Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo v proizvodnji, v posledici česar je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča, da je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po določenem številu delavcev na delovnem mestu „strojnik 2“ in da se je tožnikovo delo prerazporedilo med ostale delavce. Stroj, na katerem je delal tožnik pred odpovedjo, še vedno obratuje, kar pa ne pomeni, da je odpoved nezakonita, saj to za proces reorganizacije ni bistveno. Tožena stranka se je namreč odločila za drugačno organizacijo dela oz. način dela tako, da je delovne naloge drugače razporedila med zaposlene. Po ustaljeni sodni praksi delodajalec lahko organizira delo tako kot želi in meni, da je zanj najboljše, pri čemer ni predmet sodne presoje, ali je bila reorganizacija potrebna in smotrna, temveč le ali je bila reorganizacija dejansko izvedena in ali je prenehala potreba po delu delavcev.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 4. 2012 nezakonita in se razveljavi in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2010 ter še traja in je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati vse še neizplačane in zapadle plače v mesečnem bruto znesku 662,36 EUR, kakor tudi pripadajoče dodatke, od dneva odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2012 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plače z dodatki, od zapadlosti posameznega zneska mesečne neto plače z dodatki ter od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter od posameznih zapadlih mesečnih plač obračunati in izplačati vse predpisane davke in prispevke ter tožnika prijaviti v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter plačati pripadajoče davke in prispevke (I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. izreka).
Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev določil Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da pri toženi stranki poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni obstajal in da se delo na stroju št. 3 še danes opravlja ter ga opravlja delavec A.A., ki ga je tožena stranka zaposlila kasneje kot tožnika in ga prerazporedila na stroj. Tudi ni res, da na mestu „strojnik“ dela 28 ljudi. Skupaj z delavcem B.B. je v januarju 2013 delalo 29 strojnikov. Kot „strojnik 1“ pa pri toženi stranki še vedno delata C.C. in D.D., ki oba izpolnjujeta pogoje za upokojitev. Sodišče je tudi napačno odločilo, da tožena stranka ni imela drugega primernega dela za tožnika, saj je istočasno zaposlila novega delavca in sicer B.B., ki je bil zaposlen na hladnem delu, konec septembra 2012 pa premeščen na vroči del na delovno mesto „strojnik 3“, medtem ko je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi 3. 8. 2012. To delovno mesto bi morala tožena stranka ponuditi tožniku, saj je le-to delo na tem delovnem mestu že opravljal ne pa, da je zaposlila novega delavca. Tožnika bi tožena stranka lahko zaposlila tudi na tekočem traku, saj je na tem delu stalno zaposlovala nove delavce, tožniku pa ob prenehanju pogodbe o zaposlitve ni ponudila dela na tekočem traku, ampak je raje zaposlila nove delavce. Sodišče je nekritično sledilo izjavam tožene stranke, da naj bi obstajali kriteriji za odpoved in rezultati ocenjevanja, čeprav tožena stranka v ta namen ni predložila nobenega dokaza. Sodišče tudi ni ugotavljalo ali so v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kateremu delavcu spremenili pogodbo iz določenega v nedoločen čas in zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz primerjave uspešnosti izmen po linijah za leto 2011 je razvidno, da je tožnik delal 10 mesecev in da je bilo njegovo delo ocenjeno 6x uspešno in v vrhu uspešnosti v primerjavi z drugimi delavci, 4x pa je bilo njegovo delo povprečno a še vedno uspešno, zato je tožnik prepričan, da je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi le zaradi dejstva, da je bil zaradi hujše poškodbe rame dalj časa v bolniškem staležu, kar je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je izpodbijana sodba povsem pravilna, saj je tožena stranka dne 2. 4. 2012 prejela odločitev o reorganizaciji v proizvodnem sektorju tako, da je število strojnikov na štirih linijah, ki obratujejo v štirih izmenah, zmanjšala iz 32 na 28 strojnikov z namenom, da bi bil njen standard primerljiv s standardi v evropskih in svetovnih steklarnah, kjer je normativ, da delo na štirih linijah opravlja 6 strojnikov. Tožena stranka pa je optimizirala delovni proces tako, da sedaj v eni izmeni dela istočasno 7 strojnikov. Tožnik v pritožbi navaja, da je tožena stranka naknadno sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavcem B.B. in sicer za delovno mesto „strojnik 3“, kar pa ni točno, saj je tožena stranka predložila listinsko dokumentacijo iz katere izhaja, da je z imenovanim delavcem dne 1. 5. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto ključavničar, dne 1. 10. 2011 pa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ključavničar podaljšala še za 9 mesecev. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da na delovnem mestu „strojnik 1“ še vedno delata delavca, ki že izpolnjujeta pogoje za upokojitev, pri tem pa ne pove, zakaj naj bi bili zaposlitvi teh dveh delavcev sporni, saj ZDR ne določa, da so izpolnjeni pogoji za upokojitev razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavca ni mogoče prisiliti, da se upokoji, tudi če izpolnjuje pogoje za upokojitev. Tožena stranka se je z namenom izogniti se očitkom iz diskriminaciji odločila opraviti izbiro presežnih delavcev z uporabo naslednjih kriterijev: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, delovna doba pri delodajalcu in skupna delovna doba. Tožena stranka še navaja, da je ugotovitev sodišča, da je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 3. 5. 2012, pravilna in je zato sodišče tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnika.
Pritožba ni utemeljena.
Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določil konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Ustave RS, na katere se tožnik v pritožbi le pavšalno sklicuje.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2010, zaposlen na delovnem mestu „strojnik 2“ v proizvodnem sektorju za polni delovni čas za nedoločen čas in da je tožena stranka tožniku dne 11. 4. 2012 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 26. 4. 2012 pa je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in jo je tožniku vročila 3. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo v proizvodnem sektorju v E. d.d. dne 2. 4. 2011, kar je sodišče ugotovilo na podlagi predložene listinske dokumentacije (dokaz B1) in izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke F.F. in priče G.G.. Tožena stranka je izvedla reorganizacijo v proizvodnji zaradi uskladitve z evropskimi oz. svetovnimi standardi v steklarstvu, saj je pri toženi stranki bilo v proizvodnem sektorju zaposlenih 32 strojnikov, ki so delo opravljali na štirih linijah tako, da je bilo v izmeni istočasno 8 strojnikov, medtem ko je po standardih v primerljivih evropskih in svetovnih steklarnah, delo na štirih linijah opravlja 6 strojnikov. Zaradi zmanjšanja števila zaposlenih na posamezni liniji je prenehala potreba po delu štirih delavcev na delovnem mestu „strojnik 2“ oz. „strojnik 1“.
Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker stroj št. 3, na katerem je delal tožnik pred odpovedjo, še vedno obratuje, saj to za proces reorganizacije ni bistveno, tožena stranka se je namreč odločila za drugačno organizacijo dela oz. način dela tako, da je delovne naloge drugače razporedila med zaposlene. Po ustaljeni sodni praksi delodajalec lahko organizira delo tako kot želi in meni, da je zanj najboljše, pri čemer ni predmet sodne presoje, ali je bila reorganizacija potrebna in smotrna, temveč se presoja zgolj ali je reorganizacija bila dejansko izvedena in ali je prenehala potreba po delu delavcev (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in opr. št. VIII Ips 246/2007 z dne 8. 4. 2008). Torej za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča, da je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po določenem številu delavcev na delovnem mestu „strojnik 2“ in da se je tožnikovo delo prerazporedilo med ostale delavce, kar pa je potrdil priča H.H..
Neutemeljene so tudi trditve tožnika v pritožbi, da je tožena stranka v spornem času zaposlila novega delavca B.B., medtem ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in bi tožena stranka morala delovno mesto, na katerem je zaposlila novega delavca, ponuditi tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, na podlagi izpovedi priče G.G. in predložene pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu ključavničar, da je tožena stranka z delavcem B.B. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki jo je dne 1. 10. 2011 ponovno podaljšala za določen čas in da tudi, če bi tožnik izpolnjeval pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (ključavničar) mu ne bi bila dolžna ponuditi zaposlitve, saj ni šlo za ustrezno zaposlitev, pogodba je bila sklenjena le za določen čas. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo mora biti zaposlitev, ki bi jo tožena stranka bila dolžna ponuditi tožniku, ustrezna. Ustrezna zaposlitev pa je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen s prejšnjo pogodbo o zaposlitvi (3. odstavek 90. člena ZDR).
Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da je sodišče nekritično sledilo izjavam tožene stranke, da naj bi obstajali kriteriji za odpoved in rezultati ocenjevanja in da tožena stranka, v zvezi s temi trditvami, ni predložila nobenega dokaza. Tožena stranka je predložila Pravilnik o nagrajevanju in ocenjevalne liste, priči G.G. in H.H. pa sta potrdili, da je pri toženi stranki od leta 2008 veljal Pravilnik o napredovanju, katerega sestavni del so tudi kriteriji in merila za ocenjevanje delovne uspešnosti, katero delodajalec ocenjuje vse od leta 2008 dalje. Predlagani priči sta tudi izpovedali, da so rezultati ocenjevanja objavljeni na oglasni deski delodajalca, prav tako je bil del plače iz naslova delovne uspešnosti prikazan na plačilni listi posameznika.
Tožnik se je v pritožbi tudi skliceval, da pri toženi stranki niso obstajali poslovni razlogi, saj sta pri toženi stranki še vedno zaposlena na delovnem mestu „strojnik 1“ delavca C.C. in D.D., ki pa oba izpolnjujeta pogoje za upokojitev. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da po veljavnih predpisih, morebitna izpolnitev pogojev za upokojitev ni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
V zvezi z zatrjevanjem tožnika v pritožbi, da bi mu tožena stranka morala ponuditi delo na tekočem traku, za katero ni zahtevana nobena izobrazba pa tega ni storila in je raje zaposlovala nove delavce na tekočem traku, pa navedeno predstavlja nedopustno novoto v tem postopku, kajti tega tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.
Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh kot to določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.