Jedro

Ker je v konkretni zadevi o predhodnem vprašanju statusa kmeta za relevantno obdobje že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom pred izdajo izpodbijane odločbe, je bil organ na ta posamični akt vezan. Pravno zmotno je naziranje, da lahko organ v drugem upravnem postopku (za odobritev pravnega posla) samoiniciativno ali zaradi zagotavljanja kontradiktornega postopka poseže v pravnomočno upravno odločbo in o istem vprašanju odloči drugače.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Slovenske Konjice št. 330-412/2018-30 11268 z dne 10. 10. 2019 se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III.Prizadeti stranki D. D. in E. E. trpita sami svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenske Konjice (v nadaljevanju organ) odločila, da se odobri pravni posel, sklenjen s prodajno pogodbo med prodajalcem A. A. in kupcem B. B., katere predmet je parcela 1297/5, katastrska občina 000 - A., za ceno 90.000,00 EUR. Nadalje je organ odločil, da se zahteva za odobritev pravnega posla pri prometu z navedeno nepremičnino, ki jo je vložil C. C., zavrne.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prodajalec A. A. v prodajo ponudil kmetijsko zemljišče parcela 1297/5, katastrska občina 000 - A.. Ponudbo sta pravočasno sprejela C. C. in B. B., ki sta vložila tudi pravočasni vlogi za odobritev pravnega posla. Pri tem je C. C. uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, B. B. pa predkupne pravice po določilih 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ni uveljavljal. Organ je ugotavljal, da je bila C. C. dne 16. 4. 2018 izdana odločba št. 330-172/2018, s katero mu je bil priznan status kmeta, vendar je A. A. v upravnem postopku ugovarjal ugotovitvam, na podlagi katerih je bil C. C. priznan status kmeta. Na ustni obravnavi je pooblaščenec A. A. izražal dvom v verodostojnost izjave kupca glede odkupa bal, saj zgolj navedba količin naj ne bi zadoščala za ugotovitev vrednosti kmetijskih pridelkov, in izkazal sum, da C. C. ne izpolnjuje pogojev za kmeta. Organ je navajal, da pri odločanju v zvezi s statusom kmeta ni dvomil v resničnost navedb C. C., a ker A. A. ni bil udeleženec v postopku ugotavljanja statusa kmeta za C. C., mu je potrebno omogočiti, da svoje nestrinjanje v zvezi z ugotovljenimi dejstvi poda v postopku odobritve pravnega posla. Takšno stališče je organ sprejel po tem, ko je v zadevi enkrat že odločil, a je tožena stranka kot drugostopenjski organ odločbo odpravila in opozorila, da je organ preuranjeno ocenil, da ima C. C. status kmeta.

3.Po pozivu organa, da predloži dokazila o dohodku iz kmetijske dejavnosti v letu 2017, je C. C. predložil izvedensko mnenje sodne izvedenke kmetijske stroke G. G., ki ga A. A. ni sprejel kot strokovnega in objektivnega. Organ izvedenskemu mnenju ni sledil. Ugotavljal je, da so v cenitvi navedene in upoštevane vse lastniške parcele C. C., za katere pa ni evidentno, da jih je v letu 2017 obdeloval, saj je iz registra kmetijskih gospodarstev za MID ... izhajalo, da je skupna površina kmetijskih zemljišč, ki jih je takrat obdeloval in imel v uporabi C. C., znašala 1.6610 ha, izvedenka pa je navajala 4.2139 ha, kar ni izhajalo iz uradnih evidenc. Navajal je, da je izvedenka izračunala dohodek iz kmetijstva, vendar je izračun za postopek brezpredmeten, ker se nanaša na leto 2018. Nadalje je organ pridobil podatke o vseh parcelah, ki jih je izvedenka navajala v svojem poročilu, in ugotovil, da je imel C. C. v letu 2017 na svojem MID-u ... vpisane nepremičnine, ležeče v katastrski občini ..., v skupni izmeri 1.4433,49 ha, parcele, ki so se nahajale v drugih katastrskih občinah, pa bodisi niso imele zarisanih GERK-ov bodisi so jih imeli v registru kmetijskih gospodarstev leta 2017 vrisane drugi nosilci. Prav tako je po vpogledu v register kmetijskih gospodarstev (ortofoto posnetki) ocenil, da so določene parcele, ki jih je navajala izvedenka, delno zaraščene, pozidane ali so gozdna zemljišča. Organ je zavzel stališče, da je izvedenka podala mnenje izključno na podlagi izjave stranke C. C., da je upoštevala zemljišča, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bil, ne da bi dokazala, katera zemljišča je C. C. v letu 2017 obdeloval oziroma s proizvodnjo na njih dosegel zahtevan dohodek. V izračunu vrednosti ni uporabila niti predložila nobenega dokazila (račun, izjava priče, odkupni blok,), ki bi potrjeval resničnost navedb, podanih s strani C. C., prav tako ni podala ocene, kakšno količino trave je mogoče pridelati na predmetnih površinah, prav tako ni ocenila vrednosti kmetijskih pridelkov v letu 2017, ki je relevanten pri ugotavljanju dohodka.

4.Organ je nadalje navajal, da je s svojimi ugotovitvami z dopisom z dne 20. 9. 2019 seznanil C. C. Na njegove pripombe je odgovarjal, da je A. A. podal pravočasno izjavo o sprejemu ponudbe, navedbe C. C. o namenu, za katerega bo B. B. uporabljal kmetijsko zemljišče, pa so brezpredmetne. Nadalje je prvostopenjski organ opravil vpogled v javne evidence za potrebe odločanja in jih je pri odločitvi uporabil. Plačilo članarine kmetijsko gozdarski zbornici ne kaže na to, da ima stranka status kmeta, saj je članstvo odvisno od katastrskega dohodka, od katerega se obračuna zbornični prispevek. Obe stranki, ki sta sprejeli ponudbo, sta lastnici kmetijskih zemljišč in gozdov, in sicer C. C. v izmeri 45,8051 ha, B. B. pa v izmeri 79.4015 ha. Iz uradnih evidenc prav tako izhaja, da B. B. kmetijskih zemljišč ne obdeluje sam, C. C. pa jih nekaj obdeluje sam, nekaj pa s pomočjo drugih. V zvezi z dejstvom, da je v predhodnem postopku ugotavljanja statusa kmeta C. C. le-tega priznal, je organ navajal, da je tedaj upravni organ odločil preuranjeno. Nasprotna stranka ima pravico, da o navedbah stranke dvomi. Dohodek se lahko dokazuje z računi, tudi z odkupnimi bloki, odločbami iz naslova ukrepov kmetijske politike, izračuni strokovnih organizacij ali izvedencev za kmetijsko področje, dokazno breme, da izkaže zakonske pogoje in predloži ustrezne in zadostne dokaze, pa je na strani tistega, ki se v postopku sklicuje na status kmeta. Kar se tiče po C. C. predloženih odločbe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije z dne 29. 5. 2017 glede plačila članarine in zborničnega prispevka, obvestila FURS z dne 23. 5. 2017 o višini dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti za leto 2016, odločbe FURS o odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2016 z dne 26. 4. 2017 in dveh dobavnic o dobavi grozdja podjetju ... v letih 2018 in 2019 (ne pa za leto 2017), je navajal, da ne vplivajo na odločitev o tem, ali se stranki prizna status kmeta. Ni sporno, da ima C. C. prihodke iz kmetijske dejavnosti oziroma iz naslova kmetijskih zemljišč, vendar posredovani podatki za odločitev glede doseženega dohodka in posledično za status kmeta v tem postopku niso pomembni.

5.V nadaljevanju je organ povzel vsebino zakonskih določb, ki se nanašajo na priznanje položaja kmeta. Izpostavil je pogoj, da mora oseba iz kmetijske dejavnosti pridobivati pomemben del dohodka, za kar se šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (za leto 2017 13.011,12 EUR). Pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti je organ vezan na splošna načela upravnega postopka, zato je bil C. C. v ponovljenem postopku pozvan, da svoje navedbe podkrepi z dokazi, predložil pa je cenitveno poročilo, ki ga organ ni mogel upoštevati. Ker stranka svojih navedb glede dohodka, ki naj bi ga v letu 2017 ustvarila iz kmetijske dejavnosti, ni uspela dokazati in utemeljiti, organ pripomb z dne 2. 10. 2019 glede priznanja statusa kmeta ni mogel upoštevati. Tako je bila prodajalcu omogočena prosta izbira kupca, saj nobeden od vlagateljev vloge za odobritev pravnega posla ni bil spoznan kot predkupni upravičenec na podlagi določil ZKZ. B. B. je upravnemu organu predložil kupoprodajno pogodbo, podpisano s strani prodajalca A. A. in kupca B. B., iz katere je razvidna volja prodajalca, da kupoprodajno pogodbo sklene z B. B.

6.Tožena stranka je z odločbo št. 33008-262/2019/2 z dne 11. 2. 2020 pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

7.Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je stanje, ki se uveljavlja z izdajo izpodbijanih upravnih aktov, pravno povsem nevzdržno in nezakonito. Izpostavila je, da organ pisnega poziva z dne 20. 9. 2019 ni vročil pooblaščencu tožeče stranke, čeprav je bil tedaj s pooblastilnim razmerjem že seznanjen. Nadalje se ni odzval na prošnjo pooblaščenca tožeče stranke za podaljšanje roka za vložitev odgovora na naveden poziv. Kljub temu je pooblaščenec 30. 9. 2019 s priporočeno pošto vložil vlogo kot odgovor na poziv. Tožeča stranka je opozorila, da je v navedeni vlogi podala navedbe in dokazne predloge, ki se nanašajo na status kmeta, a jih organ naj ne bi upošteval oziroma jih ni mogel upoštevati, vendar razlogov za to v izpodbijani odločbi ni pojasnil. Odločitev, da se pravočasne pripombe ne upoštevajo, je napačna in predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj je bilo s takšnim postopanjem tožeči stranki v celoti odvzeta možnost dajanja pripomb na predhodne ugotovitve upravnega organa, opisane v pozivu z dne 20. 9. 2019. Od tega je odvisna pravilnost in s tem zakonitost končne odločitve.

8.Iz listin, ki jih je tožeča stranka predložila v upravnem postopku, jasno izhaja, da se tožeča stranka dejansko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in iz tega naslova pridobiva določena sredstva. Iz listin tudi izhaja, da je imela tožeča stranka priznan status kmeta že dolgo pred letom 2018, že od leta 1980 dalje, na kar je opozarjala ves čas postopka. Prav tako je iz njih razvidno, da ima v lasti večje število kmetijskih zemljišč, vključno z gozdovi, ki jih tožeča stranka redno obdeluje in vzdržuje. Pri tem pa iz vsebinskih zaključkov organa izhaja, da tudi naknadno predloženi dokazi tožeče stranke ne vplivajo na končno odločitev organa, čeprav je tožeči stranki priznaval, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in iz nje pridobiva dohodek (stran 6 izpodbijane odločbe). Tožeča stranka je menila, da je že zaradi takšnega vsebinskega zaključka končna odločitev sama s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z ugotovljenimi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, pa tudi s predloženimi listinskimi dokazili, do katerih je organ zavzel diametralno stališče. Tožeča stranka je nadalje opozarjala, da ortofoto posnetkov, ki bi naj kazali, da je del nepremičnin v opuščanju in da so zaraščena, ni prejela v vednost in izjasnitev, kar je postopkovna kršitev. Ni jasno, kako je organ ugotovil, da tožeča stranka ne obdeluje svojih nepremičnin v zatrjevanem obsegu, je pa taka odločitev sprejeta na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V skladu z načelom materialne resnice bi moral organ dejansko stanje v celoti in popolno ugotoviti in v ta namen v skladu z dokaznimi predlogi tožeče stranke pridobiti javno dostopne podatke o premoženjskem stanju (prihodkih) tožeče stranke. Tega pa organ ni storil, saj je celotno dokazno breme glede pridobivanja prihodkov iz naslova izvajanja kmetijske dejavnosti prevalil na tožečo stranko. Tožeča stranka je podala številne dokazne predloge glede ukvarjanja s kmetijsko dejavnostjo, ne samo v koledarskem letu 2017, temveč tudi prej in kasneje. Zakaj se je organ osredotočil zgolj na koledarsko leto 2017, v izpodbijani odločbi ni pojasnil. Spregledal je trditve tožeče stranke, da status kmeta uživa že vrsto let na podlagi izdane odločbe in tudi na podlagi včlanitve v ustrezne organizacije na področju izvajanja kmetijske (in tudi druge) dejavnosti in da je tožeča stranka v preteklosti ravno na podlagi tega statusa že pridobila v last kmetijska in gozdna zemljišča.

9.Dejstva o tem, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za predkupnega upravičenca, je organ ugotovil zmotno in nepopolno. Tožeča stranka se ni strinjala z izpodbijano odločbo v delu, da ni dokazala dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Sklicevala se je na uradno razpoložljive evidence in podatke, iz katerih izhaja, da ima prihodke tudi iz naslova kmetijske dejavnosti. Prihodkov ji zato ni bilo potrebno dokazovati na način, kot se to zatrjuje v zadnjem odstavku na strani 6 izpodbijane odločbe. Organ je dolžan uradne in javno dostopne podatke pridobiti po uradni dolžnosti, ne pa nalagati dokaznega bremena tožeči stranki. Ali je organ tako ravnal, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Tožeča stranka je še opozorila, da je dejansko B. B. tisti, ki je podal nekonkretiziran in neizkazan ugovor glede statusa kmeta tožeče stranke, zato bi svoje navedbe moral dokazati B. B. in ne tožeča stranka, na kar je tožeča stranka organ opozorila v vlogi z dne 30. 9. 2019. Iz izpodbijane odločbe pa ni razbrati, da je organ v tej smeri karkoli ukrenil.

10.Tožeča stranka je v skladu z napotki tožene stranke v odločbi z dne 25. 3. 2019 posredovala vse potrebne dokazne predloge, na podlagi katerih je (tudi po vpogledu javnih in uradno dostopnih podatkov) razbrati, da uživa status kmeta že vse od leta 1980 dalje in je na podlagi takšnega statusa ne samo pridobila članstvo v Kmetijski zbornici Slovenije, temveč v preteklosti tudi lastništvo nad več posameznimi kmetijskimi površinami oziroma parcelami. Hkrati je tožeča stranka izkazala, da je že pred letom 2018 iz naslova kmetijske dejavnosti tudi ustvarila prihodke. Organu je pri tem očitala, da je nerazumljivo in neutemeljeno zahteval podatke zgolj za leto 2017. Okoliščino, da je tožeča stranka v preteklosti ravno na podlagi statusa kmeta pridobila v last več različnih kmetijskih (pa tudi gozdnih) zemljišč, je v okviru uveljavljanja zakonite predkupne pravice uveljavljala tudi v predmetnem upravnem postopku. Pri tem je tožeča stranka zatrjevala, da izpodbijana odločba ne vsebuje določb ZKZ, ki določajo pogoje, ki jih mora fizična oseba izpolnjevati, da se ji lahko prizna status kmeta po določilih ZKZ. Tako izpodbijane odločbe v tej smeri sploh ni mogoče pravno preveriti, kar že samo po sebi narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku.

11.Tožeča stranka je zatrjevala, da ni bila seznanjena z okoliščino, da je pooblaščenec B. B. po njegovi smrti organ seznanil, da dediči po pokojnem prevzemajo sam postopek, s čemer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti upravnega postopka. Navajala je še, da dediči ne morejo imeti močnejše pravice za pridobitev lastnine na nepremičnini, saj nimajo statusa kmeta, nikoli se niso ukvarjali z izvajanjem kmetijske dejavnosti, iz tega naslova nikoli niso pridobivali ali ustvarjali kakršnih koli prihodkov. Trdila je, da so v pravni položaj B. B. vstopili njegovi dediči, zato je potrebno presojati, ali dediči izpolnjujejo zakonsko določene pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet odobritve pravnega posla. Ali je to dejansko bilo storjeno s strani organa, pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati. Navajala je še, da v primeru, ko si nasproti stojita kupca z različnima statusoma, prodajalec glede na določbe 23. in 24. člena ZKZ ne more izbrati kupca, zato je izpodbijana odločba, ki se opira na izbiro kupca po prodajalcu, nesprejemljiva.

12.Tožeča stranka je izrecno opozarjala, da ima svoj status kmeta priznan na podlagi izdane odločbe, ki je javna listina, katere vsebina se šteje pa pravno pravilno (razen če se ne dokaže drugače). V zvezi s samim statusom kmeta zoper tožečo stranko nihče od pristojnih organov ni sprožil nobenega postopka preverjanja ali celo odvzema statusa kmeta (zlasti upoštevaje vsebino ugovorov B. B.). Organ je celo sam v pisanju z dne 20. 9. 2019 (stran 4, drugi odstavek), navajal, da je stranka za leto 2017 uspela izkazati ustrezne prihodke iz naslova kmetijske dejavnosti, ki temelji na obdelovanju lastnih travnikov in gozdov, tudi na podlagi uradno dostopnih podatkov in predloženih listin, čemur je upravni organ ob izdaji odločbe z dne 16. 4. 2018 sledil. Zato je zaključek tako organa kakor tudi tožene stranke, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da je v letu 2017 dejansko imela prihodke od pridelave kmetijskih pridelkov oziroma od izvajanja kmetijske dejavnosti, še toliko bolj nerazumljiv in v nasprotju sam s sabo ter s predloženimi dokazi. Tožeča stranka je poudarila, da gre glede izkazanosti prihodkov oziroma ustvarjanja premoženja iz kmetijske dejavnosti s strani tožeče stranke v koledarskem letu 2017 za že odločeno stvar, saj je upravni organ o tem predhodno že odločil. Zgolj na podlagi ugovorov B. B., s katerimi se je dejansko skušalo poseči v že odločeno stvar, pa je isti organ v izpodbijani odločbi navajal, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da ima prihodke tudi iz kmetijske dejavnosti, kar bi naj utemeljevalo njen status kmeta. Tak zaključek je povsem diametralen od tistega, kar je predhodno isti upravni organ že ugotovil. Velja zakonska domneva, da je tisto, kar izhaja iz uradnih dokumentov in uradnih evidenc, pravno priznano in veljavno. V kolikor nekdo to domnevo izpodbija, je dokazno breme na strani subjekta, ki takšne navedbe tudi podaja. V konkretnem primeru pa B. B. te svoje dolžnosti ni izpolnil, organ prve stopnje pa je dokazno breme nezakonito prenesel na tožečo stranko. Ker organ prve stopnje ni upošteval, da ima tožeča stranka status kmeta in da je tega imela tudi v koledarskem letu 2017, je kršila zakonito predkupno pravico tožeče stranke. Odločba je zato nezakonita. Po navedenem je tožeča stranka predlagala sodišču, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-262/2019/2 z dne 11. 2. 2020 odpravi ter se zadevo vrne organu v ponoven postopek. Tožeča stranka je še zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

13.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da so v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke natančno navedeni razlogi, zakaj posamezno dokazilo tožeče stranke, posredovano dne 1. 10. 2019, ni ustrezno. Poudarila je, da je v skladu s sodno prakso dokazno breme na strani tistega, ki se sklicuje na status kmeta. Okoliščine o priznanju statusa kmeta so se v konkretnem primeru ponovno ugotavljale, ker je nastal dvom o tem, ali ima tožeča stranka status kmeta. Dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, niso bili ustrezni in zadostni, da bi z njimi izkazala status kmeta za leto 2017. Nadalje je navajala, da je organ z dopisom z dne 20. 9. 2019 seznanil stranke z ugotovitvami v ponovljenem postopku in jim dal možnost, da v določenem roku podajo pripombe. Tožeča stranka je dne 1. 10. 2019 odgovorila na poziv in podala pripombe, kar pomeni, da pravica do izjave tožeči stranki ni bila kršena. Ker niti tožeča stranka niti B. B. nista izkazala statusa kmeta, sta bila postavljena v enak položaj. Potrebno je bilo uporabiti določbe 23. člena ZKZ, v skladu s katerimi je izbira kupca prepuščena prodajalcu.

14.Na tožbo je odgovorila tudi prizadeta stranka D. D. in E. E. Ugovarjala je tožbenim navedbam, ki se nanašajo na opustitev vročitve poziva z dne 20. 9. 2019 tožeči stranki po pooblaščencu. Trdila je, da tožeča stranka ni dokazala, da je predložila ustrezno dokazilo za vročanje po pooblaščencu. Če bi šlo za napako v vročitvi, je imela tožeča stranka na voljo institut vrnitve v prejšnje stanje. Glede očitkov tožeče stranke o vsebinski zgrešenosti izpodbijane odločbe je opozorila, da dejstvo, da je organ prve stopnje navedel, da se tožeča stranka že vrsto let ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, ne pomeni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po določilih ZKZ, zato so takšni očitki popolnoma neutemeljeni. Takšna ugotovitev ne pomeni diametralne odločitve, saj tožeča stranka ni zadostila kriteriju za priznanje statusa kmeta po ZKZ, po katerih mora oseba izpolnjevati tri kumulativno določene pogoje. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka pridobiva določene prihodke, še ne pomeni, da dejansko dosega najmanj 2/3 letne plače zaposlenega v RS. Pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti je relevantna vrednost kmetijskih pridelkov in ne morebitni izkupiček od prodaje, tožeča stranka pa ni dokazala vrednosti kmetijskih pridelkov za leto 2017 v vrednosti 13.011,12 EUR. Organ je pripombe, ki jih je tožeča stranka podala v vlogi z dne 30. 9. 2019, upošteval, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločbe tožene stranke. Je pa organ ugotovil, da tožeča stranka s posredovanimi dokazili potrebne vrednosti kmetijskih pridelkov ni izkazala. Prizadeta stranka se je sklicevala na sodno prakso upravnega sodišča in trdila, da odločba o priznanju statusa kmeta sama po sebi še ne pomeni, da je oseba, na katero se odločba nanaša, tudi dejansko kmet v smislu določb ZKZ. Trdila je, da je bilo o tem vprašanju potrebno ponovno odločati zaradi načela kontradiktornosti postopka, saj B. B. v prvotnem postopku o priznanju statusa kmeta za tožečo stranko ni imel možnosti sodelovanja. Stališče organa, da je dokazno breme, da ima status kmeta, na tožeči stranki in ne na organu, je pravilno, kar potrjuje tudi sodna praksa. Pri tem je organ vezan na kogentne zakonske določbe iz 24. člena ZKZ o izpolnjevanju statusa kmeta. Prizadeta stranka je navajala, da ni pomembno, ali je tožeča stranka že pred letom 2018 pridobivala prihodke iz naslova kmetijske dejavnosti, saj niso pomembni zgolj prihodki, temveč je v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ pomembna vrednost kmetijskih pridelkov.

15.Prizadeta stranka je navajala, da ni pomembno, ali sama obdeluje kmetijska zemljišča v svoji lasti, saj ni nikoli trdila, da ima status kmeta. Zavrnila je tudi očitke tožeče stranke o kršitvi načela kontradiktornosti, ker je organ ni seznanil o prevzemu postopka s strani dedičev pok. B. B. Navajala je, da gre za položaj po prvem odstavku 50. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za pravno nasledstvo v postopku in ne dejstvo ali okoliščino, na kateri bi temeljila upravna odločba. Seznanitev s pravnim nasledstvom nima vpliva na vsebinsko odločitev o pravici, zato tudi ne gre za kršenje načela kontradiktornosti.

16.Prizadeta stranka je nadalje menila, da si je tožeča stranka zmotno razlagala dejansko stanje in zakonske določbe, ko gre za pravico prodajalca, da sam izbere kupca. Organ prve stopnje je uporabil 23. člen ZKZ, ki določa izbiro kupca, če imajo enak položaj. Tožeča stranka ni uspela dokazati statusa kmeta in tako tudi ne predkupne pravice.

17.Prizadeta stranka je predlagala, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške sodnega postopka.

18.Prizadeta stranka F. F. odgovora na tožbo ni vložila.

Dokazni sklep

19.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, listinske dokaze, ki so jih stranke predložile v predmetnem upravnem sporu (priloge A2-A5 in C2-C3), ter dopis Upravne enote Slovenske Konjice z dne 3. 8. 2023 na l. št. 54 spisa. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za njeno zaslišanje, saj je ocenilo, da je za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnega akta ni treba zaslišati, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve sodbe. Poleg tega je sodišče zavrnilo izvedbo tega dokaza kot prepoznega na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1, saj tožeča stranka pred izdajo izpodbijanega upravnega akta svojega zaslišanja ni predlagala.

K I. točki izreka

20.Tožba je utemeljena.

21.V predmetni zadevi niso sporne ugotovitve organa v izpodbijani odločbi, da je prodajalec A. A. ponudil v prodajo parcelo 1297/5, katastrska občina 000 - A., ki je po osnovni namenski rabi v celoti opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Ponudba prodajalca je na oglasni deski visela v času od 11. 7. 2018 do 10. 8. 2018. Prav tako ni sporno, da sta ponudbo prodajalca pravočasno sprejela B. B. s pisno izjavo z dne 16. 7. 2018 in tožeča stranka s pisno izjavo z dne 9. 8. 2018, pri čemer je tožeča stranka uveljavljala predkupno pravico kot drug kmet na podlagi 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Predmet spora je odločitev organa o odobritvi pravnega posla na podlagi navedene ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča med prodajalcem A. A. in sprejemnikom ponudbe (kupcem) B. B. in zavrnitvi zahteve tožeče stranke za odobritev pravnega posla.

22.Nosilni razlog, zaradi katerega je tožeča stranka izpodbijala upravni akt, je ta, da je po trditvah tožeče stranke tožena stranka v upravnem postopku zmotno ugotovila, da tožeča stranka ni imela predkupne pravice kot drug kmet, kar je ob nespornem dejstvu, da A. A. predkupne pravice ni uveljavljal, vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta.

23.Za odločitev o sporu je relevanten prvi odstavek 23. člena ZKZ, ki določa vrstni red predkupnih upravičencev. Pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: (1) solastnik, (2) kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, (3) zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, (4) drug kmet, (5) kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in (6) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko po četrtem odstavku 23. člena ZKZ prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan z ZKZ, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota. Na citirano zakonsko določbo se je v izpodbijani odločbi skliceval tudi organ.

24.Pogoji, pod katerimi se oseba šteje za kmeta v smislu določb ZKZ, so določeni v določbah 24. člena ZKZ in drugega odstavka 111. člena ZKZ. Na mestu je očitek tožeče stranke, da organ in tožena stranka kot organ druge stopnje v svojih odločbah nista izrecno navedla določb ZKZ, ki določajo pogoje, ki jih mora izpolnjevati fizična oseba, da bi pridobila status kmeta. Kljub temu je izpodbijano odločbo moč preizkusiti, saj je organ na strani 6 pravilno povzel vsebino prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZKZ in drugega odstavka 111. člena ZKZ, pri čemer je organ tudi sam navajal, da gre za pogoje, ki jih mora oseba, ki želi pridobiti status kmeta, kumulativno izpolnjevati. Glede na to, da iz tožbenih navedb izhaja, da je tožeči stranki znano, da pogoje določa ZKZ, sodišče pa mora pravo poznati po uradni dolžnosti, v navedeni opustitvi navedb zakonskih določb ne gre za kršitev, ki bi na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP pomenila bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

25.V skladu s 24. členom ZKZ je kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; - ki je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena; - ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč; - ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena (prvi odstavek 24. člena ZKZ). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ).

26.Stranka, ki uveljavlja predkupno pravico, mora po ustaljeni sodni praksi izpolnjevati pogoje za uveljavljanje predkupne pravice po 23. členu ZKZ v trenutku, ko je pogodba sklenjena, in najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ. V konkretni zadevi to pomeni, da je tožeča stranka morala izpolnjevati pogoje za kmeta med 9. in 10. 8. 2018. V upravnem postopku in tudi tožbeno ostaja sporno, ali je tožena stranka pravilno ugotovila (ne)obstoj pogojev za kmeta za tožečo stranko, zlasti pogoj pridobivanja pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti. Kaj je kmetijska dejavnost in kaj je pomemben dohodek, je opredeljeno v citiranem drugem odstavku 24. člena ZKZ. Ta kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po ZKZ šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči, v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Ker so se pogoji presojali v letu 2018, je organ prve stopnje zavzel pravilno stališče, da je za izpolnjevanje pogojev za kmeta (med drugim) pomembna vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji v leto 2017 v povezavi z zakonsko predpisanim deležem letne povprečne plače v istem obdobju.

27.Na predkupno pravico kot drug kmet v smislu prvega odstavka 23. člena ZKZ se je v upravnem postopku sklicevala tožeča stranka. Ta je tožbeno trdila, da je organ dokazno breme o prihodkih glede izvajanja kmetijske dejavnosti neutemeljeno prevalil zgolj nanjo. V tem delu sodišče ne soglaša s tožbenimi navedbami. Izpodbijana odločba in listine v upravnem spisu kažejo, da je organ v postopku uporabil preiskovalna pooblastila in iz uradnih evidenc pridobil podatke, potrebne za ugotovitev dejanskega stanja, pomembnega za izdajo odločbe. Tako je že pred prvim odločanjem pridobil zbirne podatke po dejanski rabi in razredih bonitete za tožečo stranko in A. A., izpis iz registra kmetijskih gospodarstev za tožečo stranko in odločbo Upravne enote Slovenske Konjice št. 330-172/2018-4 (11239) z dne 16. 4. 2018, v ponovljenem postopku pa še zgodovinske podatke o uporabi parcel in ortofoto posnetke določenih nepremičnin v lasti tožeče stranke, o čemer je stranke seznanil z dopisoma z dne 3. 10. 2018 in 20. 9. 2019. Vendar pa se dolžnost pridobivanja podatkov (139. člen ZUP) nanaša na podatke iz uradnih evidenc. Pri tem pa sodišče izpostavlja, da je v upravnih postopkih poleg preiskovalnega načela uzakonjeno tudi razpravno načelo, v skladu s katerim ima stranka ne le pravico, temveč tudi dolžnost (drugi odstavek 140. člena ZUP), da za svoje trditve in navedbe, glede katerih ni dokazov pri organu ali drugih osebah, predloži dokaze. Gre za vprašanje trditvenega in dokaznega bremena, ki je na stranki, ko uveljavlja svojo pravico ali pravno korist. Trditve, da se v smislu določb ZKZ šteje za kmeta, je podala tožeča stranka, zato je bilo dokazno breme za dokazovanje tega dejstva primarno na njej.

28.Ne glede na zgoraj navedeno pa sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je organ na podlagi zbranega dokaznega gradiva dejstva, pomembna za odločitev, zmotno ugotovil. Sodišče namreč ugotavlja, da se je tožeča stranka, ko je uveljavljala predkupno pravico, opirala na odločbo Upravne enote Slovenske Konjice št. 330-172/2018-4 (11239) z dne 16. 4. 2018, ki se je nahajala med zbranim dokaznim gradivom in s katero je ugotovljeno, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za kmeta. Ko je sodišče tehtalo pomen navedene odločbe o statusu kmeta za tožečo stranko, ni spregledalo upravnosodne prakse, da odločba o priznanju statusa kmeta sama po sebi še ne pomeni, da je oseba kmet v smislu določb ZKZ. Gre za sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II U 106/2009 z dne 6. 10. 2010 in opr. št. I U 2497/2017-21 z dne 16. 4. 2016, na kateri se je v predmetnem upravnem sporu sklicevala prizadeta stranka. Natančen pregled navedene sodne prakse pa pokaže, da stališče izhaja iz dejanskega stanja, ko je bila izdaja odločbe o priznanju statusa kmeta za več let časovno odmaknjena od ponudbe za nakup kmetijskih zemljišč in se ni (več) nanašala na obdobje, ko mora stranka, ki uveljavlja predkupno pravico, izpolnjevati pogoje za uveljavljanje predkupne pravice. Vendar pa je sodna praksa drugačna, ko je o predhodnem vprašanju, ali oseba izpolnjuje pogoje za kmeta po ZKZ, odločeno z odločbo, v kateri je upravni organ izpolnjevanje pogojev ugotavljal ravno za obdobje, za katerega morajo biti izpolnjene zakonske predpostavke za kmeta tudi v postopku odobritve pravnega posla.

29.Iz upravnega spisa izhaja, da je upravni organ odločbo o tem, da ima tožeča stranka status kmeta, izdal v povsem ločenem upravnem postopku, še preden je tožeča stranka sprejela ponudbo A. A. za nakup kmetijskega zemljišča, a v letu 2018. Iz odločbe Upravne enote Slovenske Konjice št. 330-172/2018-4 (11239) z dne 16. 4. 2018 izhaja, da je bila izdana na podlagi 24. člena ZKZ v posebnem ugotovitvenem postopku. Pri tem je za odločitev o utemeljenosti tožbe odločilno, da iz obrazložitve navedene upravne odločbe izhaja, da je upravni organ pogoj, da oseba iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, ugotavljal glede na podatke za leto 2017. Gre za pravilno uporabo zgoraj citirane določbe drugega odstavka 24. člena ZKZ. V posebnem ugotovitvenem postopku, zaključenem z odločbo z dne 16. 4. 2018, je torej upravni organ ugotovil, da tožeča stranka, upoštevaje zakonske pogoje, kamor sodi tudi vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji v letu 2017, izpolnjuje pogoje za kmeta. Pri tem sodišče na podlagi dopisa Upravne enote Slovenske Konjice z dne 3. 8. 2023 ugotavlja, da je obravnavana odločba z dne 16. 4. 2018 postala dne 4. 5. 2018 pravnomočna. Pravno odločilno je, da je upravni organ z obravnavano odločbo pogoje za priznanje statusa kmeta ugotavljal v letu 2018, v istem letu pa je organ v drugem upravnem postopku moral rešiti predhodno vprašanje, ali je imela tožeča stranka med 9. in 10. 8. 2018 položaj kmeta. V obeh primerih je zato moral upravni organ pogoj pridobivanja pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti presojati za gospodarsko leto 2017.

30.Odločba o priznanju statusa kmeta je ugotovitvenega oziroma deklarativnega značaja. S tem soglaša tudi pravna teorija. Ugotovitvena (deklarativna) odločba namreč ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki že obstaja po zakonu samem. Kot taka (praviloma) učinkuje od nastanka pravno pomembnih dejstev (ex tunc), to je od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek (ugotovljenega) pravnega stanja (statusa kmeta). Njen retroaktivni učinek izhaja iz narave stvari; gre za ugotovitev pravnega razmerja, ki je nastalo pred njeno izdajo. Posameznik je kmet, ima status kmeta, po samem zakonu, odločba vsebuje le ugotovitev o tem. Ker je v konkretni zadevi o predhodnem vprašanju statusa kmeta za relevantno obdobje že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom pred izdajo izpodbijane odločbe, je bil organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Naziranje, da lahko organ v drugem upravnem postopku (za odobritev pravnega posla) samoiniciativno ali zaradi zagotavljanja kontradiktornega postopka, na kar se je skliceval organ v konkretnem primeru, poseže v pravnomočno upravno odločbo in o istem vprašanju odloči drugače, je pravno zmotno. Upravna odločba je javna listina. Možnost izpodbijana javnih listin v okviru ugotavljanja dejanskega stanja posamične upravne zadeve se omejuje le na tiste listine, ki dejstva potrjujejo (t. i. dokumentarne ali dokazne listine), nikakor pa ni mogoče dokazno izpodbijati javnih listin, ki predstavljajo pravne dispozicije, kamor pa sodijo tudi sodne in upravne odločbe ter sodne poravnave. Te se lahko izpodbijajo le v postopku s pravnimi sredstvi. Gre za načelo prirejenosti postopkov, v skladu s katerim je take odločbe in poravnave mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem so bile izdane (158. člen Ustave). Tako je tudi v primeru, ko se ugotovi, da je upravna odločba obremenjena z napako, to mogoče odpraviti le z uporabo predpisanih rednih in izrednih pravnih sredstev, ni pa ob nestrinjanju mogoče ravnati, kot da ni izdana in o isti stvari odločati ponovno. Ravno to pa je storil organ v konkretni zadevi, ko je sklicujoč se na navedbe prizadete stranke B. B. in na šesti odstavek 24. člena ZKZ znova ugotavljal, ali je tožeča stranka v letu 2018 izpolnjevala pogoje za kmeta in je posledično ponovno ocenjeval dohodke iz kmetijske dejavnosti v letu 2017. Sodišče ob tem le še pojasnjuje, da šestega odstavka 24. člena ZKZ ni mogoče razlagati na način, kot sta to storila organ in tožena stranka. Navedeno določilo v primeru, ko je med strankama status kmeta sporen, napotuje na prekinitev postopka in napotitev stranke, da o predhodnem vprašanju odloči pristojni organ (kot to določa 147. člen ZUP), ne more pa biti ta določba podlaga, da se s sklicevanjem na načelo kontradiktornosti posega v pravnomočno odločeno stvar, četudi katera od strank v ločenem postopku ni sodelovala. Drugačna upravnosodna praksa, na katero se je v upravnem sporu sklicevala prizadeta stranka, je osamljena, predvsem pa v nasprotju z že pojasnjenim načelom prirejenosti postopkov.

31.Glede na zgoraj pojasnjene učinke odločbe z dne 16. 4. 2018 tako organ ni ravnal pravilno, ko je izpolnjevanje pogojev za kmeta za tožečo stranko ugotavljal ponovno in presojal dohodke iz kmetijske dejavnosti tožeče stranke v letu 2017. Moral bi namreč upoštevati pravnomočno odločbo, s katero je bilo to predhodno vprašanje že rešeno. Po navedenem temelji izpodbijana odločba na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj vprašanje statusa kmeta tožeče stranke po določbah ZKZ, ki je pravno pomembno za odločitev o odobritvi pravnega posla, v izpodbijani odločbi ni bilo pravilno ugotovljeno. Podan je izpodbojni razlog po tretji točki 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijan upravni akt odpravilo in vrnilo zadevo organu v ponovni postopek, saj pogoji za zavrnitev tožbe, določeni v drugem odstavku 63. člena ZUS-1, niso podani. Že zaradi navedenega sodišče kot nepotrebnega ni izvedlo dokaza z zaslišanjem stranke.

32.Kljub utemeljenemu izpodbojnemu razlogu pa sodišče spričo drugih zatrjevanih tožbenih razlogov tožeči stranki pojasnjuje, da bi bilo v primeru, če organ ne bi bil vezan na odločbo o ugotovitvi statusa kmeta, ugotavljanje dohodka v gospodarskem letu 2017 v skladu z materialnim pravom. Ob uveljavljanju predkupne pravice namreč za presojo statusa kmeta ni odločilno, ali je stranka tak status uživala v preteklosti, kar je tožeča stranka tožbeno poudarjala, temveč ali pogoje izpolnjuje v času sprejema ponudbe (26. točka obrazložitve te sodbe). Pravilna uporaba materialnega prava pa bi v takem primeru glede na citirana določila 24. člena ZKZ narekovala ugotavljanje prihodkov iz kmetijske dejavnosti v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev za kmeta, kar je leta 2017, saj so se pogoji za kmeta ugotavljali leta 2018. Pri tem pa zakonskim pogojem, da se oseba šteje za kmeta, ni zadoščeno že z ugotovitvijo, da se oseba ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in da iz nje pridobiva dohodek, na kar se je sklicevala tožeča stranka tudi tožbeno in v upravnem postopku ni bilo sporno, temveč mora oseba dokazati, da dosega "pomemben dohodek" po merilih iz drugega odstavka 24. člena ZKZ.

33.Sodišče ugotavlja, da je utemeljen očitek tožeče stranke, da ji je bil poziv z dne 20. 9. 2019 napačno vročen. Tožeča stranka je organu z vlogo z dne 15. 4. 2019 predložila pooblastilo in naznanila pooblastilno razmerje, zato bi organ v skladu z določbo prvega odstavka 88. člena ZUP moral nadaljnja pisanja stranki vročati po pooblaščencu, vendar je omenjeni poziv vročil neposredno stranki. Ravnanje organa je tako bilo v nasprotju s pravili postopka, vendar pa sama opustitev vročitve poziva pooblaščencu ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Tožeča stranka je namreč s pozivom očitno obvestila svojega pooblaščenca, ki se je odzval z vložitvijo vloge z dne 30. 9. 2019.

34.Kršena pa ni bila niti pravica stranke do izjave. Res je organ v izpodbijani odločbi med drugim navajal, da navedb v vlogi z dne 30. 9. 2019 in k njej priloženih dokazov ne more upoštevati, vendar pa je tožeča stranka te navedbe iztrgala iz celotne obrazložitve, v okviru katere se je organ opredelil tako do pripomb tožeče stranke v vlogi kot tudi do predloženih dokazil, a jih ni štel kot pravno pomembnih. V tem kontekstu je tako potrebno razumeti navedbe organa, da trditev in dokazov tožeče stranke ni mogel upoštevati. Tudi nadaljnje trditve tožeče stranke, da je bila postopkovna kršitev zaradi kršenja pravice do izjave storjena, ker organ tožeči stranki v vednost in izjasnitev ni posredoval ortofoto posnetkov, na katere se je skliceval glede zaraščenosti in neobdelanosti nepremičnin, ni utemeljena. Organ je namreč tožečo stranko v pozivu z dne 20. 9. 2019 seznanil tudi z uporabo preiskovalnih pooblastil, da je torej po uradni dolžnosti pridobival določene listine, pri čemer jih je že tedaj dokazno ocenil. Med drugim je navajal, da je ugotovil zaraščenost določenih nepremičnin, pri čemer se je skliceval na vpogled v register kmetijskih gospodarstev. Na tak način je organ tožečo stranko seznanil z dokazom, ki ga je sam pridobil, in ji omogočil pravico do izjave, na strani tožeče stranke pa je bila odločitev, ali bo zaradi učinkovitega varstva svojih pravic v postopku uveljavila tudi pravico do informiranja (pregled dokumentov), ki stranki omogoča seznanitev z vsemi dokumenti v zadevi (82. člen ZUP).

35.Načelo kontradiktornosti pa tožeči stranki ni bilo kršeno niti spričo tega, da ni bila seznanjena s predlogom dedičev pok. B. B. za vstop v postopek. Vstop dedičev v postopek je procesna odločitev. Iz pravne teorije izhaja, da mora biti pravica stranke do izjave zagotovljena samo pri pomembnih procesnih odločitvah, ne pa tudi pri procesnih odločitvah, ki so procesnotehnične narave, pripravljalne naravi ali ukrepi procesnega vodstva, kamor sodi tudi odločanje o prekinitvi postopka in nadaljevanju postopka po vstopu dedičev. Navedbe tožeče stranke o tem, čemu je predlog dedičev pokojne stranke za vstop v postopek pomemben za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), so izostale in tako ostale na pavšalni ravni. Sodišče pa tožeči stranki še pojasnjuje, da gre pri tem zgolj za procesno nasledstvo in ne za dejstvo ali okoliščino, na kateri bi temeljila upravna odločba. Sodišče pa še opozarja, da je kljub smrti stranke in pravno nasledstvo materialne pravice še vedno potrebno presojati iz vidika tistega, ki jih je uveljavljal in ne njegovega pravnega naslednika.

K II. točki izreka

36.Tožeča stranka je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 385,00 EUR, kar z 22% DDV znaša 469,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

K III. točki izreka

37.Odločitev o stroških prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi določb ZPP, ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 smiselno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu interveninetu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prizadeta stranka D. D. in E. E. je po svojem pooblaščencu vložila odgovor na tožbo, v katerem se je zavzemala za zavrnitev tožbe in zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je tožbi ugodilo, kar objektivno pomeni, da prizadeta stranka v postopku ni uspela in zato ni upravičena do povrnitve stroškov. Sodišče je zato odločilo, da prizadeta stranka trpi sama svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Po tretjem odstavku 21. člena ZKZ je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot določa prvi odstavek 21. člena ZKZ.

2Primerjaj VSRS sklep X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017, UPRS sodba I U 24/2020-34 z dne 8. 3. 2022.

3Primerjaj UPRS sodba I U 1215/2019-42 z dne 31. 8. 2021, UPRS sodba II U 281/2018-24 z dne 1. 7. 2021, UPRS sodba II U 515/2019-34 z dne 6. 1. 2023, UPRS sodba I IV 135/2015 z dne 14. 9. 2016.

4Primerjaj UPRS sodba I U 42/2020-34 z dne 8. 3. 2022, 23. točka, UPRS sodba I U 1340/2016 z dne 11. 7. 2017, 10. točka, UPRS sodba I U 478/2017 z dne 19. 4. 2018, 12. točka, UPRS sodba I U 650/2012 z dne 27. 8. 2013, 9. točka.

5Dr. Erik Kerševan in dr. Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 310.

6Matjaž Remic, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, stran 234, in Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2006, stran 422 in 423.

7UPRS sodba in sklep I U 2337/2017-17 z dne 11. 12. 2018.

8Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. UP-131/00 z dne 30. 5. 2000.

9Primerjaj VSRS sklep I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 23, 23/1, 24, 24/2, 24/6 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 147, 147/3

Pridruženi dokumenti: *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.