Jedro

Poizvedbeni postopek ni obvezna faza postopka za preklic pogojne obsodbe in tudi obdolženčeva navzočnost na naroku za preklic pogojne obsodbe ni pogoj za izvedbo tega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom (pravilno: sodbo) na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenemu A.H. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu K 197/2005 z dne 18.4.2006, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora in to kazen izreklo. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločbo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „bistvenih kršitev določil kazenskega postopka“ in Vrhovnemu sodišču predlagali, da izpodbijani odločbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, predlaga njeno zavrženje. Mnenja je, da je zahteva v tem primeru nedovoljena, saj se z njo v jedru izpodbija odločba o sankciji, to je tisti del sodne odločbe, na katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti v pravilu ni mogoče seči. Ne vidi nobene sistemske potrebe, da se izredna pravna sredstva, ki so nadstandard v postopku, širijo na dejanske stanove, ki zgolj navidezno ustrezajo pogojem iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so mnenja, da so v konkretnem primeru teoretična razmišljanja vrhovnega državnega tožilca glede na veljavno določbo 420. člena ZKP povsem neuporabna.

5. Glede na vsebino odgovora vrhovnega državnega tožilca Vrhovno sodišče ostaja pri dosedanji razlagi prvega odstavka 420. člena ZKP in uveljavljeni sodni praksi in zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero zagovorniki uveljavljajo kršitve določb kazenskega postopka in Ustave RS, šteje kot dovoljeno.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev „načela kontradiktornosti in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP“, ker je sodišče narok za preklic pogojne obsodbe opravilo brez navzočnosti obsojenca, ki je svoj izostanek pravočasno opravičil in ne da bi ga pred tem zaslišalo, kot to določa drugi odstavek 506. člena ZKP.

7. Poseben postopek za preklic pogojne obsodbe, ki ga izvede sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, je namenjen ugotavljanju razlogov in sankcioniranju nespoštovanja obveznosti, ki so bile obsojencu naložene s pravnomočno sodbo. Iz določb drugega in tretjega odstavka 506. člena ZKP izhaja, da postopek poteka v dveh fazah: v prvi (ki ni obvezna) za to določen sodnik zasliši obsojenca, če je dosegljiv, opravi potrebne poizvedbe in zbere dokaze, ki so pomembni za odločitev; v drugi fazi (ki je obvezna) pa zunajobravnavni senat (v rednem postopku) oziroma sodnik posameznik, ki je izrekel pogojno obsodbo, (v skrajšanem postopku) odloči o preklicu na seji (oz. naroku), o kateri obvesti tožilca, obsojenca in oškodovanca. Če stranki in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni ne pridejo, ni to ovira, da senat ne bi imel seje.

8. Navedena pravna ureditev omogoča kontradiktornost postopka v obsegu, ki je prilagojen naravi samega postopka: obsojencu pod določenimi pogoji namreč zagotavlja, da lahko sodeluje v postopku, da se seznani z očitki in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (22. člen Ustave RS). Obsojencu v tem postopku ni zagotovljena kontradiktornost v polni meri, saj njegovo zaslišanje oziroma njegova navzočnost na naroku za preklic pogojne obsodbe nista obvezen pogoj za izvedbo tega postopka, kot zmotno menijo vložniki zahteve. Določbo drugega odstavka 506. člena ZKP (v povezavi s tretjim odstavkom istega člena) je treba razlagati tako, da poizvedbeni postopek ni obvezna faza postopka za preklic pogojne obsodbe. Zaslišanje obdolženca in potrebne poizvedbe sodišče opravi le, kolikor je to potrebno za odločitev. Če zbrano gradivo zadošča, sodišče sme takoj razpisati narok za preklic pogojne obsodbe in o njem med drugimi obvesti tudi obsojenca, s čimer mu je tudi v tej fazi postopka zagotovljena pravica do izjave. V poizvedbenem postopku (v katerem se obdolženec ne zaslišuje s smiselno uporabo določb 227. člena ZKP) sodišče obsojenca zasliši le, če je dosegljiv. Če se pravilno vabljen ne odzove na zaslišanje, prisilna privedba ni dopustna. Tudi odsotnost obsojenca na naroku za preklic pogojne obsodbe, o katerem je bil v redu obveščen, ni ovira, da sodišče ne bi odločilo o preklicu pogojne obsodbe. Če obsojenec ne pride čeprav je imel to možnost, pomeni da se je odrekel možnosti, da se udeleži postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici.

9. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je bil obsojenec o naroku za preklic pogojne obsodbe v redu obveščen, vendar se ga ni udeležil. Zato je bil narok utemeljeno opravljen v njegovi nenavzočnosti. Obsojenčevo sporočilo sodišču, da se naroka ne bo udeležil iz zdravstvenih razlogov, ne da bi pri tem predložil zdravniško potrdilo, samo po sebi še ne pomeni, da je svoj izostanek tudi opravičil. Izostanek je namreč opravičen, ko ga kot takšnega oceni sodnik. V tem primeru se obsojenec, kot je razbrati iz obrazložitve sodbe višjega sodišča, navzočnosti na naroku sicer ni odpovedal izrecno, temveč z navajanjem neupoštevnih razlogov za svojo odsotnost ter s konkludentnim ravnanjem po obvestilu o datumu naroka za preklic pogojne obsodbe (s pisnimi pojasnili in predložitvijo dokazov, da je izpolnil svoje preživninske obveznosti), s čimer se je nedvomno odpovedal tudi pravici do izjave. Po navedenem zatrjevane procesne kršitve niso izkazane.

10. Kot je že bilo omenjeno v 8. točki obrazložitve sodišče „z neuporabo določbe drugega odstavka 506. člena ZKP (ker ni zaslišalo obsojenca v poizvedbenem postopku) ni kršilo zakona, saj ta faza postopka ni obvezna. Zato na tej podlagi tudi ni sprejemljiv posplošen očitek zagovornikov višjemu sodišču, da te kršitve ni odpravilo po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

11. Zahteva pravilno ugotavlja, da odločba sodišča prve stopnje ne vsebuje navedb o razlogih za odločanje v obsojenčevi nenavzočnosti in da tudi višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe v tej smeri. Pravni standard obrazložitve sodne odločbe (v kateri sodišče navede razloge za vsako posamezno točko sodbe) terja, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti tudi razloge za svojo odločitev, zakaj je opravilo narok v obsojenčevi nenavzočnosti (364. člen ZKP). Prav tako bi tudi višje sodišče moralo presoditi in se določno opredeliti do pritožbenih navedb obrambe, ki je opozarjala na neobrazložitev prvostopenjske odločbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), saj gre za okoliščine, ki so sicer pomembne, vendar pa se ne nanašajo na odločilna dejstva, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma višjemu sodišču kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Vpliva zatrjevanih pomanjkljivosti na zakonitost izpodbijanih sodb pa zahteva ne izkaže (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), zaradi česar je tudi v tem delu neupoštevna.

12. Z navedbami, da bi sodišče z zaslišanjem obsojenca ugotovilo, da je plačal preživnino tudi za mesec marec in april 2008, zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Ker zatrjevane kršitve postopka in Ustave niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot izhaja iz podatkov spisa, je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso.