina A., ki je bil ob odvzemu star tri leta, B., ki je bil ob odvzemu star tri mesece in C. drugi dan po rojstvu, travmatizirana. Ko se jima je rodila D., je družina dobro delovala, po rojstvu E., ko je družino veliko bolj intenzivno začel nadzorovati CSD, pa so se stvari iz meseca v mesec pričele slabšati v smislu izrazite napetosti staršev, vse pogostejših stisk in čustvenih izbruhov matere ter strahu obeh staršev pred grožnjami CSD z odvzemom deklic. Pri D. so se po 12. mesecu starosti pričeli kazati znaki zaostajanja v razvoju, postavljen je bil sum na nevrološko razvojno motnjo, deklica je bila naročena v razvojno ambulanto. CSD in vrtec sta to stanje deklice interpretirala kot dokaz starševskih nekompetenc in zanemarjanja. Med dolžnikoma je 20. 2. 2023 res prišlo do spora, in sicer sta dojela novico o dodelitvi skrbništva nad A. kot „izgubo“ sina in pritiska nista več zmogla. Oče je v jezi odšel, mama pa ga je obtožila, da je dojenčico E. spustil na tla. Upoštevati je treba tudi opažanja dr. F. F., psihiatrinje, ki spremlja družino od avgusta 2017 dalje, in opažanja dr. G. G., izbrane pediatrinje E., D. in A. Dolžnika delavcev CSD nista spustila v stanovanje, saj so se pred tem na vratih že dvakrat pojavili z nalogom za odvzem deklic, jeseni 2022 pa sta v stanovanje spustila socialnega delavca H. H., ki ob ogledu ni opazil nič posebnega. Pediatrinja je CSD pred odvzemom deklic pozvala, da predstavi možnost stopenjske pomoči družini, z dr. F. F. sta sestavili načrt intervencij, sestajal se je tudi posvetovalni tim, CSD pa skozi celoten postopek ni znal pojasniti, kakšno pomoč naj bi dolžnikoma ponujal. Tudi patronažna služba ob obisku družine 9. 9. 2022 ni zaznala nič posebnega. Predlagatelj je našel oporo le v vrtcu, ostala poročila strokovnjakov in specialistov pa je ignoriral. Dolžnika sta tudi pojasnila, da je imela dojenčica vedno skrbno varstvo in je nista puščala same doma. Da je D. večkrat v istih in smrdečih oblačilih, je opažal zgolj vrtec, ne pa tudi pediatrinja. Sodišče prve stopnje tudi ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je do padca E. 20. 2. 2023 res prišlo, RTG posnetki znakov poškodb niso pokazali. Ni jasno, kaj sodišče glede starševske skrbi očita očetu. Odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno pridobiti izvedensko mnenje, ni na mestu. Vsekakor pa je imelo sodišče možnost pridobiti izvedensko mnenje že v postopku odločanja o začasnem odvzemu in bi ga tudi moralo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo poročila o desetih dobro izvedenih stikih. V postopku III N 895/2020 je sodišče stike s A., ki je nameščen v Zavodu, razširilo. Zato se morajo tudi stiki z D. in E. izvajati v čim večjem obsegu, saj lahko sicer pride do hude in nepopravljive odtujitve.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom II Z 16/2023 z dne 21. 2. 2023 deklici E. (roj. ... 2022) in D. (roj. ... 2021) začasno odvzelo materi, D. tudi očetu ter ju namestilo v krizni center za otroke X. S sklepom II N 16/2023 z dne 18. 4. 2023 pa je očetu začasno odvzelo tudi E. Hkrati je določilo stike med deklicama in staršema tako, da ti začasno potekajo ob strokovni podpori in v prisotnosti strokovnih delavcev Službe za otroško psihiatrijo, v prostorih Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike, v trajanju enkrat tedensko po dve uri, pri čemer se o dnevu in uri sproti dogovarjajo CSD, krizni center X, starša in predstojnica Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike, dr. F. F.; v kolikor pa do dogovora ne pride, se tako določeni stiki izvajajo vsak torek med 9.00 in 11.00 uro. Upniku (CSD) je naložilo, da zagotovi prisotnost deklic na stiku, pri čemer so strokovni delavci Službe za otroško psihiatrijo, ki so prisotni na stiku, po stiku dolžni opraviti evalvacijo stika z upnikom, ta pa je dolžan sodišču vsak teden do konca tedna poročati o poteku stikov. Odločitev velja do pravnomočno zaključenega postopka za varstvo koristi otroka, najdlje pa tri mesece od prvega izvedenega stika. Predloge, da se stiki enkrat tedensko po dve uri izvajajo v Kriznem centru za otroke X, da se stiki izvajajo pod nadzorom strokovnega delavca CSD oziroma da se stiki več kot enkrat tedensko izvajajo v prostorih službe za otroško psihiatrijo, pa je zavrnilo.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovora dolžnikov zoper navedena sklepa glede odvzema otrok in glede večjega obsega stikov po zaslišanju dolžnikov, relevantnih prič ter vpogledu v predložene in pridobljene listinske dokaze, zavrnilo. Ugotovilo je, da je upnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da starša s svojim ravnanjem in vedenjem (ogrožanjem zdravja in varnosti otrok dne 20. 2. 2023, izpostavljanjem otrok konfliktom, zanemarjanjem higiene, opuščanjem varstva, zavračanjem ponujene pomoči CSD) resno ogrožata koristi mladoletnih deklic do te mere, da je izrek začasnega odvzema E. in D. in namestitev v varno okolje, utemeljen, saj je treba zavarovati koristi mladoletnih deklic, ki sta zaradi svoje mladosti (eno in dve leti) v popolni odvisnosti od svojih staršev in posledično še toliko bolj ranljivi.

7. Pri ugotavljanju otrokove ogroženosti gre za pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče v vsakem primeru posebej. Za njegovo izpolnjenost daje Družinski zakonik1 napotilo v drugem odstavku 157. člena. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.

8. Dolžnika s stopnjo verjetnosti izkazane ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta v svojih ravnanjih (zelo) nepredvidljiva, da sta pogosto v konfliktih ter v osebnih stiskah, da mama svojih stisk ne more regulirati, da rabita posebno obravnavo, njuna dejanja pa izjemno ogrožajo zdravje in razvoj deklic, z ugovornimi navedbami ne omajeta in je zato sodišče prve stopnje ugovora, ki se nanašata na odvzem otrok, utemeljeno zavrnilo.

9. Ne drži, da sodišče prve stopnje pri tem ni imelo širše slike, v okviru katere bi moralo obravnavati zavračanje pomoči CSD s strani obeh dolžnikov. Upoštevalo je vsa ugotovljena dejstva, ki s stopnjo verjetnosti kažejo na to, da sta deklici D. in E. s strani dolžnikov (staršev) ogroženi. To pa zlasti zaradi konfliktov med staršema, zaradi stiske staršev, ravnanja staršev v posledici stiske in zavračanja pomoči CSD. Ugovora torej ni zavrnilo zgolj zato, ker je ugotovilo, da dolžnika pomoč CSD zavračata. Da sta v medsebojnih konfliktih in stiskah, pa ne zanikata. Sodišče prve stopnje njuni trditvi, da je za E. varstvo medtem, ko sta na govorilnih urah v vrtcu, ustrezno poskrbljeno, ni moglo slediti, saj odgovorov, kdo jo varuje, nista utemeljila. Pritožnika priznavata, da je med njima tudi 20. 2. 23 prišlo do spora. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo materinega zanikanja, da je oče ob tem dogodku E. tudi „focnil“ in vrgel po tleh. Izvid, da E. (na srečo) nima poškodb, na to avtomatično ne kaže, ravnanja pa tudi ne opravičuje ali mu zmanjšuje teže. Sodišče prve stopnje je z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo, da zanikanje dogodka ni utemeljeno. Priča dr. G. G. je izpovedala, da je prejela klic matere, ki ji je povedala, da je oče to storil. Pri tem je pojasnila, da se izjave mame spomni, ker si jo je takrat zapisala, v zdravstvenem domu pa je tudi preverila ali je mati po dogodku 20. 2. 23 klicala v zdravstveni dom in po njihovem napotku še rešilce, kar so ji potrdili. Zaslišani sobni zdravnik E. dr. I. I. je potrdil, da je bila za E. s strani travmatologa na urgenci podana prijava suma zlorabe otroka in zabeleženo, da je mama izjavila, da ji je oče otroka pač vzel in ga vrgel po tleh. Tudi dr. J. J., ki je govoril z materjo, mu je povedal, da je mati to dvakrat ali trikrat vprašal in mati je navedeno potrdila. Dejstvo, da je oče po dogodku kar odšel (pritožba navaja, da se je umaknil), pa še dodatno kaže na njegovo neustrezno ravnanje in se zato povsem neutemeljeno sprašuje, kaj se mu očita. Povsem nekritičen pa je tudi do ravnanj svoje partnerke, ko kliče za pomoč različne institucije, potem pa pomoč zavrača. 10. Dejstvo, da mati kliče za pomoč, potem pa je s strani te iste institucije ne sprejme, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in ovrednotilo. Pri tem sodišče ni spregledalo, da dr. F. F. in dr. G. G. poročata o ljubečem odnosu staršev do otrok, o njuni ustrezni skrbi za otroka. Vendar je bilo ugotovljeno, da zdravnici s celostno sliko nista seznanjeni, saj sta obe povedali, da o klicih za pomoč na institucije nista vedeli. Mati je bila pri pregledih umirjena, ni pa bilo vedno tako. Dr.G. G. je izpovedala, da sta bila starša v tednu pred odvzemom deklic zelo razburjena in prestrašena (zaradi skrbi o zdravstvenem stanju A., ker o tem s strani Zavoda nista dobila informacij), pri čemer je zaznala, da sta se tudi sprla, a ju je uspela pomiriti. Potem so se dogovorili za pregled deklice zaradi noric, pred pregledom pa sta jo vsa iz sebe poklicala, ker sta prejela klic g. K. K., da sta izgubila skrbništvo nad A. Drug pri drugem sta iskala razloge za krivdo, malo po peti uri pa je prejela klic matere, da je oče otroka „focnil“ in ga vrgel po tleh, kar je mati skušala preprečiti.

11. Klici matere na razne institucije, da naj ji pomagajo pri skrbi za punčki, ker ji partner ne pomaga, sama pa ne zmore in se tudi veliko prepirata brez dvoma pomenijo, da mati v določenem trenutku oceni oziroma ve, da za deklici ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti. Dejstvo, da sodelovanje z institucijami sicer zavrača, a jih v določenih situacijah kljub temu kliče za pomoč, pa kaže na to, da je situacija takrat verjetno res huda. Prav ti klici so bili tudi razlog, da je CSD družino začel spremljati, kar je logično in pravilno. Pri tem ni mogoče sprejeti trditve pritožbe, da je bilo temu tako zato, ker se je rodila še ena deklica, saj patronažna sestra ob obisku družine po rojstvu E. ni zaznala posebnosti.

12. Starša nekritično zanemarita dejstvo, da se CSD na klice na pomoč odziva, onadva pa pomoč CSD odklanjata. Sodišče je sprejelo mnenje dr. F. F. in dr. G. G., da sta starša, ki sta močno travmatizirana zaradi preteklih dogodkov, povezanih z odvzemom ostalih otrok, potrebna strokovne pomoči, saj svojega ravnanja ne zmoreta imeti v kontroli. Priprava načrta pomoči pa ni smiselna, dokler s strani staršev ni pripravljenosti za sodelovanje. Posvetovalni tim z namenom oblikovanja načrta pomoči družini se je že oblikoval in sestal. V skladu s prvim odstavkom 170. člena DZ je CSD pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja dolžan izdelati načrt pomoči družini in otroku. V načrt pomoči družini in otroku pa lahko vključi program družinske terapije, psihiatrično zdravljenje, zdravljenje odvisnosti od alkohola ali nedovoljenih drog ter druge zdravstvene, izobraževalne in psihosocialne programe, če kaže, da bodo starši po terapiji ali zdravljenju lahko ponovno prevzeli otrokovo vzgojo in varstvo, ali v drugih primerih, ko je to v korist otroka (tretji odstavek 170. člena DZ). Za vse to pa bo potrebno sodelovanje staršev.

13. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je bilo z zadostno stopnjo verjetnosti v izvedenem dokaznem postopku izkazano, da starša s svojim ravnanjem in vedenjem do te mere resno ogrožata koristi mladoletnih deklic, da je izrek začasnega odvzema E. in D. ter namestitev v varno okolje, utemeljen. Postavitev izvedenca ni bila potrebna. Za to, da se z gotovostjo ugotovi starševske kompetence dolžnikov, pa je treba brez dvoma pridobiti izvedensko mnenje. Ni dovolj, da sta starša ljubeča in se po svojih sposobnostih trudita skrbeti za otroka, starševske kompetence so še vse kaj več. V skladu s 6. členom DZ je starševska skrb, ki pripada obema staršema, celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. V skladu s tretjim odstavkom 7. člena DZ starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. V obravnavanem postopku se je ugotovilo, da slednjemu verjetno ni tako. Otrokova korist je poglavitna skrb staršev, ravnanje staršev pa mora biti vselej tako, da kaže na njihovo nesebično prizadevanje za zagotavljanje otrokovih potreb in koristi. V obravnavanem postopku se je ugotovilo, da temu vedno ni tako. Mati sama prepoznava, da vedno oziroma ves čas ni zmožna ustrezno skrbeti za deklici (in kliče za pomoč), vključno s higieno, ki vsaj za D. ni vselej ustrezno (dnevno) zagotovljena. Sodišče prve stopnje ni našlo razlogov zakaj opažanj vrtca o tem ne bi moglo upoštevati, razlogov dolžnika tudi v pritožbi ne navajata. Če pediatrinja ob pregledu ni opazila otrokove higienske zanemarjenosti, to še ne pomeni, da je otroku ustrezna higiena dnevno zagotovljena. Sodišče pa morebitnega zaostanka v razvoju D. ni interpretiralo kot dokaz starševskih nekompetenc.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor glede obsega stikov. V tem primeru določen način stikovanja je izjemen. Sodišče je upoštevalo navedbe in izpoved predstojnice Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike, da sta starša travmatizirana in je zato treba stike izvajati v nevtralnem okolju ter ob nudenju pomoči v smislu programa Neverjetna leta. Temu je sodišče sledilo. Pravilno je ravnalo tudi pri določitvi obsega stikov. Stike je določilo v obsegu, za katerega je ocenilo, da ga deklici še zmoreta, in ki hkrati zagotavlja, da do odtujitve deklic od staršev ne bo prišlo. Starša se strinjata, da stiki dobro potekajo in nevarnost, da bi prišlo do odtujitve deklic, ni podana. Razloga, da imata začasno več stikov z mladoletnim A., pri obsegu stikov z D. in E. ni mogoče upoštevati, saj s tem ocene sodišča prve stopnje, da deklici večjega obsega stikov ne bi zmogli, ne izpodbijeta.

15. Ker uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) pa niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Družinski zakonik (DZ), Uradni list RS, številka 15/17.