Jedro

Iz upravno sodne prakse izhaja, da gre pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, št. Bpp 191/2020 z dne 1. 10. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor), št. 720-422/2017/1080 z dne 10. 3. 2020, v zvezi z odločbo Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju URSIKS), št. 720-1233/2017/373 z dne 26. 5. 2020. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predlagal kot želeno vrsto obliko in obseg BPP, pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji, v zvezi s tožbo zoper odločbo ZPKZ Maribor. Predlagal je, da se mu dodeli odvetnik A. iz Novega mesta. Tožnik navaja, da je bil v poseben prostor nameščen protizakonito.

2. Organ za BPP je o prosilčevi prošnji že enkrat odločil, in sicer z odločbo, št. Bpp 106/2020 z dne 2. 7. 2020, s katero je prosilčevo prošnjo za dodelitev BPP zavrnil. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil prosilec z odločbo ZKZP Maribor na podlagi prvega odstavka 236. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) odstranjen iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter nameščen v poseben prostor za največ 12 ur.

3. Organ za BPP nadalje ugotavlja, da ZIKS-1 podrobnejših pogojev in kriterijev odstranitve iz skupnih prostorov in namestitve v posebni prostor ne določa, kar pomeni, da gre pri odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri odločanju pa je uradna oseba vezana na obseg in namen pooblastila določenega v zakonu (prvi odstavek 236. člena ZIKS-1). Do slednjega se je večkrat izreklo tudi že Upravno sodišče RS, in sicer je v zvezi s tem zavzelo stališče, da sodišče v primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt zakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali je ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

4. Organ za BPP je ugotovil, da so v obrazložitvi tako ZKPZ Maribor odločbe kot tudi URSIKS odločbe podrobno opisani razlogi, zaradi katerih je bil tožnik odstranjen iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter nameščen v posebni prostor. Odločbi tako vsebujeta podrobni opis poteka dogodka, ki izhaja iz uradnega zaznamka operativnega vodje, skupaj z očitanimi razlogi, ki so narekovali odreditev opisanih ukrepov. Na podlagi opisa dejanja je že na prvi pogled jasno, da se je tožnik do udeleženih oseb vedel žaljivo in agresivno, to vedenje pa je preraslo v politje z juho, kar v pritožbi zoper odločbo URSIKS priznava tudi tožnik, pri čemer pa niti ni važno, ali to sodi pod definicijo napada. Očitno dejstvo je, da se je tožnik vedel agresivno, to pa je pri pravosodnih policistih upravičeno povzročilo utemeljen sum, da tako vedenje pomeni ogrožanje drugih, kar je po 3. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1 razlog za odstranitev iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter namestitev v posebni prostor. Organ za BPP je odločil, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z vloženo tožbo, saj je namreč za razliko od izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP za pravno svetovanje iz 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, treba presojati tudi izpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZBPP.

5. Glede dodelitve BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje, pa je organ za BPP ugotovil, da je prošnja tožnika preuranjena. Prosilec bi uvedbo postopka pred sodiščem druge stopnje namreč lahko predlagal šele po tem, ko bi sodišče prve stopnje v upravnem sporu o vloženi tožbi pravnomočno odločilo.

6. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo Organa za BPP, razen v delu, kjer se izrecno strinja, po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku dodeli BPP. V tožbi navaja, da je Organ za BPP prekoračil svoja pooblastila, ko je o zadevi presojal, namesto, da bi presojal o dodelitvi BPP. Tako je presojal ali je bilo zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pravilno uporabljeno, čeprav to sploh ni predmet obravnave v tožnikovem primeru, saj želi tožnik v sodnem postopku izpodbijati zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter tako ni bilo pogojev za namestitev tožnika v posebni prostor. Neutemeljeno je sklicevanje na sodno prakso, da tožnik nima možnosti uspeha, saj to ne navaja nobena sodba, ki bi obravnavala takšno dejansko stanje, kot ga želi tožnik uveljavljati.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

8. Tožba je utemeljena.

9. Upravno sodišče RS je v predmetni zadevi že odločilo s sodbo, opr. št. II U 198/2020 z dne 26. 8. 2020 ter odločbo Organa za BPP odpravilo in vrnilo v ponovni postopek iz razloga napačne uporabe 24. člena ZBPP. V ponovnem postopku sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, s katero je Organ za BPP ponovno prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrnil. 10. Organ za BPP je ugotovil, da ZIKS-1 ne določa podrobnejših pogojev in kriterijev za odstranitev obsojencev iz skupnih prostorov in namestitve v posebni prostor ne določa, kar pomeni, da gre pri odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri odločanju pa je uradna oseba vezana na obseg in namen pooblastila določenega v zakonu (prvi odstavek 236. člena ZIKS-1) kar pomeni, da gre pri odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 236. člena ZIKS-1). V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po oceni tožene stranke, takšni razlogi niso podani. Organ za BPP je obrazložil, da so razlogi za odstranitev tožnika iz skupnih prostorov in namestitev v poseben prostor podrobno obrazloženi v odločbi ZPKZ Maribor, kot tudi v odločbi URSIKS, zato Organ za BPP meni, da je bilo zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pravilno uporabljeno in niso bile prekoračene meje prostega preudarka, saj sta tako prvostopenjski organ ZPKZ Maribor in drugostopenjski organ URSIKS organ v svojih določbah pojasnila, katera dejstva in dokaze sta upoštevala po svoji odločitvi.

11. Sodišče meni, da je Organ za BPP napačno uporabil določbo 40. člena ZUS-1, saj se ta nanaša na odločanje sodišča o tožbi zoper izpodbijani akt (v tem primeru ZPKZ Maribor), in sicer da sodišče na podlagi vložene tožbe presodi izpodbijani upravni akt v mejah tožbenega predloga. V tem primeru bi lahko sodišče, v kolikor bi bila vložena tožba zoper odločitev ZPKZ Maribor v zvezi z URSIKS odločalo in presodilo na podlagi določila 40. člena ZUS-1, ne pa, da se je Organ za BPP postavil v vlogo presojanja odločbe ZPKZ Maribor v zvezi z odločbo URSIKS in proučeval meje prostega preudarka in zakonitosti odločbe ZKPZ Maribor. Tožnik prosi za dodelitev BPP v zvezi s tožbo zoper akt oziroma odločbo ZPKZ Maribor. O slednjem bo sodišče, če bo vložena tožba presojalo zakonitost in pravilnost izpodbijanega akta. Organ za BPP je s svojo presojo posegel v vsebino sodnega varstva, ki ga želi tožnik doseči z BPP, kar pa je nedopustno.

12. Glede zakonske ureditve iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, se je tukajšno sodišče že v prvotni odločitvi (sodba opr. št. II U 198/2020 z dne 26.8.2020) glede obravnavane prošnje tožnika za BPP opredelilo. Iz upravno sodne prakse izhaja, da pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP1. Po mnenju sodišča je Organ za BPP presegel standard presoje očitnosti, za kar pa nima zakonske podlage. Obenem pa pravilnosti zaključkov, ki so bili napravljeni v konkretni zadevi, ni mogoče potrditi oziroma so ti zaključki preuranjeni, saj ima tožnik možnost dokazovati drugačno dejansko stanje v primeru vložitve tožbe na Upravno sodišče RS zoper določitev ZPKZ Maribor v zvezi z odločbo URSIKS.

13. Sodišče pa pritrdi ugotovitvi Organa za BPP, da je prošnja za BPP, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje preuranjena, saj je pravnomočna odločitev o vloženi tožbi procesna predpostavka za uvedbo postopka pred sodiščem druge stopnje.

14. Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi 24. člena ZBPP in 40. člena ZUS-1, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev BPP upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

15. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015, sodba opr. št. I U 786/2015 z dne 7. 7. 2015.