Jedro

Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi organ prve stopnje odločal o predlogu za odlog izvršbe, vendar vložitev predloga za odlog izvršbe sama po sebi avtomatično ne zadrži samega upravnega postopka. Tožeča stranka v predlogu za odlog izvršbe ni ne zatrjevala ne izkazovala verjetnosti nastanka nepopravljive škode z izvršbo, ki je zakonski pogoj, na podlagi katerega bi organ lahko izjemoma odložil izvršbo na njen predlog.

Pristojni organ je imel zakonsko podlago izdati sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo, saj v konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožeča stranka do danega roka ni izpolnila svoje obveznosti, čemur v tožbi niti ne ugovarja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski inšpekcijski organ je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 8. in 9. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo odločil, da je sklep o dovolitvi upravne izvršbe s prisilitvijo z dne 23. 10. 2014 postal izvršljiv in zapade v plačilo (1. točka izreka), da je tožeča stranka kot lastnica zgradbe ... dolžna v roku 10 dni po vročitvi tega sklepa plačati denarno kazen v znesku 1000 EUR na tam navedeni transakcijski račun (2. točka izreka), da mora tožeča stranka omenjeni objekt do 1. 10. 2015 samostojno priključiti na omrežje javnega vodovoda (3. točka izreka), sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v višini 1000 EUR (4. točka izreka). Odločil je še, da v postopku niso nastali stroški (6. točka izreka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršbe (5. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil ta izdan po ponovnem inšpekcijskem pregledu, kjer je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka po preteku 6 mesečnega roka, določenega v sklepu o dovolitvi upravne izvršbe s prisilitvijo z dne 23. 10. 2014, še vedno ni priključila objekta na naslovu ... Ljubljana samostojno na omrežje javnega vodovoda.

2. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi in pripravljalni vlogi pojasnjuje, zakaj se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zakaj meni, da je ta nezakonit. Podrobno opisuje potek dogodkov in izvedene aktivnosti za izpolnitev obveznosti samostojne priključitve objekta na ... na omrežje javnega vodovoda. A. d.o.o. je soglasje k priključitvi na javni vodovod podala šele dne 14. 5. 2015, v njem pa so bili določeni pogoji za izvedbo priključka. Tožeča stranka je dne 21. 5. 2015 toženi stranki predlagala odlog postopka upravne izvršbe, dokler ne bo odločeno o sodnem sporu glede služnosti ali podredno za 6 mesecev, vendar tožena stranka o tem sploh ni odločila. Tožeča stranka se je že pred prejemom izpodbijanega sklepa trudila za izvedbo priključka, tako da rok 6 mesecev ni pretekel brez uspeha, kot to predvideva drugi odstavek 298. člen ZUP. Posledično meni, da sklep z dne 23. 10. 2014 v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni postal izvršljiv, saj tožena stranka o predlogu za odlog izvršbe ni odločila, s svojimi dejanji pa je tožeči stranki dajala vtis, da prvotni rok ni več aktualen. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, tožena stranka pa je pri njegovi izdaji bistveno kršila določbe postopka, posledično zahteva tudi vračilo na podlagi nezakonitega sklepa poravnane nesorazmerno visoke denarne kazni. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov postopka in vrnitev plačane denarne kazni v višini 1000 EUR oziroma njeno znižanje na 200 EUR in povrnitev preveč plačane denarne kazni v višini 800 EUR.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah zavrača tožbene očitke, saj meni, da je bilo dejansko stanje popolno in točno ugotovljeno, uporabljeni pa tudi ustrezni procesni in materialni predpisi. Sodišču sporoča, da se je tožeča stranka priklopila samostojno na omrežje javnega vodovoda, kar je sporočilo J. P. A. dne 20. 1. 2016, terjatve prisilne izvršbe so bile v celoti poplačane, zato je organ prve stopnje v predmetni zadevi izdal sklep o ustavitvi postopka. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče najprej ugotavlja, da so v konkretnem primeru podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Kljub temu, da je tožena stranka sodišču sporočila, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost in se priključila samostojno na omrežje javnega vodovoda, zaradi česar je organ prve stopnje ustavil upravni postopek, sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes izpodbijati sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z dne 21. 8. 2015, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Upravni spor je namenjen presoji zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je poseženo v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V konkretnem primeru je bila tožeči stranki z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe med drugim naložena v plačilo tudi denarna kazen. Ker ji je bila z njim naložena obveznost, predstavlja tak sklep upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, zato je sodišče tožbo kot dopustno sprejelo v obravnavo.

8. V zadevi ni sporno, da je bilo tožeči stranki z inšpekcijsko odločbo št. 061-617/2009-20 z dne 10. 9. 2012 naloženo, da mora kot lastnica stanovanjskega objekta na naslovu ... v Ljubljani v osmih mesecih od prejema odločbe neposredno priključiti omenjeni objekt na omrežje javnega vodovoda. Po podatkih upravnih spisov je pravilnost te odločbe presodilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1371/2013 z dne 15. 5. 2014, s katero je tožbo tožeče stranke zavrnilo. V nadaljevanju je upravni organ dne 23. 10. 2014 izdal (prvi) sklep o dovolitvi izvršbe št. 061-617/2009-36, v katerem je bilo ugotovljeno, da je postala odločba z dne 10. 9. 2012 izvršljiva in z istim sklepom je bila zagrožena tudi izvršba s prisilitvijo in sicer z denarno kaznijo (1000 EUR), če tožeča stranka obveznosti ne bo izpolnila v naknadnem 6 mesečnem roku. Z (drugim) sklepom o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z dne 21. 8. 2015, ki ga tožeča stranka izpodbija v predmetnem upravnem sporu, pa je bila tožeči stranki po tem, ko je bilo ob ponovnem inšpekcijskem pregledu dne 11. 8. 2015 ugotovljeno, da še vedno ni izvršen samostojen priklop objekta ... Ljubljana na omrežje javne kanalizacije, naložena v plačilo denarna kazen v znesku 1000 EUR in določen nov rok za izpolnitev naloženih obveznosti do 1. 10. 2015. 9. Med strankama pa je sporno, ali se je rok za izvršitev (prve) odločbe z dne 23. 10. 2014 že iztekel, ali bi morala predhodno tožena stranka odločati o predlogu tožeče stranke za odlog izvršbe in ali je bila s (prvim) sklepom o dovolitvi izvršbe tožeči stranki zagrožena nesorazmerno visoka kazen. Ker je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe, je sodišče v konkretnem primeru presojalo le tiste ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo tudi na sklep o dovolitvi izvršbe. Tako je preverjalo ugovor, da sklep z dne 23. 10. 2014, ki je naveden v prvi točki izreka izpodbijanega sklepa še ni postal izvršljiv, ker tožena stranka še ni odločila o predlaganem odlogu izvršbe z dne 21. 5. 2015 in ugovor, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe po drugem odstavku 298. člena ZUP, ker si je tožeča stranka v danem roku 6 mesecev prizadevala izpolniti naloženo obveznost. Glede višine denarne kazni, ki je bila naložena tožeči stranki v plačilo, pa se sodišče ni opredeljevalo, saj je bila le ta določena že s predhodnim (prvim) sedaj že pravnomočnim sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 23. 10. 2014, ki ni predmet sodne presoje v tem upravnem sporu.

10. Po drugem odstavku 298. člena ZUP (izvršba s prisilitvijo) organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ta ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če rok poteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ zavezancu določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. Iz tretjega odstavka 298. člena ZUP izhaja, da prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev, ne sme presegati 1.000,00 EUR, vsaka naslednja denarna kazen za prisilitev pa je lahko izrečena le do tega zneska. ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino in sicer, da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova pretekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine izhaja v konkretnem primeru iz zapisnika o ponovnem inšpekcijskem pregledu z dne 11. 8. 2015, katerega se je udeležila tudi pooblaščena odvetnica tožeče stranke in ki na zapisnik ni podala nobenih pripomb. Tudi tožbeni ugovori tožeče stranke se ne nanašajo na pravilnost ugotovitve upravnega organa, da izvršljiva odločba z dne 10. 9. 2012 ni bila izpolnjena niti v dodatno določenem roku. Ugovarja pa tožeča stranka, da bi moral upravni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa odločiti o njenem predlogu za odlog izvršbe z dne 21. 5. 2015 in da rok za izpolnitev obveznosti še ni potekel. 11. Upravna izvršba se začne s sklepom o dovolitvi izvršbe in se izjemoma lahko odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, pri čemer določa zakon 8 dnevni rok, da organ odloči o tem predlogu. Zakon določa tudi pogoje, pod katerimi se lahko izjemoma odloži upravna izvršba. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da je podala predlog za odlog izvršbe, o katerem organ prve stopnje ni odločil pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar bi po njenem mnenju moral. Glede navedenega sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov res ni razvidno, da bi organ prve stopnje o tem predlogu odločal, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v konkretnem primeru ne vpliva, saj vložitev predloga za odlog izvršbe sama po sebi avtomatično ne zadrži samega upravnega postopka. Do tega pride le v primeru, če upravni organ ugotovi, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odlog izvršbe, v posledici česar izda sklep, s katerim ugodi predlogu za odlog izvršbe. Kot eden izmed pogojev, da se izjemoma dovoli odlog upravne izvršbe na predlog zavezanca, je v določbi tretjega odstavka 293. člena ZUP določen pogoj, da bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Tožeča stranka pa v predlogu za odlog izvršbe z dne 21. 5. 2015 ni ne zatrjevala ne izkazovala verjetnosti nastanka nepopravljive škode z izvršbo (predlaga, da se odloži postopek do zaključka sodnega postopka opr. št. II P 3193/2009, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani oziroma, da se postopek odloži za obdobje 6 mesecev, v katerem se bo lahko dokončno izvedla gradnja vodovodnega priključka), kar pomeni, da ni ne zatrjevala ne izkazovala zakonskega pogoja verjetnosti nastanka nepopravljive škode, na podlagi česar bi organ lahko izjemoma odložil izvršbo na njen predlog. Sodišče še pripominja, da je imela tožeča stranka na podlagi določb ZUP možnost ponovno zahtevati od upravnega organa, da odloči o takem predlogu (t.i. molk organa), če je menila, da bi moral organ najprej odločiti o njenem predlogu za odlog izvršbe, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storila.

12. Glede tožbenega ugovora, da „rok za izpolnitev obveznosti še ni potekel, brez uspeha, ker si je tožeča stranka ves čas prizadevala izpolniti svojo obveznost“, sodišče poudarja, da ne dvomi v to, da si je tožeča stranka prizadevala urediti priklop na javni vodovod, vendar pa so pogoji za izdajo odločbe po drugem odstavku 298. člena ZUP določeni alternativno in sicer izda organ sklep, če je izpolnjen katerikoli od tam naštetih pogojev, npr. če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha. V konkretnem primeru med strankama niti ni sporno, da tožeča stranka do danega roka ni izpolnila svoje obveznosti in tega ne ugovarja niti v tožbi. Ob takem nesporno ugotovljenem dejanskem stanju pa je imel pristojni organ zakonsko podlago v določbi 298. člena ZUP izdati izpodbijani sklep.

13. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožeči stranki pa je bila na podlagi 298. člena ZUP posledično tudi pravilno izrečena zagrožena kazen. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločalo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 14. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.