Jedro

Dohodek pogodbe, pridobljen na podlagi ustanovitve služnostne pravice rabe predmetne nepremičnine ne predstavlja dohodka iz opravljanja dejavnosti s. p., kot to trdi tožnik, marveč gre za dohodek tožnika kot fizične osebe iz naslova oddajanja premoženja v najem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) tožniku odmerila dohodnino za leto 2011 v znesku 58.885,00 EUR. Razlika med odmerjeno in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 56.626,18 EUR znaša 2.258,82 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve odločbe na podračun, ki ga navaja. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pravočasno ugovarjal zoper informativni izračun dohodnine za leto 2011. Na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal davčni organ, in podatkov, ki jih je posredoval tožnik, je tožnikov ugovor zavrnil in mu za leto 2011 odmeril dohodnino v znesku 58.885,00 EUR. Odmera je razvidna iz strani 1 obrazložitve izpodbijane odločbe. Kot dohodek je upošteval tudi dohodek (4100) v znesku 23.529,41 EUR in stroške v višini 3.529,41 EUR ter akontacijo dohodnine v višini 14.117,65 EUR iz naslova oddajanja premoženja v najem.

3. Pritožbeni davčni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Kot neutemeljenega zavrača tožnikov ugovor, da mu je bila dohodnina za leto 2011 napačno odmerjena, ker je davčni organ napačno opredelil dohodke v višini 20.000,00 EUR (sporni dohodek) kot odhodke iz naslova oddajanja premoženja v najem, dejansko pa gre za dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti tožnika kot samostojnega podjetnika posameznika (v nadaljevanju s. p.). Kot podlago za odločitev navaja 5. člen, 15. člen, 4. točko 18. člena in 75. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Zavrnil je tožnikov ugovor, da je obravnavani dohodek dosegel z ustanovitvijo služnostne pravice rabe (nadomestilo oz. najemnina) na podlagi Pogodbe za radijsko bazno postajo z družbo A. d. d., v nadaljevanju A. (dne 6. 5. 2011) in da gre za prihodek iz dejavnosti B.B. s. p. in ne za dohodek iz naslova najemnine, ki jo je prejela fizična oseba. V obravnavanem obdobju je bil tožnik kot fizične oseba lastnik predmetne nepremičnine. Družba A. se je v citirani pogodbi zavezala, da bo plačevala tudi akontacijo dohodnine od izplačanega nadomestila (spornega dohodka). Družba A. je z dopisom dne 14. 9. 2015 davčnemu organu pojasnila, da je sporni znesek 20.000,00 EUR plačala tožniku kot fizični osebi kot najemnino po citirani pogodbi. Poleg navedenega pa B.B. s. p. tega dohodka ni vključil v svoj obračun za leto 2011. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnik ugovarja, da je v času sklenitve Pogodbe za radijsko bazno postajo z družbo A. (dne 6. 5. 2011) B.B. s. p. bil lastnik nepremičnine, parc. št. 2142 k. o. .... Tožnik je bil kot lastnik navedene nepremičnine vpisan kot fizična oseba, saj se podatki o lastniku v zemljiško knjigo vpisujejo z njegovim imenom in priimkom brez dostavka s. p. Posledično je bil v pogodbi z družbo A. kot lastnik naveden tožnik kot fizična oseba. Na podlagi Pogodbe o prenosu podjetja v notarskem zapisu notarke C.C. SV 159/2012 ter sklepa SV 162/2012 je bila izvedena pripojitev. S prenosom podjetja B.B. s. p. so na družbo B.B. d. o. o. kot univerzalno pravno naslednico, na to družbo prešle vse pravice in obveznosti Igorja Jagodica s. p. V zemljiški knjigi je bilo posledično evidentirano lastništvo družbe B.B. d. o. o. na nepremičnini z ID znakom ..., parc. št. ... k. o. ....

5. Dne 31. 12. 2012 je družba B.B. d. o. o. družbi A. izdala račun št. 625, saj je bilo naknadno ugotovljeno, da je šlo za prihodke iz dejavnosti B.B. s. p. Za te prihodke B.B. s. p. ni izdal računa. Ker je šlo za pripojitev in univerzalno pravno nasledstvo, je bila sporna najemnina vključena v prihodke družbe B.B. d. o. o. takoj, ko je bila napaka ugotovljena. Račun št. 625, ki ga je izdala družba B.B. d. o. o. je družba A. zavrnila. Kasneje je bil račun plačan s pobotom med B.B. (tožnikom) in družbo B.B. d. o. o., saj je bilo ugotovljeno, da je B.B. prejel sredstva, do katerih kot fizična oseba ni bil upravičen, ker je bila predmetna nepremičnina v lasti B.B. s. p. Družba B.B. d. o. o. pa je tudi ustrezno evidentirala predmetni znesek kot prihodek družbe in plačala vse dajatve. Tožnikov ugovor na informativni izračun dohodnine za leto 2011 in njegova pritožba sta bila po mnenju tožnika neutemeljeno zavrnjena.

6. Res je, da B.B. s. p. ni imel priglašene dejavnosti oddajanja v najem, vendar ne drži zaključek tožene stranke, da zato sporni dohodek predstavlja dohodek tožnika kot fizične osebe iz naslova oddajanja premoženja v najem. Samo dejstvo, da dejavnost oddajanja v najem ni bila priglašena, pa ne more spremeniti davčne obravnave predmetnih prihodkov, saj gre za prihodke iz 52. člena ZDoh-2. V Poslovni register so od 1. 2. 2008 vpisujejo samo tiste dejavnosti, ki jih poslovni subjekti dejansko opravljajo in predstavljajo pomemben del poslovanja subjekta. Vpisujejo se samo statistično pomembne dejavnosti.

7. Tožnik je 6. 5. 2011 podpisal pogodbo za radijsko bazno postajo z družbo A.. Šele po prejemu informativnega izračuna dohodnine za leto 2011 je bilo ugotovljeno, da je bila pri sestavi pogodbe storjena napaka, saj bi kot pogodbena stranka moral biti naveden B.B. s. p. in ne B.B. kot fizična oseba. Tudi nepremičnina, na kateri stoji radijska bazna postaja, je bila last B.B. s. p. oziroma po izvedeni statusni spremembi (pripojitev), družbe B.B. d. o. o. Posledično so letni prihodki iz naslova nadomestila po predmetni pogodbi prihodki B.B. s. p. oziroma družbe B.B. d. o. o. O napaki pri navedbi stranke v predmetni pogodbi je tožnik obvestil tudi družbo A., ki pa vse do konca leta 2012 ni podpisala ustreznega aneksa k predmetni pogodbi. Družba B.B. d. o. o. je nato dne 31. 12. 2012 izdala družbi A. račun št. 625 v znesku 23.529,41 (osnova 19.607,84 EUR + 3.921,57 EUR DDV), ki ga je družba A. zavrnila. V nadaljevanju tožnik povzema potek postopka ter se sklicuje na 46. člen in 52. člen ZDoh-2. Tožnik poudarja, da so predmetne nepremičnine, ki se oddajajo v najem, del poslovnih sredstev B.B. s. p. oziroma družbe B.B. d. o. o., saj so bile kupljene z namenom gradnje poslovnega prostora za opravljanje dejavnosti za skladišče in servisno delavnico, ne pa za oddajanje prostorov v najem s strani fizične osebe. Ker se sredstva uporabljajo za opravljanje dejavnosti, so prihodki iz naslova oddajanja teh sredstev del prihodkov B.B. s. p. oziroma sedaj družbe B.B. d. o. o., kot to določa 52. člen ZDoh-2. Temu ustrezno je bil izdan tudi račun št. 625. Na podlagi izpodbijane odločbe pa bi prišlo do dvojne obdavčitve, ki ni dopustna.

8. Sodišču tožnik predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati ustrezno odločbo ter da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

12. V konkretnem primeru je med strankama sporna davčna obravnava dohodkov, pridobljenih na podlagi pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. za radijsko bazno postajo (dne 6. 5. 2011) kot dohodkov iz naslova oddajanja premoženja v lasti fizične osebe v najem in ne kot dohodka iz naslova opravljanja dejavnosti podjetja B.B. s. p. oziroma kasneje družbe B.B. d. o. o. 13. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot fizična oseba z družbo A. sklenil pogodbo, s katero družbi A. priznava služnostno pravico rabe nepremičnin, ki so predmet te pogodbe za izgradnjo radijske bazne postaje na lokaciji ... za letno nadomestilo v višini 4.000,00 EUR neto ter, da plačilo za prvih pet let v višini 20.000,00 EUR zapade ob pričetku gradbenih del, kar med strankama ni sporno. Tožnik v postopku ugovarja, da je pri navedbi pogodbenih strank te pogodbe prišlo do pomote, ki jo je ugotovil šele, ko je prejel informativni izračun dohodnine za leto 2011 in da bi moral biti kot lastnik predmetne nepremičnine in kot pogodbena stranka citirane pogodbe naveden B.B. s. p. in ne B.B. kot fizična oseba. Dohodki, prejeti iz naslova navedene pogodbe pa so po mnenju tožnika dohodki iz dejavnosti s. p. in ne dohodki fizične osebe iz naslova oddajanja nepremičnine v najem. Na podlagi predhodno navedene pogodbe je po izvedeni pripojitvi družba B.B. d. o. o., kot univerzalna pravna naslednica B.B. s. p., družbi A. dne 31. 12. 2012 izdala račun št. 625 za znesek 19.607,84 EUR in DDV v višini 19.607,83 EUR, skupaj 23.529,41 EUR, ki pa ga je družba A. zavrnila.

14. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik kot fizična oseba dne 6. 5. 2011 z družbo A. sklenil pogodbo, s katero družbi A. priznava služnostno pravico rabe nepremičnin, ki so predmet te pogodbe, za izgradnjo radijske bazne postaje za letno nadomestilo v višini 4.000,00 EUR neto. Sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da je prišlo do pomote pri navedbi stranke pogodbe in da bi namesto fizične osebe B.B. morala biti kot pogodbena stranka citirane pogodbe naveden B.B. s. p. Iz podatkov v zemljiški knjigi nesporno izhaja, da je bil kot lastnik nepremičnin, ki so bile predmet citirane pogodbe, naveden B.B. kot fizična oseba. Da gre za pogodbo, sklenjeno s fizično osebo, in da je bila takšna tudi dejanska volja pogodbenih strank, izhaja tudi iz pogodbenih določil, ki opredeljujejo plačilo nadomestila. Tako je v točki IV.3 citirane pogodbe navedeno, da se A. zavezuje za Lastnika plačati tudi akontacijo dohodnine, v skladu z vsakokratnimi veljavnimi predpisi. S tem so obveznosti A. v zvezi z dohodnino v celoti poravnane. Morebitna doplačila po letni dohodninski odločbi gredo v breme Lastnika. Iz točke IV.10 izhaja zaveza družbe A. za plačilo nadomestila na osebi transakcijski račun Lastnika, ki ga navaja. Da gre za pogodbo, sklenjeno s fizično osebo, izhaja tudi iz točke VI. te pogodbe, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo B.B., kot fizične osebe, za vknjižbo služnostne pravice v korist družbe A. na nepremičnini parc. št. 1333/49, vpisani v vl. št. ... k. o. ... in nepremičnini parc. št. 2142, vpisani pri vl. št. ... k. o. .... Iz končnih določb te pogodbe in sicer iz točke VII.3 pa izhaja, da Lastnik s podpisom te pogodbe zagotavlja, da so navedeni podatki v pogodbi, ki se nanašajo nanj, resnični in pravilni. Iz predhodno navedenega izhaja, da je bila volja strank sklenitev pogodbe med tožnikom kot fizično osebo in družbo A.. S tem v zvezi je tudi družba A. z dopisom dne 14. 9. 2015 davčnemu organu pojasnila, da je sporni znesek 20.000,00 EUR plačala 13. 12. 2011 tožniku kot fizični osebi na osebni račun tožnika pri banki kot najemnino po predhodno navedeni pogodbi, plačala pa je tudi akontacijo dohodnine. Posledično je zavrnila plačilo račun št. 625, ki ji ga je 31. 12. 2012 izdala družba B.B. d. o. o. za znesek 19.607,84 EUR in DDV v višini 19.607,83 EUR, skupaj 23.529,41 EUR. Da ni šlo za zgolj za napako napako pri navedbi stranke na citirani pogodbi izhaja tudi iz dejstva, da v letu 2011 B.B. s. p. sredstev, prejetih iz naslova citirane pogodbe, kot prihodkov iz naslova opravljanja dejavnosti, ni prikazal v svojem obračunu. Tudi po presoji sodišča dohodek iz naslova citirane pogodbe, pridobljen na podlagi ustanovitve služnostne pravice rabe predmetne nepremičnine ne predstavlja dohodka iz opravljanja dejavnosti B.B. s. p., kot to trdi tožnik, marveč gre za dohodek tožnika kot fizične osebe iz naslova oddajanja premoženja v najem.

15. Sodišče pripominja, da je sporni dohodek tožniku kot fizični osebi na podlagi citirane pogodbe družba A. izplačala dne 13. 12. 2011 na tožnikov osebni račun pri banki, čemur tožnik ne ugovarja. Glede na predhodno navedeno sodi ta dohodek v obračun dohodnine tožnika za davčno leto 2011 (15. člen ZDoh-2). Na navedeno, pa poslovni dogodki v letu 2012 v zvezi z družbo B.B. d. o. o., ki jih navaja tožnik v tožbi, po presoji sodišča nimajo vpliva.

16. Skladno z določbo prvega odstavka 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, ki so pridobljeni ali doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Na podlagi 4. točke 18. člena ZDoh-2 je z dohodnino obdavčen tudi dohodek iz oddajanja premoženja v najem. Na podlagi 75. člena ZDoh-2 gre za dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin (premoženja) v najem. Gre za oddajanje premoženja na podlagi pogodbe ali na drugi pravni podlagi, s katero najemodajalec prepusti najemniku določeno premoženje v uporabo ali mu prepusti pravico do uporabe premoženja, najemnik pa mu je zato dolžan plačati ustrezno najemnino ali drugo nadomestilo v zvezi z oddajanjem premoženja v najem. Kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem se obdavčuje najemnina ali drugo nadomestilo, prejeto iz tega naslova. V skladu z določbo 77. člena ZDoh-2 je davčna osnova dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zmanjšan za normirane stroške v višini 40% od dohodka, doseženega iz oddajanja premoženja v najem. Davčni zavezanec pa lahko tudi uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja, če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam.

17. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Izpodbijana odločba po mnenju sodišča vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, dokazno oceno, pravno podlago za odločitev, je sklepčna in je tudi jasno in argumentirano obrazložena. Presoja dokazov je bila opravljena objektivno, skladno in argumentirano.

18. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1), tožnik pa tudi sicer v tožbi ni predlagal svojega zaslišanja.

20. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.