Jedro

Ko tožnika uporabnino zahtevata na podlagi svoje lastninske pravice, je temelj za plačilo uporabnine oziroma vrnitev plodov podan in sicer tako po določbah 190. člena OZ, kot tudi na podlagi določb drugega odstavka 96. člena SPZ, ki ga je treba uporabiti prvenstveno. V konkretnem primeru, ko je objekt lastninske pravice stanovanje, so plodovi stvari civilni in jih predstavlja uporabnina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških, potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnikoma plačati uporabnino v znesku 23.040,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne uporabnine v mesečnem znesku 480,00 EUR (deseti dan v mesecu) dalje do plačila, in sicer od zneskov, ki so zapadli v plačilo vključno z dnem 10.11.2005, pa do dne 10.11.2007. Zavrnilo pa je zahtevek tožnikov za plačilo 16.320,00 EUR uporabnine, za zakonske zamudne obresti od prisojene uporabnine, ki so zapadli v plačilo pred 6.11.2005 ter tudi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 6.993,81 EUR in za nepremoženjsko škodo 15.000,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper izrek o stroških, je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče utemeljilo zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve, pri čemer nista tožnika v nobeni vlogi ali naroku za glavno obravnavo zatrjevala, kako je prišlo do neupravičene obogatitve, niti nista dokazovala, ali in na kakšen način je bila toženka obogatena. Tožba tako nima zadostne trditvene podlage. Sodišče se do tega ni opredelilo, sicer pa do neupravičene obogatitve toženke ni prišlo, saj ta ni pridobila nobene premoženjske koristi z izvajanjem posesti nad stanovanjem v lasti tožnikov, toženka ni bila na noben način obogatena, saj ni pridobila nobene premoženjske koristi, stanovanja ni uporabljala, niti ga ni oddajala v najem. Z izvajanjem posesti je imela zaradi menjave ključavnic in varovanja kvečjemu stroške. Tožnika tako predpostavke za obstoj neupravičene obogatitve, okoriščenja, nista izkazala (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Sicer pa je sodišče napačno določilo tudi tek zastaranja in s tem v zvezi prav tako napačno uporabilo materialno pravo. Tožnika sta tožbo vložila 6.11.2008, vendar sta prvotno zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi. Šele na naroku 6.9.2010 sta zahtevala povračilo uporabnine na podlagi neupravičene obogatitve in s tem spremenila pravno podlago zahtevka, s čimer se je spremenil tudi zastaralni rok za terjatve, glede katerih je bil zahtevek postavljen. Če pa sprememba pravnega temelja pomeni spremembo zastaralnega roka, se smatra, da je tožnik postavil zahtevek šele takrat, ko ga je spremenil, v konkretnem primeru dne 6.9.2010. Zastaranje je bilo pretrgano šele s postavitvijo zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve in ne že ob vložitvi tožbe. Zato se morajo šteti za zastarane vsi zahtevki za plačilo uporabnine glede mesečnih zneskov, ki so zapadli pred 6.9.2005, zahtevek za plačilo obresti pa je zastaral glede mesečnih zneskov, ki so zapadli pred 6.9.2007. 3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Izpostavljata, da je bila toženka obogatena že s samo dejansko oblastjo nad stanovanjem, sodišče pa je pravilno presodilo tudi zastaralni rok.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Tožnika sta v tožbi in nadalje med drugim zatrjevala, da zaradi protipravnega ravnanja toženke vse do oktobra 2007 nista imela dostopa do svojega stanovanja, kupljenega v letu 1999. Njunemu zahtevku na izročitev stanovanja je bilo ugodeno s sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3185/2002-I z dne 17.12.2002, vendar je toženka še vse do konca oktobra 2007 tožnikoma preprečevala, da bi se v stanovanje dejansko vselila. Med drugim od toženke zahtevata povrnitev uporabnine za obdobje, ko jima je preprečevala vselitev v lastno stanovanje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo, vse ob uporabi določbe 190. člena OZ (neupravičena pridobitev).

6. Takšno dejansko stanje je po izpeljanem dokaznem postopku ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ne nasprotuje pa mu tudi ne pritožnica. Ob gornjih ugotovljenih dejstvih, upoštevaje tudi razloge sodišča prve stopnje v točkah 7 do 10 obrazložitve, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila toženka nedobroverna posestnica tuje stvari. Temelj za plačilo uporabnine oziroma vrnitev plodov, je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča, podan in sicer tako po določbah 190. člena OZ, kot tudi na podlagi določb drugega odstavka 96. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ki ga je treba po oceni pritožbenega sodišča uporabiti prvenstveno, ko tožnika uporabnino zahtevata na podlagi svoje lastninske pravice (pritožbeno sodišče na pravno podlago, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ni vezano). Po določbi prvega odstavka 92. člena SPZ, lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (kar sta tožnika tudi storila), pri tem pa mu je po prvem in drugem odstavku 96. člena istega zakona tisti posestnik, ki je nedobroveren, dolžan vrniti vse plodove stvari oziroma vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost plodov, ki jih ni pobral. V konkretnem primeru, ko je objekt lastninske pravice stanovanje, so plodovi stvari civilni in jih predstavlja uporabnina. V zvezi z nedobrovernim posestnikom sodna praksa za osnovni kriterij pri presoji koristi praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepošteni posestnik lahko imel od stvari, pri čemer pravica od uporabe izključenega lastnika do uporabnine ni odvisna od tega, kako nedobroverni posestnik izkorišča oziroma je izkoriščal tujo stvar. Kot rečeno je kot nedobroverni posestnik dolžan vrniti tudi tiste plodove, ki jih ni obral. Pritožbene navedbe o tem, da tožnika sploh nista izrecno zatrjevala obogatitve toženke, so zato pravno nepomembne.

7. Glede na povedano so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z delnim zastaranjem zahtevka. Po določbi drugega odstavka 96. člena SPZ zahtevek za povrnitev vrednosti plodov zastara v treh letih od vrnitve stvari. V konkretni zadevi je zastaranje začelo teči šele z vrnitvijo stvari oktobra oziroma novembra 2007, zato tožbeni zahtevek ni bil zastaran ne ob vložitvi tožbe (6.11.2008) in tudi ne dne 6.9.2010, ko sta tožnika prvič izrecno zahtevala plačilo uporabnine (zato tudi ni bistveno, ali je šlo ob tem za spremembo tožbe ali ne). Sodišče prve stopnje je sicer tožbeni zahtevek delno zavrnilo iz razloga zastaranja, ker pa gre za odločitev v korist toženke, ki se edina pritožuje, pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo (359. člen ZPP).

8. Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških, potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožnika nosita sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).